Preden se odločimo za eno ali drugo vrsto kritine, najprej poskusimo zbrati čim več informacij, ne samo o ceni strešnika, ampak predvsem o njegovih drugih značilnostih, dobrih in slabih straneh. Priskrbimo si predračune vsaj treh proizvajalcev. Predračun običajno zajema tudi vsa dela, povezana z nameščanjem strešne kritine, saj je izdelava strehe opravilo, ki ga je treba prepustiti strokovnjakom, pa čeprav je marsikdo prepričan, da polaganje strešnikov na letve ni takšen »kunšt«.

Kakor pravi Marja Dolamič, vodja marketinga v podjetju Tondach, so kupci vedno bolj zahtevni: »S pavšalno informacijo o lastnostih kritine ni nihče več zadovoljen. Stranke hočejo vedeti čim več, skoraj vse. Poleg tega opažamo, da v zadnjem času vedno več pozornosti namenjajo estetiki, samemu videzu strehe; vrsta kritine in izbrana barva morata čim dopolnjevati podobo hiše.«

Na splošno velja, da je za strehe z majhnim naklonom najbolj primerna kritina iz večjih elementov, za strmejše strehe so lahko strešniki tudi manjših mer. Manjši ko je nagib strehe, več težav lahko pričakujemo – večja je denimo nevarnost, da bo pod streho zamakalo, streha je bolj izpostavljena udarcem toče ... Je pa sila vetra precej manjša kot pri strmi strehi.

Streha mora biti tudi pravilno prezračevana, kar pomeni, da mora imeti dovolj izstopnih in vstopnih odprtin, ki omogočajo kroženje zraka. Proizvajalci vseh vrst kritine oziroma strešnikov priporočajo izdelavo zračnega mostu. To je prostor med strešno kritino in sekundarno kritino z zajemom zraka v kapu in izpustom v slemenu. Zračni most deluje le, če je dobro prezračevan. Odkap in sleme strehe morata omogočati nemoten in zadosten vstop oz. izstop zraka in s tem njegovo kroženje pod kritino. Vstop zraka je urejen po celotni dolžini strehe v kapu, višina mostu mora biti vsaj pet centimetrov, izstop pa se večinoma izdela v slemenu. Možnosti izpusta zraka je več, odvisno od vrste oziroma sistema kritine, od tipskih zračnikov do dvignjenega slemena ... Zračni most je zelo pomemben za boljše delovanje strehe in izolacije.

Naravno, iz gline

Čeprav je opeka težka kritina, lahko s temi strešniki prekrivamo strehe, ki imajo naklon od 15 stopinj naprej. »Tako se tudi pri moderni arhitekturi, ki rada uporablja položne enokapne strešine, ni treba odreči prednostim opečne kritine. Da po tehnični plati ustrezajo položni strehi, imajo strešniki dve čelni in stranski zarezi. K osnovnemu strešniku pa spadajo tudi keramični in nekeramični dodatni elementi za lepo in funkcionalno streho,« razlaga Marja Dolamič. Opaža, da v zadnjem času narašča povpraševanje po engobirani in glazirani kritini.

Strešniki s pomičnim letvanjem, ki omogočajo zamik za približno tri centimetre v pokrivni dolžini, so primerni za sanacijo ostrešij. V večini primerov namreč ni potrebno vnovično letvanje ostrešja, strešnik pa omogoča tudi manjša odstopanja med razdaljo letev na ostrešju.

Med opečno kritino velja omeniti bobrovec, ki se zadnja leta vrača na naše strehe. Z njim lahko prekrivamo tudi strme strehe. V tujini že nekaj časa uporabljajo krajnik za zarezni bobrovec, ki se uveljavlja tudi na našem trgu, nadomešča pa izvedbo klasičnega ravnega zaključka iz pločevine. S krajnikom se namreč izognemo prehodu s strešne kritine na pločevino, ki je pogosto vzrok za zamakanje zaradi zadrževanja umazanije (predvsem listja) v dilataciji obeh materialov, pravi Dolamičeva.

Na Primorskem je najbolj razširjena opečna kritina korec, ki je primeren za bolj položne strehe. Pravzaprav je to, kakor pravi Uroš Stibilj iz Goriških opekarn, avtohtona primorska kritina: »Je edina kritina, ki spada v to okolje, tako po videzu kot po lastnostih. Dobro prenaša vroča poletja in mrzlo burjo.« Na strehah z manjšim naklonom korce polagajo v malto, na strehe z večjim naklonom pa jih na letve pritrdijo s kljukami in vijaki.

Težko, ampak trdoživo

Betonski strešniki spadajo med težke kritine. Uporabljamo jih za prekrivanje tako streh z manjšim naklonom kot strmih streh. Strokovnjaki opozarjajo, da je treba pri večjem naklonu pritrditi vsak strešnik posebej. Kakor pravi Marko Starc, vodja tehnične službe v Bramacu, je beton material, ki se mu z leti povečuje kakovost oziroma trdnost: »Sistem izdelave omogoča majhno vodovpojnost, s tem se zmanjša nevarnost poškodb zaradi vlage oziroma zmrzali, vse to pa strešniku podaljšuje trajanje.«

Na voljo so v različnih oblikah (od profiliranih do ravnih strešnikov) in barvah. Obarvana je celotna betonska masa, ne samo zgornja plast strešnika, zato ni nevarnosti, da bi se barvni nanos luščil. Na voljo so tudi strešniki z večbarvno površino, na kateri se barve pravzaprav prelivajo; s posebnim sistemom nanosa barve je proizvajalec dosegel, da je vsak kos na pogled barvni unikat.

