Teh rožic, katerih cvetovi spominjajo na zlatice, se morda spomnimo z babičinega vrta ali s pokopališč, v naravi pa jih pri nas srečamo le na pobočjih Bohorja oziroma v okolici Podsrede.

Jarice

Bližnje sorodstvo naše navadne jarice (Eranthis hyemalis) izhaja iz evropskih in azijskih gozdov, od koder so hitro našle pot v Veliko Britanijo. Tam so postale zaradi cvetenja že v drugi polovici zime priljubljena vrtna trajnica. Iz botaničnih vrst so vrtnarji naredili številne križance, tudi tak­šne s polnjenimi cvetovi. Zadnja desetletja na naših vrtovih cvetice, ki jim pravijo tudi ozimki, niso zelo razširjene, čeprav na rastiščih pod drevesih cvetijo tudi po več tednov in čeprav lahko gomoljčke različnih sort (križancev) in botaničnih vrst jaric kupimo v bolje založenih vrtnarijah. Če jih želimo naseliti na svoj vrt, čebulice kupimo ali zanje prosimo znance, ko jih bodo razsajali. Ne samo nabiranje čebulic v naravi, tudi trganje cvetic je pri nas v naravi prepovedano, saj so jarice zaradi ogroženosti uvrščene na rdeči seznamom ogroženih vrst.

Če bomo kupili križance, moramo vedeti, da se nam bodo razmnoževali le z delitvijo oziroma povečevanjem števila čebulic, medtem ko se bodo botanične vrste množile tudi s semeni. Če bomo seveda poskrbeli, da bodo dozorela in trate ne bomo kosili prezgodaj. Jarici ustrezajo odcedna, s humusom dobro preskrbljena tla, ki se ne smejo preveč izsušiti, zato jim prija podnožje listopadnih dreves in grmovnic. Malo bolj jim ustreza apnenčasta podlaga oziroma alkalna tla. Četudi so dobro preskrbljene, se jarice množijo nekoliko počasneje kot zvončki.

Za jarice, zvončke, spomladanski žafran in pasji zob, čebulnice, ki rastejo pri nas v naravi, je najprimernejše rastišče kar vrtna trata, kjer lahko ustvarimo naravne kombinacije. Če jih ne motimo z obdelavo, se bodo čebulice hitro razmnožile in v nekaj letih se nam bodo posamične skupine razrasle v strnjene sklope, če bomo s prvo koš­njo čakali, dokler listje ne ovene. Do takrat namreč hrana iz njih potuje v čebulice. Pri omenjenih zgodnjih čebulnicah, ki so nižje ali imajo drobne liste, to ne pomeni težave, saj se ti po koncu cvetenja nagnejo k tlom. Podobno lahko na trato posadimo narcise. Ker cvetijo pozneje in so višje, moramo biti s košnjo še posebno potrpežljivi. Najbolje naredimo, če odstranimo odcvetele cvetove in plodove, s čimer bodo rastline hrano preusmerile v čebulo, kar pomeni več cvetov v prihodnjem letu. Tudi povezovanje listov narcis v šope ni priporočljivo.

Navadni mali zvonček

Navadni mali zvonček (Galanthus nivalis) je glede tal manj občutljiv kot jarica, ustreza mu vsakršna vrtna zemlja, bolj alkalna ali bolj kisla, tudi težja, zbita tla, le s hlevskim gnojem ne smejo biti pogosto gnojena. Po besedah dr. Jožeta Bavcona, največjega poznavalca zvončkov pri nas, so jih na ravnicah v Sloveniji zdesetkali predvsem tam, kjer travnike gnojijo. Je pa zanimivo, da imajo zvončki zelo radi terene, kjer se poleti razraščajo koprive (obilo dušika). Na vrtu uspevajo povsod tam, kjer voda ne zastaja dalj časa. Zanimivo je, da jih v naravi kratke sezonske poplave ne motijo, najdemo jih na vlažnem ob potokih, v Strunjanu uspevajo v jarkih vse do meje bibavice, medtem ko jih na kraških poljih ni nikjer pod ravnjo petdesetletnih poplav (četudi so zelo redke).

