Pogovor z arhitektko Marušo Zorec: Smisel lepote dediščine je v njeni skladnosti

3. 11. 2018 | Besedilo: Aleksandra Zorko | Fotografije: Tadej Bolta

Maruša Zorec, biro Arrea, arhitektura, intervju

»Staro ima svojo govorico, ki jo je treba razumeti. Zato je potrebna občutljivost, da to staro ne le spoštuješ, ampak tudi razumeš,« pravi arhitektka in profesorica Maruša Zorec, ki je pred kratkim prejela platinasti svinčnik, nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, za obsežen opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture. Od leta 2005 deluje v svojem biroju Arrea, kjer se s sodelavci ukvarja tako s prenovami prostorov in stavb kulturne dediščine kot z novimi objekti, ki pišejo povsem svojo arhitekturno zgodbo.

Arhitektka Maruša Zorec. FOTO: Peter KorošecZakaj je pomembno ohranjanje starih stavb?

Ohranjanje stavb iz naše preteklosti je naša vez s tem, kar smo. To so naše korenine, naša identiteta. Identiteta je tisto, kar nas povezuje z našo skupnostjo, narodom in z našim prostorom, hkrati pa predstavlja to, kar danes smo. Če vse podremo, se s tem vzpostavlja nekaj novega in prav to novo žal ne nadomešča enako kakovostno tistega, kar so v preteklosti zgradili naši predniki. Takrat stavb večinoma niso načrtovali arhitekti, ampak mojstri, ki so znali upoštevati specifiko prostora. Pri stavbah kulturne dediščine ima vse svoj smisel, ki izhaja iz značilnosti prostora, kjer hiša stoji, iz njene funkcije in konstrukcijskega materiala, iz katerega je zgrajena. Prav ta logika je temelj njene skladnosti, harmonije, njene lepote. Kar danes nadomešča staro, nima s tem prostorom skoraj nobene zveze, ne v smislu tipologije ne v smislu značilnosti tega prostora, hiša na Gorenjskem ni več gorenjska, ampak bi lahko stala kjer koli na svetu. To briše naše posebnosti.


Kdaj je smiselno staro stavbo, četudi ni spomeniško zavarovana, ohraniti?

Vedno jo je dobro ohraniti. Žal sodobna arhitektura redko doseže kakovost obstoječe stare arhitekture tako v smislu skladnosti njene podobe z okolico, pravih razmerij kot v smislu preproste lepote. V bistvu je veliko arhitekture že zaščitene, ob tem pa je ogromno anonimne arhitekture, ki si spomeniške zaščite niti ne bi zaslužila, pa morda s sosed­njimi hišami tvori neko strnjeno celoto in ima večjo vrednost, kot jo ima sodobna arhitektura.


Kakšen je pri nas odnos do arhitekturne dediščine?

Ljudje se bojijo, da bi bila njihova hiša zaščitena in bi zaradi tega imeli težave. Dejstvo je, da jim država z ničimer ne pomaga, da bi to dediščino obnavljali. Ljudje se bojijo zlasti večjih stroškov, da jih bo arhitektura preteklosti omejevala, na primer z majhnimi okni, strmo streho, nizkimi prostori. Mi, ki se ukvarjamo z arhitekturo, pa te omejitve vzamemo kot priložnost. Ljudje se včasih premalo odprejo, da bi to staro zares začutili. Zelo pomembno je, da se ohrani ljubezen do hiš naših babic.


Ali je prenoviti staro hišo res večji finančni zalogaj kot zgraditi novo?

To ni toliko večji finančni zalogaj, zahteva pa več premisleka in več pozornosti. V procesu prenove odstreš smisel obstoječega, spoznaš, zakaj hiša stoji ravno tam, zakaj je tako obrnjena, odkriješ obokane prostore in prave poglede in tako se drugače navežeš na stavbo in postane tvoj dom.

