Pišejo, da mačehe najbolj obilno cvetijo poleti, čeprav jih pri nas najraje sadimo jeseni – pred hišo, na grobove ali protokolarne gredice. Samo da grmički pred zimo razvijejo dovolj korenin, pa razpirajo cvetove še isti dan, ko jim slana pomendra ovratnik. Priljubljene so prav zaradi upiranja zimi, cvetenja pred večino znanilk pomladi in barvitih žametnih oblakov v maju. Preveč poletnega sonca grmičke kmalu razmrši in tam, kjer se tla hitro sušijo, jih prav rade obiščejo pršice.

Mačehe (z botaničnim imenom Viola tricolor hortensis) so okrasne cvetnice iz rodu vijolic. So oplemeniteni hibridi Viole tricolor, divje mačehe, z drugimi vrstami vijolic. Od svojih modernejših sestričen, ki izvirajo iz 19. stoletja, se divje mačehe ločijo predvsem po daljših steblih in manjših cvetovih z belo-rumeno-vijoličasto risbo. A niso bile svojčas nič manj slavne, Shakespeare jih je opeval v Hamletu in Snu kresne noči, njegovi sodobniki in poznejši rodovi pa so jih cenili zaradi številnih zdravilnih lastnosti.

Mačehe danes gojimo kot dveletnice, pogosto se zasejejo same, a kaj, ko iz njihovih sejančkov ne moremo pričakovati rožic z enako lepimi cvetovi, kot so bili tisti, ki so dali seme. V zadnjem času namreč na gredice sadimo skoraj samo hibridne sorte. Botaniki razlikujejo mačehe od drugih vijolic po usmerjenosti venčnih listov cveta. Pri mačehah so trije obrnjeni simetrično vstran in navzdol, dva pa navzgor; pri drugih vijolicah sta navzdol obrnjena dva, trije pa vstran in navzgor. Zaradi razporeda venčnih listov in barvne risbe na njih nekateri vidijo podobnost s človeškim obrazom, mene pa denimo cvetek divje mačehe spominja na miki miško z brki.

Arhiv revije Deloindom+.