Navadni mali zvončki so cvetice mraza in sonca. Na Primorskem cvetijo že od srede decembra, v notranjosti neredko januarja. Ko se prebijejo na plano, so nočne temperature lahko še krepko pod ničlo, cvetni listki se stisnejo skupaj, zvončki pomrznejo in postanejo mlahavi, ko jih ogreje sonce, pa se njihovemu tkivu vrne trdnost in veselo cvetijo naprej. Najhitreje odcvetijo ob nenadnih otoplitvah, temperature nad 10 stopinj Celzija jim niso po godu, zato tudi šopek v vazici občudujemo komaj slab dan. Ljubitelji jih lahko najdlje občudujejo, če na vrt zasadijo različne tipe (sorte) navadnega malega zvončka, edine naše avtohtone vrste, zvončke drugih botaničnih vrst ali sort znotraj njih. Zvončki so čas cvetenja namreč prilagodili naravnemu okolju, iz katerega izhajajo, praviloma pa ga ohranjajo tudi v kulturi. Kljub bogatim rastiščem so pri nas zavarovani, zato čebulice vedno kupimo. Zvončke v naravi najdemo s številnimi posebnostmi v obliki, ki so zlasti na severu Evrope, kjer v naravi ne rastejo, zelo iskane in cenjene. Tako je v Turčiji, denimo, trgovina s primerki iz narave zvončke povsem izkoreninila.

Veliki pomladni zvonček

Veliki pomladni zvonček, kronica, se na vrtu razmnožuje počasneje in cveti manj obilno kot navadni. Lahko rasteta na istem rastišču, vendar potrebuje kronica stalno vlago. Ustrezajo ji apnenčasta ilovnata tla in polsenca, če so tla zelo mokra, pa uspeva tudi na polnem soncu. Prenese zelo nizke zimske temperature.

Čas za razsajanje

Zvončke in jarice je najbolje razsajati takoj po cvetenju, ko po listih še najdemo čebulice. Čebulice s celotno rastlino in listi čim previdneje izkopljemo z ročno lopatko ali motiko in jih čim prej spet zakopljemo na novem mestu, da se korenine ne izsušijo. Za presajanje je primeren čas, ko je zemlja dobro namočena po dežju, saj bo to preprečilo čezmerno izsuševanje korenin.

Žafran in kosi

Tudi žafrani na vrtni trati zelo dobro uspevajo, zelo pogoste so združbe z zvončki, ki ponavadi odcvetijo pred njimi. Če rastejo na apnenčasti podlagi v naravi, prenesejo tudi zelo vlažna tla, na vrtovih pa jim tolik­šna vlažnost ne ustreza. Kot za večino drugih čebulnic jim je treba urediti dobro drenažo, raje imajo bolj peščeno kot glinasto, zbito zemljo, predvsem pa ne marajo preveč gnojenja. Izkopavanje njihovih čebulic v naravi ni smiselno, saj rastejo zelo globoko v zemlji. Kljub temu je na vrtu dovolj, če jih posadimo v globino pet centimetrov, saj se bodo sčasoma pomaknili globlje. Njihove čebulice teknejo voluharjem in mišim, pred katerimi jih lahko zaščitimo s sajenjem v mreže. Kljub temu da poskrbijo za primerne razmere, nekateri lastniki vrtov ugotav­ljajo, da je med cvetenjem nekaj narobe. Jože Bavcon je ugotovil, da so krivci kosi, ki v času, ko se cvetovi odpirajo, kljuvajo globoko vanje, da pridejo do nektarja, cvet pa se pri tem polomi. V primerjavi z zvončki so čebulice žafranov občutljivejše na razmere v zemlji, njihovo število se sčasoma zmanjša in jih moramo dosaditi.