Maruša Zorec je ena najvidnejših delujočih slovenskih arhitektk. Na ljubljanski fakulteti za arhitekturo je diplomirala leta 1989. Samostojno pot je začela po sedmih letih dela v biroju arhitekta Vojteha Ravnikarja. Leta 2005 je ustanovila svoj arhitekturni studio Arrea. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani je kot profesorica zaposlena od leta 1993. Poleg predmetov arhitekturno oblikovanje 1 ter prenova in konservatorstvo vodi tudi seminar za projektiranje. Sodelovala je pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, od gradu na Ravnah na Koroškem (2005), prenove trga in gradnje zunanjega oltarja na Brezjah (2008) do Vetrinjskega dvorca v Mariboru (2010) in grajske pristave v Ormožu (2011). Zadnji odmevni prenovi sta Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Zdaj se v njenem biroju med drugim ukvarjajo s projektom prenove samostana na Južnem Tirolskem, kjer so zmagali na natečaju. Za svoje delo je prejela številne nagrade doma in v tujini.

Sodelovali ste pri številnih prenovah zgodovinskih objektov in jim vdahnili novo življenje. V kakšnih primerih lahko v objekt posežete s potezami, ki jih prepoznamo kot sodobne?

Sodobno pomeni odprto, pomeni svoboden prostor, prostor, ki diha in je povezan. Sodoben dom nima kuhinje ločene od dnevne sobe, ampak je vse združeno. Danes želimo biti povezani z naravo, na primer imeti veliko okno, skozi katero, medtem ko jemo, gledamo drevesa. Vse to se da narediti tudi znotraj obstoječe stare arhitekture, a je treba najprej dojeti logiko starega. Staro ima svojo govorico, ki jo je treba razumeti. Zato je potrebna občutljivost, da to staro ne samo spoštuješ, ampak tudi razumeš. V Plečnikovi hiši smo v dialogu z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije odstranili nekaj vrat iz majhnih prostorov, saj tam ni več kopalnice in kuhinje, ampak je danes muzej. Taka sprememba funkcije omogoča novo življenje hiše. Če dediščina ne živi, počasi propade. ZVKDS ve, da je treba skrbeti tudi za novo življenje, ki ima določene zahteve, in tam, kjer se da, omogoča, da se stvari spreminjajo.


Kakšne omejitve ali izzive predstavlja dejstvo, da so postavljeni pogoji, kaj je treba ohraniti in na kakšen način?

Prvi hip se vsak prestraši, ko prejme te pogoje. Dejansko se z ZVKDS da pogovarjati, vsakokrat začnemo na novo graditi zaupanje, da bo tisto novo, kar dodajamo staremu, spoštovalo njegovo govorico, da bo nastala dobra arhitektura. Mislim, da pri prenovi ne gre samo za to, da ohranimo staro, ampak da bo skupaj z novim kot celota dobra arhitektura v našem času. Prenova ne pomeni, da samo zamrzneš staro arhitekturo, nasprotno, to je vzpostavljanje sodobnih razmer v starem, kar zahteva tudi spremembe, a te spremembe morajo biti izpeljane z občutkom. V Švicariji smo iskali dialog s starim. V pritličju so vsa vrata in okna rdeča, zato smo v notranjosti uporabili obloge iz mediapana z rdečimi letvicami. V višjih nadstropjih, kjer se vidi ostrešje, ki je smrekovo, pa smo uporabili smrekove letvice z belimi ploskvami. Iskali smo dialog v materialnem smislu in strukturi, da se naše novo pogovarja s tistim, kar se je ohranilo. V Švicariji smo jezik prilagajali hiši, ki je zelo raznolika.


V novih objektih, pri katerih ste sodelovali, je opaziti gradnjo z lesom. Kaj v arhitekturo vnaša les?

