Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ena roža: Krizantema

Za nekatere je le nagrobni cvet, za druge simbol duhovnosti in nesmrtnosti duše. Ponekod velja krizantema za podobo večnega življenja, obilja in sreče, drugod podobo žalovanja. V simboliki njene elegance se tako lepo vidi naše različno dojemanje spreminjajoče se narave in življenja.

Kadar govorimo o krizantemi, najprej pomislimo na krizantemo z velikimi cvetovi. Ta je na Japonskem še vedno državni simbol, od 12. stoletja pa tudi grbovna cvetlica japonskega cesarja in predstavlja vrhovno oblast in moč. Če na vzhodu nekomu podarite krizantemo, mu s tem zaželite dolgo in srečno življenje. Ko pa je velikocvetna krizantema v 19. stoletju prispela v Evropo, je za nekaj časa celo postala izbran in dragocen okras aristokratskih salonov in pojem eksotičnega razkošja.

Njena vzhodna simbolika se na zahodu ni nikoli povsem uveljavila. V evropski kulturi je tradicionalni cvet, s katerim se spomnimo umrlih sorodnikov in prijateljev ter predstavlja minljivost, smrt, žalovanje in spomin. Korenine takega dojemanja segajo daleč nazaj v antiko in govorijo o neizpolnjeni ljubezni nimfe Klitije. Ta se je nesmrtno zaljubila v boga sonca Helija, ki pa mu je bila bolj všeč njena sestra Levkoteja. Ljubosumna Klitija je z obrekovanjem povzročila sestrino smrt, nato pa od gorja zbežala v puščavo. Tam je menda devet dni brez hrane in pijače sedela na golih tleh ter s pogledom nenehno sledila soncu; dokler ni izdihnila. Spremenila se je v rožo, ki se obrača k soncu in mu sledi čez nebo. Seveda takrat ta roža ni bila krizantema z veliki cvetovi, ampak njena skromnejša rumena sorodnica (Chrysanthemum parthenium L. Pers.), ki je doma v Evropi. Krizantemi bi tako lahko rekli zlata cvetlica, saj strokovno ime Chrysanthemum izvira iz besed »hrysos« (zlato rumen) in »anthemos« (cvet).

V stari Grčiji je bila simbol deviškosti in posvečena boginji Ateni. Tako lahko razumemo tudi drugi del imena parthenium, ki izhaja iz grške besede za devico. Povezava z boginjo ni naključna, saj je bila boginja modrosti in vojne umetnosti kot Atena Partenos tudi boginja nravne čistosti in zavetnica mladih deklet.

Krizantema tudi v krščanstvu predstavlja deviškost in čistost in je zelo zgodaj postala simbol Device Marije. Večinoma je ohranila simboliko žalovanja in smrti, dopolnjeno z motivom mučeniške smrti. Krizantema je namreč eden od simbolov mučencev, ki so umrli za pravo vero. Tukaj je vzporednica s Klitijo morda najbolj razvidna. Ljubezen in zvestoba do smrti in še po njej.

V slikarski umetnosti je upodobitev krizanteme dokaj redka, najdemo jo le včasih v prizorih mučeniške smrti krščanskih svetnikov. Na platnih se pogosteje pojavlja šele v drugi polovici 19. stoletja, vendar bi jo na njih le težko povezali z njeno simboliko.

Ker je simbolika krizanteme kot cvetlice smrti tako globoko zakoreninjena v naši zavesti, smo jo, povsem neupravičeno, odklanjali kot rezano cvetje za vsakdan in praznike. In to se dogaja še danes. Sodobna botanika je šla celo tako daleč, da je spremenila njeno ime: večino predstavnic rodu Chrysanthemum je uvrstila v nov rod Dendranthema. Naše domače ime k sreči ostaja enako.

Krizanteme so lahko enoletnice ali pa zelnate trajnice s cvetovi najrazličnejših oblik in v barvni paleti, ki sega od bele prek odtenkov rumene, oranžne, opečne, bronaste, rožnate, vijoličaste celo do zelene. Le modre in črne ne najdemo. Vendar to, kar imenujemo cvet, v resnici ni en sam cvet, ampak ga sestavljajo številni majhni cvetovi, ki jih na spodnji strani obdajajo ovršni listi. Ti cvetni koški so lahko podobni kroglam in kroglicam, gumbom, marjeticam, lahko so izvihani, vrstnati, nevrstnati; skratka, velikokrat sploh niso podobni cvetovom, kot si jih predstavljamo, da bi morali biti. Seveda pa so te sodobne sorte krizantem, ki jih bo kmalu že deset tisoč, veliko razkošnejše kot njihove prednice iz narave. Večina spada med vrtne krizanteme, ki jih lahko brez težav gojimo doma. Potrebujejo le sončno rastišče in dokaj rodovitna, dobro odcedna tla; preprosto je tudi njihovo razmnoževanje. Spomladi jih množimo s pritličnimi, neolesenelimi potaknjenci ali pa jih delimo. Delimo jih lahko tudi jeseni, po cvetenju. Nekatere sorte cvetijo že pozno poleti, celo julija, druge zacvetijo sredi jeseni in nas razveseljujejo vse do konca novembra, celo dlje, če je zima mila.

Krizanteme niso samo cvetice za grobove. Lepe so na gredah v kombinaciji z drugimi jesenskimi trajnicami, še posebno z nižjimi okrasnimi travami, hermelikami, okrasnim pelinom in drugimi jesenskimi ljubljenkami z vrta. Nekatere drobnocvetne sorte rade polegajo, zato potrebujejo oporo. Lahko izkoristimo opore, ki jih na vrtu že imamo, denimo opore okrasnih srobotov, ki v tem času ne cvetijo več, spomladi pa jim odganjajoče krizanteme lepo senčijo noge. Ker tako dobro prenašajo mraz in neprijazno vreme, jih lahko uporabimo tudi kot balkonske posodovke in celo kot obešanke. Najlepše so v kombinaciji z jesensko reso, šašem, okrasnim zeljem in vrtnim grmastim jetičnikom. Balkon, teraso ali vhod nam lahko krasi velika drobnocvetna krizantema. Uporabimo le eno rastlino, ki se bo šibila pod težo drobnih, največkrat dišečih cvetov, saj mora imeti grmiček okoli sebe dovolj prostora, da pride lepo do veljave. Vrtna krizantema je lepa tudi kot rezano cvetje v vazi.

Verna dušnica ali vsesvetka, kot se ji je ljudsko včasih reklo, je vesela in prikupna in nam prinaša barve takrat, ko se dan že krepko skrajša. Kot zadnja velika cvetoča roža v letu vztraja ob plotovih v tem času že zapuščenih vrtov, v dežju, vetru in slani; včasih celo do prvega snežnega pregrinjala.

Arhiv revije Deloindom+.