Izbrali smo tipično slovensko hišo iz sedemdestih let, katere klasična dvokapna streha s površino približno 150 kvadratnih metrov je prekrita s salonitkami. Njihova naloga je bila pripraviti rešitev in predračun za sanacijo. Nekateri so v predračun vključili stroške za odstranjevanje stare kritine, morebitno vgradnjo enega ali dveh strešnih oken, drugi ne. Tisti, ki se ukvarjajo zgolj s prodajo kritine in pripadajočih elementov, pa so v predračunu zajeli samo omenjene postavke. Z njimi smo se pogovarjali tudi o tem, na kaj vse je treba paziti pri menjavi kritine.

Videz nove strehe ne bi smel biti najpomembnejši dejavnik pri izbiri kritine, čeprav po izkušnjah naših sogovornikov pogosto igra zelo pomembno vlogo. Izbiro je treba prilagoditi naklonu strehe, že izdelanemu ostrešju, upoštevati je treba morebitno vgradnjo strešnih oken, frčad in še marsikaj drugega. Vedeti je treba, da bodo dela trajala dlje, če ne bomo samo zamenjali kritine, ampak denimo podaljšali napušče, zamenjali žlebove in podobno.

Menjava kritine je opravilo za mojstre. Pomembna je natančnost, saj se nestrokovno izvedeno delo prej ali slej maščuje. Ko se čez čas pokažejo težave, je treba streho razkriti, če hočemo napako odpraviti. Vsi detajli, ki so pomembni za pravilno delovanje strehe (in se od kritine do kritine razlikujejo), so natančno opisani v katalogih proizvajalcev kritin, mojstri jih morajo dosledno upoštevati. Streha je projekt, ki mora zdržati najmanj eno generacijo, poleg tega naložba ni majhna, zato je zelo pomembno, da krovca izberemo po njegovih referencah, in ne zgolj ceni njegovih storitev. Najcenejše namreč ni vedno tudi najbolj ugodno.

Varno odstranjevanje azbestne kritine

V našem primeru smo izbrali hišo, prekrito s salonitkami, kar je pri nas še vedno dokaj pogost ostanek iz prejšnjih časov. Pri rekonstrukciji ali vzdrževanju takšnih objektov je treba upoštevati navodila iz pravilnika o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest. Odstranjevanje zahteva preventivne ukrepe zaradi varovanja zdravja delavcev in stanovalcev, med drugim so obvezne varovalne maske in uporaba ponjav za prestrezanje in zbiranje delcev zdrobljene kritine, ki bi pri delu lahko padli na tla.

Preden začnejo odstranjevati azbestno kritino, mojstri plošče najprej zmočijo z vodo. Nato previdno odstranijo kavlje, žeblje ali vijake, s katerimi so plošče pritrjene. Paziti je treba, da se plošče ne lomijo ali kako drugače poškodujejo, saj se pri tem v zrak sproščajo azbestna vlakna – previdno jih dvignejo in jih s strehe spuščajo s primernim dvigalom. Na tleh jih znova zmočijo, zložijo v skladovnico na leseno paleto, nato pa vse skupaj neprepustno ovijejo s polietilensko folijo. Tako pripravljene salonitke je treba ustrezno deponirati na za to namenjenih odlagališčih nevarnih odpadkov.

Pregledati je treba konstrukcijo

Ko je stara kritina na tleh, mojstri pregledajo strešno konstrukcijo. Pogosto se namreč pokaže, da samo zamenjava kritine ni dovolj, da bi streha dobro opravljala svojo nalogo. Morda bo treba zamenjati ali dopolniti sloje pod njo (izolacijske sloje). Zamenjati je treba poškodovane ali dotrajane nosilne elemente ostrešja. Hkrati preverijo, ali bo ostrešje zdržalo kritino, ki bo težja od stare, vendar izkušnje krovcev kažejo, da so 25 ali 30 let stare strešne konstrukcije večinoma predimenzionirane in ojačanje ni potrebno. Večina ostrešij tako brez večjih težav nosi kritino, ki je približno dvajset kilogramov težja od stare. Če smo vseeno v dvomih, se je najbolje posvetovati s statikom.

V nekaterih primerih lahko novo strešno kritino položijo na letve prejšnje kritine. To je odvisno tudi od vrste kritine, ki smo jo izbrali, pri čemer je treba zgolj preveriti, ali naklon in razmik letev ustrezata novim strešnikom. Pri ponovnem letvanju mojstri posebno pozornost namenijo tudi morebitni izravnavi ostrešja, saj se to lahko z leti povesi.

Največji sovražnik: vlaga

Voda oziroma vlaga je največji sovražnik gradbenih konstrukcij, tudi strehe. S tako imenovano atmosfersko vodo, ki jo je treba po strešini odvesti v žleb, praviloma ni težav, drugače pa je pri prebojih strehe, torej dimnikih, antenah, solarnih sistemih ali pri stikih materialov, ki se različno raztezajo. Prav zato, ker kritina lahko pušča, pod njo mojstri namestijo sekundarno kritino, po kateri v takih primerih voda odteka. Večje težave povzroča kondenzna vlaga, ki nastaja v kurilni sezoni. Takrat vodna para iz toplega notranjega zraka prodira skozi vgrajene materiale, pri nižji temperaturi kondenzira in povzroča škodo, kamor pač odteka. Kondenziranje vodne pare v konstrukciji preprečuje parna zapora na notranji strani ogrevanega prostora. Če ta ni strokovno izvedena, včasih pa kljub temu, vodna para prehaja v toplotno izolacijo. Namočena izolacija svoje naloge ne opravlja tako, kot bi morala, zato je treba z ustrezno visokim prezračevalnim slojem omogočiti izsušitev kondenzirane vlage.