Zelo sem navdušena nad lesom, pravzaprav sem zaljubljena vanj. To je najbolj trajnostni material. Pri proizvodnji kubičnega metra aluminija se proizvede 27 ton ogljikovega dioksida, medtem ko kubični meter lesa med rastjo porabi tono CO2. Slovenija je na tretjem mestu v Evropi po količini lesnega prirastka. Naša lesna industrija, tradicija pa je propadla. Prav tako je les drag, včasih je kar za 30 odstotkov dražji kot beton. Tu bi morala pomagati tudi država, spremeniti davčno obremenitev za lesene izdelke in spodbujati lesno industrijo ter vzgajati prave mojstre in mizarje, ki znajo delati z lesom. Zdaj večino lesa izvozimo kot surovino, kupujemo pa drage pol- ali gotove izdelke iz tujine, na primer lepljen ali obdelan les. Lepota lesa je v tem, da gradi iz lepote konstrukcije. Ni pomembna forma hiše, pomemben je njen notranji prostor, kakšna je njena svetloba, kako se ta spreminja čez dan. Lepota dediščine je v njeni skladnosti in preprostosti. Ni pomembna oblika in barva hiše, pomemben je prostor, njegovo ozračje, duša in svetloba v njem.

!!galerija!!


Ali je les tudi vzdržljiv material za več desetletij?

Les je treba znati uporabljati. Naši predniki so ga znali, to dokazujejo stari ohranjeni kozolci, stara ostrešja cerkva. Če v les ne prideta vlaga in goba, lahko zdrži zelo dolgo. Po drugi strani pa bi ga lahko, če bi bil, glede na to, koliko ga imamo, res cenovno dostopen, zamenjali vsakih 20 let. Smisel lesa je, da kroži, da ga porabljamo, saj s tem, ko na novo raste, porablja naš CO2.


Sodelujete pri projektu gradnje novih stanovanj v spomeniško zaščitenih objektih v mestnem jedru Novega mesta. Ali lahko poveste kaj več o tem?

Na željo občine Novo mesto smo pripravili projekt prenove dveh hiš v starem mestnem jedru, v vsaki je osem stanovanj. Namenjena so mladim družinam, želja občine je v staro jedro pripeljati življenje in ljudi, ki bi v mestu radi živeli. Ohranili smo vse, kar je bilo starega in vrednega, okna bomo prenovili in v notranjost vnesli les. Ukvarjamo se zlasti s tem, kako v starem in obstoječem urediti sodobno in kakovostno bivalno okolje za mlade in kako v te prostore pripeljati naravno svetlobo.


Dobili ste številna priznanja in nagrade za svoje delo. Kako sami vidite svoje preteklo delo? Kaj je vaše poslanstvo, ki ga poskušate prenesti tudi na študente arhitekture?

Nagrade so strokovno priznanje, da tisto, kar delaš, da veš, da delaš prav. Sem človek, ki dvomi vase, in nagrade so potrditev. Največ pa mi pomeni, da so ljudje srečni v svojih hišah, da se v njih dobro počutijo. Nam arhitektom veliko pomeni tudi proces, v katerem delamo, in spremljanje tega, kako hiša nastaja, ob tem zorimo in se razvijamo. Pri prenovi je ta proces ravno obraten, prostore praznimo, čistimo in v njih potem uzremo to, kar so nekoč bili, in včasih še več, kar skupaj z novim potem res so. Te izkušnje poskušam posredovati tudi študentom. Prejete nagrade so namenjene tudi vsem mojim krasnim sodelavcem, ker me podpirajo v tem procesu, ki ni lahek, saj naša stroka ni dovolj spoštovana. Tukaj smo zato, da skrbimo za skladen razvoj prostora, da se bo naročnik dobro počutil v prostoru, vendar bi nam morali bolj zaupati, pa tudi arhitekti bi se morali bolj boriti za tisto, v kar verjamejo. Kapital in želje naročnika žal pogosto prevladajo nad širšimi interesi. Zato tudi študentom govorim, da se morajo boriti za dve reči – za skladen razvoj prostora in za kakovostne bivalne razmere, za človeka.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE