Ta drobna in dišeča cvetlica nizke rasti svoje dehteče cvetove sramežljivo skriva med zelenim listjem. Sklanja jih k tlom, zato ne preseneča, da v evropski kulturi predstavlja ponižnost, skromnost in skrito ljubezen. Lahko pa ima tudi popolnoma nasproten pomen in pomeni pogum, trdoživost in vztrajnost; lastnosti, zaradi katerih si jo je Napoleon izbral za svoj emblem. Ker dišeča vijolica cveti spomladi, je kot vse spomladanske cvetlice tudi simbol ponovnega rojstva in večnega življenja.

Zelo priljubljena je bila že v antični Grčiji, kjer je nastal mit o njenem izvoru in pripoveduje zgodbo o nesrečni ljubezni. Boginja Kibela se je zaljubila v lepega mladeniča Atisa, si ga izbrala za svojega svečenika in ga zavezala k vzdržnosti. Mladenič se ne bi smel zanimati za nobeno drugo osebo ženskega spola. Ker pa se je kljub temu zaljubil v hčerko rečnega boga, ga je Kibela kaznovala z blaznostjo, v kateri se je sam skopil. Iz krvi, ki je padla na zemljo, so zrasle vijolice, katerih cvetovi menda spominjajo na strjene kapljice krvi. Lepoto temno vijoličastih cvetov sta poleg vonja hvalila tudi Homer in Platon. Prav zaradi svoje barve je vijolica postala simbol odličnosti in plemenitosti, zato so grški vladarji pogosto nosili plašč vijoličaste barve, ravno tako Afrodita, Apolon in Zevs. Zevs je nekoč s celim travnikom cvetočih vijolic poskušal potolažiti svojo ljubico Io, ki jo je zaradi svoje ljubosumne žene Here moral spremeniti v junico … Vijolice so menda pomagale šepavemu in nelepemu božanskemu kovaču Hefajstu pridobiti naklonjenost boginje Afrodite.

Znameniti starogrški pesnik Pindar je Atene imenoval mesto, ovenčano z vijolicami, saj so ob praznovanju pomladi dekleta in mladeniči nosili vence vijolic. Z njimi so takrat krasili templje in kipe bogov ter jih podarjali prijateljem.

V krščanstvu predstavlja Marijino ponižnost, usmiljenje in vdano ljubezen, zato so jo v srednjeveški umetnosti pogosto slikali z Marijo v rajskem vrtu. Vijolica simbolizira njeno čistost in brezmadežno spočetje. To je zanimiva in tudi logična povezava. Vijolice obrodijo plod brez pomoči vetra ali žuželk; torej s samooploditvijo, kar je bilo v tistem času imenitna prispodoba brezmadežnega spočetja. Ker se vijolica hitro razrašča in je zelo trdoživa, je ta njena lastnost verjetno pripomogla še k eni zanimivi simboliki. Kadar je grmiček cvetočih vijolic naslikan ob Kristusovem križu, pomeni trdoživost, moč in nezadržno širjenje krščanstva.

Ob simboliki pa ne smemo pozabiti, da so vijolice, tako kot vse druge cvetlice, imele velikokrat samo dekorativno vlogo na tapiserijah, vezeninah, v nakitu in cvetličnih bordurah rokopisov. Bile so zelo realistično upodobljene, v renesansi in baroku celo z izjemno botanično natančnostjo. V 19. stoletju so našle prostor v delih številnih pesnikov, pisateljev in slikarjev tihožitij, postale so pravi modni dodatek in tudi motiv pri izdelkih umetne obrti.

Prav posebej priljubljene so bile v Franciji za časa Napoleona, saj so bile najljubše cvetlice njegove soproge, cesarice Jožefine. Po izgnanstvu na Elbo leta 1814 je menda Napoleon svojim privržencem obljubil, da se vrne z vijolicami. In res je naslednje leto znova osvojil Francijo. Le da je bila njegova oblast kratkega veka; kot je kratkega veka cvet vijolice.

Kadarkoli govorimo o vijolici, vedno najprej pomislimo na temno vijoličasto dišečo vijolico, ki cveti nekako od februarja do maja. Ni pa dišeča vijolica edina, ki jo poznamo. V rodu je okoli petsto vrst, ki so doma v vseh zmernih predelih sveta; pri nas domuje kar triindvajset vrst divjih vijolic. Ne cvetijo vse vijoličasto in tudi vse ne dišijo. Rastline lahko največkrat kupimo na specializiranih sejmih in v vrtnarijah, čeprav se za to večinoma odločajo le vrtni navdušenci. Pozneje jih z delitvijo ali sejanjem semena lahko sami razmnožujemo.

Za mnoge so vijolice premalo privlačne za sajenje na okrasnih gredah. Zaradi svoje skromnosti, bolje rečeno nizke rasti, na velikih površinah ne pridejo do veljave, saj jih sosede kaj hitro prerastejo in zakrijejo. Bolje je, da jih sadimo na skalnjake ali pa tja, kjer si zaželimo njihove trdoživosti in hitrega razraščanja. So odlična pokrovna rastlina. Najraje imajo svetla rastišča (brez vročega opoldanskega sonca) in dobro odcedna tla, ki pa morajo biti rahlo vlažna. Če se vijolice kje res dobro počutijo, lahko postanejo celo nadležen plevel.

Ker pa je vse relativno, lahko »plevel«, če je ta plevel dišeča vijolica (Viola odorata) ali divja vijolica (Viola tricolor), koristno uporabimo. Obe imata zdravilne lastnosti. Vsebujeta fenolne glikozide, saponine, flavonoide in rastlinske sluzi. V ljudskem zdravilstvu so vijolico uporabljali za zdravljenje bolezni dihal, blaženje bolečin, lajšanje izkašljevanja, za zdravljenje okužb v ustni votlini, pri kožnih vnetjih, nespečnosti, celo pri protinu in sklepnem revmatizmu. Iz dišeče vijolice se prideluje tudi eterično olje za izdelavo parfumov, ki je zelo dragoceno in tudi zelo drago. Uporabljamo jo prav tako v kulinariki. Ima rahlo kiselkast okus in se lepo poda k slanim in sladkim jedem.

Šopek vijolic, ki ga spomladi naberemo na sprehodu, nam tako ponuja različne možnosti. Lahko ga podarimo kot izraz naklonjenosti in pozornosti, lahko si lajšamo bolečine (tudi srčne), lahko se z njim posladkamo ali pa preprosto uživamo v vonju.

Arhiv revije Deloindom+.