Nekoč so verjeli, da korenina alpske možine prinaša srečo v ljubezni, imenovali so jo tudi zaspanka in jo polagali otrokom v zibko, da bi lažje zaspali, medtem ko v nemščini njeno ime bogve zakaj povezujejo z moško zvestobo.

Julius Kugy je o njej napisal: »Ametistove barve, z visoko dvignjeno, pustolovsko cvetno glavo ter srednjeveško prikupno nabornico, ki je v knjigi rastlinskih noš pač brez primere.« Kljub temu da je njeno telo ena sama bodica in je malo možnosti, da bi jo ugrabili brez škarij in rokavic, so pastirji nekdaj planinske eksotike željnim meščanom na veliko prodajali izkopane primerke, alpske možine pa sta izrinili tudi zaraščanje travišč in paša drobnice. Vrsta je v Sloveniji zavarovana že od leta 1922 in danes raste le na Črni prsti in Poreznu ter redkokje v Karavankah in zahodnih Julijskih Alpah.

Veliko bolj na ametistovo vijoličasto pa potegne lice in telo njim sorodnih ametistastih možin, ki jih pri nas poleti in v zgodnji jeseni videvamo na suhih kamnitih tleh na Primorskem, v Soški dolini, tudi v okolici Ljubljane. Pa tudi aristokratski ovratnik, ki ga možine nosijo pod jajčastim socvetjem, je po obliki veliko bolj podoben sončnim žarkom kot pri alpskih. Te so tudi na fotografiji.

V naravi raste po svetu približno 240 vrst možin, v vrtnarstvu pa se gojijo še sorte, ki so plod žlahtniteljskega dela. Vse najlepše uspevajo na sončnih mestih in odcednih tleh. Če se odločimo, da jo bomo zasadili na svojem vrtu, izberimo takšno, ki je v naših krajih prezimno trdna, trajnica. Nimajo vse vrste možin modrega nadiha, a jih je vseeno ena sama eleganca in ekstravaganca, tudi ko njihovi cvetovi pozimi pomrznejo.