Cvetlice so vedno vzbujale pozornost. Lahko z obliko cvetov, nenavadno rastjo, vonjem ali barvami. Nikakor jih ni bilo mogoče spregledati ali ob njih ostati ravnodušen. Že zapisi in spomeniki iz najstarejših časov kažejo na našo rahločutnost in občutljivost za njihovo lepoto. Nekatere med njimi odlikuje tudi nežna skromnost. Morda je to razlog, da o šmarnici ne pišejo ne grški ne rimski pisci.

Zanimivo je njeno prvotno latinsko ime – Lilium convallium ali dolinska lilija, ki ga je dobila v srednjem veku in je nanj vplivala predvsem njena simbolika. Ime šmarnica ali ljudsko gospejine solzice v različnih jezikih nakazuje, da je simbol Marijine žalosti in bolečine ob sinovi smrti. Bela barva simbolizira Marijino deviškost, omamni vonj pa sladkost njene ljubezni. S poimenovanjem dolinska lilija so ji srednjeveški menihi želeli izkazati največjo čast in so skromni beli cvet, ki maja pobeli gozdne jase, poistovetili z dolinsko lilijo, ki je kot prispodoba nevestine lepote omenjena v Visoki pesmi. Pozneje, ko so botaniki dokazali, da šmarnica nikakor ni v sorodu z lilijami, so jo preimenovali – Convallaria majalis, kar še vedno pomeni globoko in senčno dolino, a brez lilije. To ime se uporablja še danes.

Šmarnica je velikokrat upodobljena v motivu brezmadežnega spočetja in motivu Marijinega oznanjenja. Zaradi nizke rasti in zvončasto povešenih cvetov je postala tradicionalni simbol Marijine ponižnosti in vdanosti. Kot odrešenjski simbol se pojavlja tudi ob Kristusu. V motivu Jezusovega rojstva simbolizira utelešenje Odrešenika, v motivu poslednje sodbe pa pomeni upanje v božjo milost in odrešitev duše.

V srednjem veku so ji rekli tudi blagor sveta – salus mundi, kar pa lahko pomeni tako odrešitev kot ozdravitev sveta. Tu gre za navezavo na sred­njeveško in renesančno medicinsko tradicijo, saj je bila šmarnica cenjena kot zdravilo za mnoge bolezni, še zlasti bolezni srca. Renesančni zdravniki so jo izbrali celo za zaščitni znak svojega stanu in jo lahko najdemo na portretih velikih zdravnikov tistega časa.

Cveti v maju, mesecu ljubezni, in je simbol srčnega hrepenenja, ljubezenske sreče in skritega upanja. Vsi ti simboli pa imajo zelo stare korenine. Že pri starih Germanih je bila posvečena boginji ljubezni, plodnosti in je imela pomembno vlogo pri praznovanju pomladi, ki ima svoj odmev tudi v kresovanju in postavljanju mlaja. V tem času v številnih evropskih mestih in vaseh izbirajo kraljico maja, najlepše dekle leta, ki pa je praviloma oblečeno v zeleno obleko in v laseh nosi cvetni venec, v katerem imajo pomembno vlogo šmarnice.

Ta poganska simbolika šmarnice je bila v severni Evropi tako zakoreninjena, da mnogi strokovnjaki zagovarjajo mnenje, da jo je krščanska cerkev ravno zaradi tega kar najtesneje povezala z Marijo in tako poskušala izkoreniniti spomin na stare bogove.

Šmarnica je resnično izjemno skromna rastlina, ki dobro raste v senčnatih kotičkih in v kakr­šnikoli zemlji, čeprav ljubi vlažno humusno prst. Primerna je za podeželske in neformalne vrtove, za obrobe senčnih predelov ali za sajenje pod grmovnicami ali drevjem. Če ima na voljo prostor, se razraste v gosto preprogo. Kadar želimo uživati v njenem vonju, jo sadimo tja, kjer radi posedamo, in polepšala nam bo majske večere. V zemlji ima koreniko, ki vedno raste na spred­njem koncu, na zadnjem pa počasi odmira. Iz nje navzdol poganjajo drobne korenine, spomladi pa navzgor poženeta dva ali trije suličasti listi. Ker mora izkoristiti svetlobo pod grmovnicami in drevesi, ki še niso olistala, v nekaj tednih ozeleni, cveti in rodi plodove – rdeče jagode. Te jagode so, tako kot cela rastlina, strupene (čeprav je v točno določenih manjših količinah šmarnica učinkovito zdravilo). Pozneje, ko jo prekrije gosta senca, listi odmrejo, korenika pa čaka na naslednjo pomlad.

Na samostanskih vrtovih so šmarnice gojili že v zgodnjem srednjem veku, pozneje pa tudi na grajskih vrtovih. Niso poznali samo belih, ampak tudi različice s polnjenimi, rožnatimi, celo rdečimi cvetovi in belimi ali rumenimi progami na listih. V devetnajstem stoletju so bile moderne zasaditve cvetličnih lončkov s siljenimi šmarnicami, ki so krasile sprejemnice bogatašev, šopek pa je bil celo »obvezni« dodatek večerne plesne toalete. Zelo jo cenijo v Franciji, kjer slavijo prvi maj s šopki šmarnic, pri nas pa jo vsi poznamo po črtici Solzice izpod peresa Prežihovega Voranca.

Arhiv revije Deloindom+.