Njegovo latinsko ime Dianthus je sestavljeno iz grške besede »dios« (božanski) in »anthos« (cvet), torej božanski cvet kot simbol naklonjenosti bogov. Vendar mit o nastanku te cvetlice govori prej o krutosti kot ljubezni bogov. Po legendi se je Artemida, grška boginja narave in lova, tako razjezila na pastirja, ki ji je med lovom splašil divjad, da mu je v jezi izpraskala oči. Pozneje je svoje kruto dejanje obžalovala, a vida mu ni mogla vrniti. Kot opravičilo so po njeni volji iz slepih oči vzklile cvetlice z nazobčano žarkasto obliko cveta, ki spominjajo na očesno šarenico.

Zaradi »božjega« imena je nagelj samo­umevno postal tudi Kristusov cvet in simbol križanja. Velikokrat je na slikah, ki prikazujejo križanje, ob vznožju križa naslikan rdeč nagelj, ki simbolizira njegovo ljubezen in usmiljenje. Po eni od razlag so nageljni zrasli tam, kjer so Marijine solze padle na zemljo. Zato je nagelj tudi Marijina cvetlica, ki z belo in rdečo barvo prikazuje njeno čis­tost in ljubezen.

V poznem srednjem veku in zgodnji renesansi je postal simbol poroke. V tej vlogi se je najmočneje uveljavil v Holandiji in Flandriji. Obe sta bili močni pomorski in trgovski deželi in uvoznici blaga z vzhoda, med katerim so bile tudi nageljnove žbice ali klinčki; začimba, ki je na vzhodu veljala za učinkovit afrodiziak. Posušena diši kot vrtni nagelj in ima obliko žebljička, klinčka ali žbice. Neveste so že v zgodnjem 15. stoletju v šopkih nosile nageljne, kar lahko vidimo na številnih renesančnih zaročnih in poročnih portretih. Zaradi zmotne povezave z nageljnovimi žbicami kot drago začimbo, ki so si jo lahko privoščili samo plemiči in bogati trgovci, je nagelj v renesansi simboliziral ošabnost in prevzetnost.

Po drugi strani pa je v 13. stoletju postal francoska kraljevska cvetlica. Ko je na križarskem pohodu kralju Ludviku IX. za neznano boleznijo zbolela večina njegove vojske, jo je pozdravil prav z nageljnom in ga zato v znak hvaležnosti sprejel za grbovni cvet. Simboliziral je zvestobo, pogum in predanost. Tako postane tudi jasno, zakaj so v francoski revoluciji kralju zvesti plemiči umirali pod giljotino z nageljnom v gumbnici. Pozneje se je zgodil preobrat in cvet si je prisvojil delavski razred kot simbol svoje revolucije.

Čeprav so si nagelj mnogi prisvajali zaradi njegove simbolike, je gotovo ena najmikavnejših cvetlic tako v poročnem šopku kot v gumbnici ali na pisanem podeželskem vrtu. Je lep, čudovito diši, tudi v kuhinji se ga da uporabljati, da o njegovi uporabi v industriji parfumov niti ne govorimo. Približno 300 vrst nageljnov samoniklo raste v glavnem po Evropi in Aziji, največ se jih gnete okoli Sredozemlja. Cvetijo v beli in odtenkih rož­nate, rumene, oranžne, rdeče in vijoličaste barve, v modri jih ne najdemo. Odlično se obnesejo kot rezano cvetje za v vazo.

Razlikujemo jih predvsem po načinu gojenja in pogostosti cvetenja, manj po razlikah v videzu. Trajno cvetoči nageljni so neodporne rastline, ki jih moramo gojiti pod steklom, saj potrebujejo toploto, cvetijo pa v rastlinjakih vse leto. To so nageljni, ki jih kupujemo v cvetličarnah, na vrtovih jih ne gojimo. Za vrt izbiramo skromnejše in manj zahtevne, kot so obrobni nageljni, enolet­ni nageljni, staromodni klinčki, moderni klinčki in botanične vrste. Obrobni nageljni so odporni in čeprav jih moramo vsake toliko časa obnoviti, so trajnica, ki pa cveti le enkrat na leto. Enoletne vzgojimo iz semen in jih po cvetenju zavržemo. Lahko jih gojimo na prostem, cvetijo pa od julija do prvih zmrzali. Staromodni klinčki so manjši od nageljnov in navadno rastejo na skalnjakih ali ob raznih robovih. Cvetijo samo enkrat v zgodnjem poletju v raznih oblikah in odtenkih, z enojnimi ali vrstnatimi cvetovi, ki imajo raven ali nacefran rob, v eni ali več barvah. Večina jih ima »oko«, ki je največkrat kontrastne barve. Prijetno dišijo. Botanične vrste so zelo cenjene zaradi svoje gosto rastoče pritlikave rasti in jih navadno gojimo v skalnjakih ali celo suhih skalnih ograjah. Moderni klinčki so s križanjem nastali v 20. stoletju in so podobni staromodnim klinčkom, imajo pa večje cvetove v bolj živahnih barvah. Cvetijo dolgo, od poletja do jeseni, so odlični za v vazo, nekateri pa na žalost ne dišijo.

Razveseljivo je, da je njihovo gojenje zelo preprosto. Nageljni so precej trpežne rastline, ki najlepše uspevajo na zračnem, s soncem obsijanem prostoru. Prst naj bo lahka in čim bolj prepustna, mokre noge so zanje usodne. Najbolje je, da jim namenimo ves obrobek, da jih v mešanem nasadu ne bi prerasle in zasenčile višje sosede. Tudi njihovo razmnoževanje je preprosto. Izbiramo lahko med sejanjem, grebeničenjem in potaknjenci ali pa jih spomladi kupimo v vrt­narijah, saj cene niso (pre)visoke, pozneje pa sami poskusimo s sejanjem.

V Sloveniji uspeva v naravi 14 vrst klinčkov. Na gorskih meliščih je s svojim čudovitim vonjem in resastimi cvetovi na dovolj dolgih steblih za šopke izstopal šternbergov klinček. Ker ga je nabiranje zelo ogrozilo, so ga zavarovali že leta 1915, druge, razen brkatega nageljčka, pa leta 2004.

Mnoge prevevajo ob nageljnih mešani občutki. Nekaterim niso najbolj všeč zaradi njihove simbolike. Vendar je ta simbolika taka, da se v njej lahko najde prav vsak. Morda jih bo treba vseeno še kdaj dati v gumbnico. Tisti, ki jim je simbolika španska vas, pa brez zadržkov uživajo v njihovi lepoti in vonju.

Arhiv revije Deloindom+.