Vlaknocementna kritina

Vlaknocementne plošče so nadomestile nekoč razširjene salonitke, ki so vsebovale zdravju škodljivi azbest in jih v gradbeništvu že nekaj časa ne uporabljajo več. Izdelane so iz vlaknocementa, to je z vlakni armirani cement. So paroprepustne, barvane pa so v masi in površinsko (nekdanja salonitka je bila barvana samo površinsko).

Ravna vlaknocementna kritina ponuja številne oblikovne možnosti in rešitve tudi za najbolj razgibane in arhitekturno zahtevne strešne površine. Omogoča izvedbo detajlov, kot so lom strešine, prehodi s strehe na fasado, globel, sleme, greben ...

Valovite vlaknocementne plošče so funkcionalna in gospodarna strešna kritina za industrijske, gospodarske in stanovanjske objekte. »So najbolj ekonomična in najpreprostejša rešitev, če ste se odločili, da boste zamenjali staro salonitno kritino, saj imajo plošče valovitk enak profil in mere kot nekdanje salonitke,« pravi Jožica Budinha, direktorica komerciale v podjetju Esal Anhovo. Valovite plošče imajo vzdolž valov vgrajene varnostne trakove, ki zmanjšujejo nevarnost padca skozi streho, če plošča iz kateregakoli vzroka poči. Trakovi ne vplivajo na statično nosilnost plošče, zagotavlja proizvajalec. Valovitke so primerne tudi za pokrivanje streh z zelo majhnim naklonom (ki pa ne sme biti manjši kot sedem stopinj), medtem ko so ravne plošče najbolj primerne za strehe z naklonom od 15 do 25 stopinj.

Na pogled kot iz bakra

Bitumenska lepenka je sestavljena iz več plasti – bitumen, steklena koprena in keramični ali mineralni posip (agregat). Primerna je za prekrivanje streh z majhnim ali zelo velikim naklonom. Ker je lahka, je še zlasti uporabna na montažnih objektih, predvsem pa za razgibane strehe, na katerih je veliko strešnih oken in frčad. Bitumenske valovite plošče pogosto uporabljajo pri sanaciji starih poškodovanih streh.

Izbiramo lahko med različnimi modeli, odvisno od tega, kakšen videz bi radi dali strehi: na voljo je bitumenska skodla z barvnim posipom, bitumenska skodla z videzom bobrovca, strešna kritina z granulatom, tudi z bakrom. Streha bo tako videti, kakor da je v celoti iz bakra.

Naravna trdnost jekla

Na trgu je več vrst pločevinastih kritin. Ker so lahke, so primerne za montažne hiše in druge montažne objekte, pa tudi za starejša ostrešja, ki ne bi prenesla težke kritine. Mogoče jih je položiti tudi čez staro kritino – ta tako prevzame vlogo sekundarne kritine in prezračevanega sloja pod streho.

Za ravne strehe so primerne bakrena, pocinkana in cinkova pločevina. Za strehe z majhnim naklonom strokovnjaki priporočajo bakreno, cinkovo in aluminijasto nizkovalno trapezno pločevino, medtem ko gladka pločevina, pocinkana in aluminijasta, ni primerna za stanovanjske objekte, saj dež in sneg z nje prehitro zdrsneta, na njej pa se sliši tudi vsaka kaplja dežja. Pločevinasta kritina na stanovanjskih objektih mora biti zato posuta s finozrnatim granulatom.

Na voljo imamo tudi pestro izbiro jeklenih strešnikov. Kakor pravi Uroš Krajnc iz podjetja Artimex, je jeklena zelo odporna, ima dolgo trajanje, predvsem pa je zelo lahka: »Tehta manj kot sedem kilogramov na kvadratni meter, a kljub temu nič ne more do živega kombinaciji jekla in peska. Vsaka plošča je zaščitena z galvansko zaščito in s čistim akrilnim osnovnim premazom, sledi pa plast akrilne barve in nanos mineralnega peščenega posipa.« Naravna trdnost jeklene osnove in njene obloge iz kamnitih drobcev zagotavljata dobro odpornost proti udarcem, sistem prepletanja in horizontalnega pritrjevanja strešnikov pa preprečuje, da bi se plošče premaknile ali zdrsnile, zagotavljajo izdelovalci.

Strah, da bomo slišali vsako, še tako drobno kapljico dežja, kaj šele točo, je odveč, saj groba površina kritine »razbije« dežne kapljice. Tudi nič bolj vroča ni kot druge strehe; kovinska streha odbija sončno energijo, medtem ko jo klasična absorbira. Tako kot vsaka kritina tudi jekleni strešniki kondenzirajo. V nasprotju s poroznimi, kot so betonski in opečni, ki vlago vpijejo in se zato kondenz ne opazi, jekleni strešniki niso porozni, zato se vlaga nabere na površini. Prav zaradi kondenza strokovnjaki priporočajo izdelavo zračnega mostu, tako da se streha prezračuje, kondenz pa odvaja izpod strehe.

Strelovod pri jekleni kritini ni potreben (izjema so industrijski objekti, na katerih je strelovod obvezen ne glede na kritino), saj streha ni ozemljena in zato ne privlači strele – deluje po principu Farradayeve kletke, kot pri avtomobilu).

Delo in dom, 12. april 2006