Zaradi njegove dragocenosti so ga gojili že pred 3500 leti. Da so ga pridelovali in nabirali na enak način kot danes, lahko vidimo na stenskih slikah v starodavnem Knososu na Kreti.

S svojimi sijočimi barvami, ki se prerinejo tudi skozi sneg, je tam, kjer raste, simbol pomladi in prebujenega življenja. Zlato rumeni cvetovi pomladanskega žafrana in prašnikov s svojo barvo pomenijo luč, razsvetljenje, ljubezen in bogastvo.

Nikakor pa ga ne smemo zamenjati s pravim žafranom, ki cveti jeseni in je bil simbol bogastva. Na Kitajskem in v Indiji so ga uporabljali za barvanje svile, na Bližnjem vzhodu so ga cenili kot začimbo in afrodiziak.

V stari Grčiji so verjeli, da mladoporočencem prinese blagoslov bogov, zato so vijoličaste, bele in rumene cvetove pomladanskega žafrana vpletali v poročne vence in z njimi krasili posteljo mladoporočencev. Ta simbolika ima verjetno korenine v mitologiji, po kateri se je gora Ida v čast in veselje bogovoma Zevsu in Heri prekrila z dišečo preprogo iz žafrana in hijacint ter tako njuno prvo skupno noč naredila nepozabno.

Mitološko izročilo o nastanku krokusa ni najbolj enotno. Najbolj znana je zgodba o mladeniču Krokosu, ki se je nesmrtno zaljubil v nimfo Smilaks. Ker mu ljubezni ni vračala, je neuslišano hrepenenje mladeniču izpilo vso življenjsko energijo in ga spremenilo v bledo senca samega sebe. Končno so se ga bogovi usmilili in mladeniča, ki ni mogel ne živeti ne umreti, spremenili v nežno cvetico z njegovim imenom. Po drugi različici iste zgodbe pa je bila ljubezen Krokosa in Smilaks vzajemna, a tako burna in silovita, da so ju bogovi za kazen spremenili v cvetlici, ki cvetita v različnih letnih časih. Manj znan o nastanku krokusa, morda zaradi krutosti, je mit, da so te cvetlice zrasle iz kapljic rumenega žolča, ki so padle na tla, ko so jastrebi kljuvali jetra vklenjenega in kaznovanega Prometeja.

Žafran najdemo v Svetem pismu v Visoki pesmi, kjer je z njim opisana nevestina lepota, njegov cvet pa je tudi simbol božje modrosti. Barva svilnatih cvetov žafrana je namreč kot sonce, ki kot božja modrost ožarja svet.

Slovenska beseda žafran izvira iz arabske »zafran«, ki pomeni rumeno. Tudi Angleži so ime samo privzeli (saffron), enako velja za veliko drugih evropskih, afriških in azijskih jezikov, kar razkriva, kako pomembna je bila ta surovina in kako povezan tedanji svet. Beseda krokus pa se pojavlja v hebrejščini, sirščini, perzijščini, grščini, sanskrtu in latinščini.

Rod žafranov obsega več kot 80 vrst, ki rastejo v osrednji in južni Evropi, v severni Afriki, osrednji Aziji, na Bližnjem vzhodu in v zahodni Kitajski. Je trajnica, ki pa del leta preživi le v obliki gomoljčka. Zanimivo je, da je ta gomoljček enoleten. Nad njim pa vsako leto, že med cvetenjem, nastane nov, ki se razvije prej, preden stari presahne. Žafran je tako vsaj na videz prava trajnica. Razmnožuje se s stranskimi gomoljčki, se hitro razrašča in lahko prekrije velike površine s čudovitim svilenim pregrinjalom. Res je kratkotrajnega značaja, nas pa zato brez izjeme razveseli vsako leto.