Medtem ko so strehe pri novogradnjah večinoma prezračevane, stare praviloma niso, zato je ena prvih stvari, za katere morajo krovci poskrbeti, prezračevalni kanal. Ta preprečuje vdor vročine (ali mraza) skozi strešno kritino. Izvedba je obvezna, če imamo na podstrešju, torej v mansardi, bivalne prostore. Pod streho naj bi bila enaka temperatura kot zunaj, kar preprečuje kondenziranje oziroma zamrzovanje. Višina zračnega kanala je odvisna od naklona ostrešja in dolžine škarnikov (špirovcev); daljši ko so škarniki in manjši ko je naklon, višji mora biti prezračevalni kanal. Za večino ostrešij zadostuje višina pet centimetrov. S pravilno izvedeno konstrukcijo s prezračevalnim slojem se podaljša trajanje vgrajenih materialov. Mojstri bodo torej na škarnike napeli paroprepustno folijo, uredili prezračevalni kanal, šele potem se bodo lotili polaganja nove kritine.

Če smo se odločili, da bomo novo kritino položili kar na staro, bodo krovci najprej pregledali staro in sanirali morebitne poškodbe, saj bo delovala kot sekundarna kritina. Če je stara kritina dobra in bo torej lahko opravljala funkcijo sekundarne kritine, uporaba folije ni potrebna. Sekundarne kritine sicer ločimo glede na vrsto in način vgradnje: paroneprepustne vgrajujejo na ostrešja, pod katerimi je neizkoriščeno podstrešje, paroprepustne pa so nujne, če je podstrešje bivalno. Sekundarna kritina je sicer narejena iz sintetičnih materialov in preprečuje vdor meteorne vode, če kritina ne tesni, zato mora biti za vodo neprepustna. Hkrati mora prepuščati vodno paro, da ta lahko prehaja iz prostora v prezračevalni sloj pod kritino. Sekundarno kritino je treba nujno vgraditi pri manjšem naklonu strehe, ki jo želimo prekriti z opečnimi ali betonskimi strešniki, strokovnjaki pa jo priporočajo tudi pri strmih strehah.

Sistem kritina na kritino pri salonitkah ne pride v poštev, saj so te ekološko sporne, brez kakšnih posebnih težav pa lahko nove strešnike položimo denimo na bitumenske skodle ali valovite kritine. Upoštevati je treba, kakšna je stara streha in kako je bila projektirana. Za streho z majhnim naklonom, pokrito z lahko kritino, je priporočljivo izbrati lahko kritino, primerno za takšen naklon. Tako ne bo treba ojačevati podkonstrukcije, tudi montaža bo precej lažja.

S čim prekriti streho?

Na splošno delimo kritine na težke, med katere uvrščamo glinene in betonske strešnike, in lahke, med katere uvrščamo kritino iz jeklene pocinkane pločevine, vlaknocementne ali bitumenske lepenke. Pri izbiri je treba upoštevati naklon strehe, trdnost ostrešja, arhitekturo in krajinske značilnosti okolja. Za kakšno streho se bomo odločili, je pogosto odvisno tudi od naših finančnih zmožnosti, prav tako je dobro upoštevati življenjsko dobo kritine oziroma trajanje jamstva, ki ga zagotavlja ponudnik.

Opečna kritina je primerna za strehe, ki imajo naklon vsaj 30 stopinj. Na voljo so tudi opečni strešniki za strehe z manjšim naklonom, vendar je treba v tem primeru dodati sekundarno kritino. Enako velja za betonske strešnike, pri katerih sekundarno kritino dodajajo pri naklonu od 15 do 22 stopinj. Slednji so sicer primerni tako za strehe z manjšim naklonom kot za strme.

Lahka kritina je uporabna za vse vrste streh, naklon je lahko tudi samo 11 ali 12 stopinj pri pločevinastih strehah in celo samo sedem pri vlaknocementni kritini. Pri prvem pokrivanju nosilnost konstrukcije ostrešja prilagodimo izbrani kritini, če pa streho menjamo, moramo obvezno preveriti, v kakšnem stanju je ostrešje.

Lahke vlaknocementne plošče so ekonomična in preprosta rešitev za zamenjavo starih salonitk; nove valovitke imajo namreč enak profil in mere. Njihova posebnost so vgrajeni varnostni trakovi, ki zmanjšujejo nevarnost padca skozi streho in ne vplivajo na statično nosilnost plošče. Primerne so za vse vrste objektov, industrijske, gospodarske in stanovanjske, tudi za strehe z zelo majhnim naklonom. Ravne plošče pa so najbolj primerne za naklon od 15 do 25 stopinj.

Pločevinasta kritina je lahka, zato je dobra izbira za montažne objekte in tudi za prekrivanje starejših ostrešij, ki niso dovolj močna za težko kritino. Pločevinasto kritino lahko položimo tudi čez staro kritino.

Bitumenska lepenka se uporablja pri strehah z majhnim ali zelo velikim naklonom. Ker je lahka, je primerna za montažne objekte, razgibane strehe in za sanacijo starih poškodovanih streh.

Delo in dom, 25. april 2007