V Sloveniji raste v listopadnih in mešanih gozdovih, v grmovju, na posekah, v mejicah, sadovnjakih, travnikih vse od nižin do alpskih predelov. Ni zelo izbirčen glede prsti, je pa morda zaradi svoje pogostosti (neupravičeno) manj zanimiv. Govorimo o pomladanskem žafranu, vendar pri nas uspevata še dve zanimivejši, lepši in redkejši vrsti. Ena je progasti žafran, ki je na Krasu na pokošenih travnikih dokaj pogost, na zunanjih listih pa ga krasijo temno vijoličaste do črne proge. Druga vrsta je beli žafran z lepim slovenskim imenom nunka. Ta uspeva v višjih legah, je manjše rasti in ponekod raste v tako velikem številu, da lahko popolnoma pobeli pobočja in kotanje.

Vrtnarji so lepoto žafranov opazili že davno in razvili množico sort z večjimi cvetovi močnejših barv, s progami in v nenavadnih odtenkih. Gomoljčke lahko kupimo v vseh vrtnarskih in trgovskih centrih, v večjem številu pa jih lahko udobno naročamo kar iz fotelja po internetu. Čeprav so gomoljčki v naravi zelo globoko v zemlji, jih na vrtu lahko sadimo plitvo, tik pod travno rušo. Pozneje se bodo s koreninami kar sami potegnili globlje. Če želimo na vrtu doseči naraven videz, jih je najbolje saditi tako, da jih »sejemo«. Pest gomoljčkov v loku vržemo predse in jih potem posadimo, kakor so padli. Najlepše se bodo razrasli v prepustni zemlji in na sončnih legah. V lončkih so zanimivi le kot zgod­nje cvetoči šopki, s katerimi si za kratek čas polepšamo mizo ali okensko polico.

V preteklosti so žafranu v zdravilstvu pripisovali pomirjevalne, protikrčne in spolno dražilne lastnosti, v 16. in 18. stoletju je bil celo uradno zdravilo. Sodobna medicina ga ne uporablja več; velike količine lahko povzročijo celo smrt.

Precej pomembnejši je v kuhinji. V cvetovih pravega žafrana (Crocus sativus) so nabirali rdeče-rumeno-oranžno obarvane brazde, jih posušili in to dragoceno drogo uporabljali za barvanje oblačil, las, peciva, testa, likerjev, sira, masla, riža … Delo tudi danes, tako kot pred nekaj tisoč leti, poteka ročno. Za kilogram droge je treba obrati od 150.000 do 200.000 cvetov! Žafran je vsekakor upravičeno drag kot žafran.

-----

Zanimivosti

• Zaradi dragocenosti je bil žafran zanimiv za ponarejanje. Da bi to preprečile, so oblasti v srednjeveški Evropi uvedle natančen nadzor in stroge kazni za ponarejevalce. V 15. stoletju so jih v Nemčiji žive sežigali na grmadah.
• Žafran ima veliko barvilno moč. Obarva 200.000-kratno količino vode.
• Cvet žafrana se že pri padcu temperature za petinko stopinje začne zapirati in tako zavaruje pestiče in prašnike.
• Rimljani so ga namakali v vinu, saj so bili prepričani, da bo preprečil mačka po popivanju.
• V bitki na Žafranovem polju je leta 353 pred našim štetjem Filip Makedonski, oče Aleksandra Velikega, izbojeval pomembno zmago.
• V Španiji je žafran nepogrešljiva sestavina v znanih jedeh, kot so paella, fabada ali pote gallego.
• V Tebah je na papirusu iz leta 1553 pred našim štetjem na seznamu sirskih zdravilnih rastlin.
• Pedanij Dioskurid je v svojem farmakološkem priročniku, spisanem okoli leta 512 v Carigradu, o krokusu zapisal, da zaužitje rastline povzroči tudi smrt, vendar da zastrupljeni zaradi halucinogenega učinka umre z nasmeškom na ustnicah.
• V pridelavi žafrana ima monopol Iran z več kot 90-odstotnim deležem na svetovnem trgu.
• Žafranika je nadomestek žafrana. Vendar z njo jedi ne začinjamo, ampak samo obarvamo.
• Saffron Walden je mesto v Essexu v Angliji, ki je ime dobilo v 16. oz. 17.stoletju zaradi pridelave in trgovanja z žafranom. Prej se je imenovalo Chipping Walden.
• Kahva je v Kašmirju tradicionalni sladek čaj iz mandljev in žafrana.

Arhiv revije Deloindom+.