Kaj imajo skupnega družabna omrežja in arhitektura?

Družabna omrežja so tista, ki predstavljajo in oblikujejo današnjo družbo. Facebook, na primer, je nekakšno voajerstvo, razkazovanje, razgaljanje. Odpiranje zasebnosti in delitev intime, skratka. To se jasno vidi tudi v arhitekturi – odpiranje navzven, razkazovanje svojega intimnega, zasebnega sveta. To je zanimivo izhodišče za oblikovanje.

V kakšnem smislu?

Že nekaj časa je v ospredju vse, kar je bio, eko in light. V prenesenem pomenu bio pomeni uporabo naravnih materialov, naravno obdelavo in zaščito materialov, recikliranje. Eko vključuje vse, kar je nizkoenergijsko, obnovljive vire, uporabo deževnice, biološke greznice, kompost ... S tem nas bombardirajo na vsakem koraku. Light lahko pomeni transparentnost, fleksibilnost, odprtost, slokost in vitkost, povezovanje z naravo, brisanje meja med interierjem in eksterierjem. In smo spet pri družabnih omrežjih, katerih glavna značilnost je, da se z njimi ljudje odpirajo navzven, razkazujejo sebe in svojo zasebnost. Zgodovinska težnja k čim večjemu odpiranju v naravo, na ulico in v okolico nasploh je zdaj na najvišji stop­nji uresničitve. Meje med dnevno sobo in ulico so zabrisane. Mestni trgi niso več trgi, ampak mestne dnevne sobe. Nizozemci, na primer, so svoja domovanja že zdavnaj odpirali na ulico in na kanale, družabno življenje so iz zaprtih prostorov širili navzven. Ljudje smo pač družabna bitja, radi se kažemo, in to je zdaj tesno povezano z družabnimi omrežji. Če imamo lepo hišo, jo z veseljem kažemo, bodisi z objavo fotografij na spletu bodisi tako, da jo z velikimi steklenimi površinami odpiramo na ulico.

Kako se odpiranje navzven vključuje v koncept energijsko varčne gradnje?

Prve pasivne hiše, ki so prišle k nam iz Nemčije, so bile kocke, zaprti boksi, z majhnimi odprtinami na severni strani hiše, z večjimi na južni, a jih zaradi nadzorovanega prezračevanja stanovalci niso smeli odpirati, da ne bi porušili energijske bilance hiše. Stroga merila pasivne gradnje je omilila nizkoenergijska gradnja, ki je močno povezana z razvojem novih tehnologij, uporabo obnovljivih virov energije, manj pa z omejevanjem oblikovanja, ki je bilo značilno za prve pasivne hiše. Ljudje težijo k čim manjši porabi energije, vendar ne na račun odprtosti in velikih steklenih površin. In tu nastopi arhitekt s svojim znanjem in izkušnjami.

Ali je za arhitekta pomembno, kakšno hišo načrtuje, pasivno ali nizkoenergijsko?

Tehnologija, povezana z učinkovito rabo energije v stavbah, vsekakor vpliva na načrtovanje arhitekture hiše. Ampak arhitekturno-klimatska znanost ni nujno povezana s tehnologijo. Osnova zasnove hiše je v upoštevanju lokalnih in klimatskih danosti okolja, v katerem bo stala hiša. Avstralski arhitekt Glenn Murcott, ki je po mojem mnenju eden najboljših arhitektov stanovanjske gradnje današnjega časa, je že pred leti, ko še ni bilo govora o pasivni gradnji, v vroči avstralski pokrajini zasnoval hiše brez visoke tehnologije – naravno prezračevane, naravno hlajene in naravno ogrevane. Načrtovane so tako, da kar najbolj izrabljajo ugodne klimatske značilnosti okolja in so hkrati zavarovane pred neugodnimi. Kilometre daleč ni vodovodne napeljave, zato je v zasnovo vključil zbiralnike deževnice, čistilne naprave in podobno. Težnja k bio, eko in light bi se morala nadaljevati ne samo v razvoju naprednih tehnologij, ampak v poglobljeni znanstveni študiji arhitekta. Hišo je nam­reč treba načrtovati najprej z upoštevanjem lokacijskih danosti, šele nato pridejo na vrsto druga merila.

Koliko so investitorji naklonjeni tem smernicam?

Investitorji so na splošno zelo dobro po­učeni o novih tehnologijah in o vsem, kar je povezano z gradnjo. Vsi bi imeli vse, a se ponavadi zatakne pri denarju. Če je nekdo zelo ekološko usmerjen, mu ni škoda denarja za dobro izolacijo in različne sisteme, ki jih morda niti ne potrebuje nujno. Toplot­ne črpalke, na primer, pa so že stalnica v novogradnjah. Čedalje bolj razširjeni so tudi drugi sistemi, ki omogočajo uporabo obnovljivih virov energije.

Kako jih arhitekt vključi v arhitekturno zasnovo hiše?

Morda tu najbolj izstopajo fotovoltaični paneli, ki lahko na strehi delujejo kot tujki. Fotovoltaika je nedvomno tehnologija prihodnosti, a jo je treba z občutkom vključiti v arhitekturo hiše. Moteči so predvsem paneli na strehah v starih mestnih jedrih, na primer, ali na arhitekturno neonesnaženem podeželju.

Kaj je v zadnjem letu zaznamovalo področje arhitekture?

Globalizacija je v arhitekturno projektiranje vnesla veliko pozitivnega, pa tudi nekaj razo­čaranj. Pozitivno je vsekakor arhitekturno opismenjevanje investitorjev, ki so bolj dovzetni za moderne in napredne rešitve. Po drugi strani pa me zelo razjezi, ko v revijah opazim Focusove kamine v hišah tako na Tasmaniji kot na Finskem, na primer. Ali pa črno monokromatsko hišo brez napuščev in s panoramsko zasteklitvijo »v vogal« od New Yorka do Dubaja. Vsaka arhitektura pač ne spada v vsako okolje.

Vloga arhitekta je zdaj bolj kot kdaj prej vzgojno-izobraževalna. Internet in globalizacija namreč prinašata tudi nevarno investitorsko samozavest poznavanja stroke. Vloga arhitekta je, da preprečuje in prepričuje, da sicer prekrasna priobalna avstralska hiša ne spada v Piran, kanadska brunarica pa ne v Ljubljano. Pa da so fluorescentne barve morda simpatične v risankah, v srednjeevropskih urbanih in ruralnih okoljih pa zanje ni prostora.

Zelo pomembno je, kako arhitekt oblikovalec upošteva krajevno noto. Če oblikuje zelo drzno, novo, celo provokativno obliko v nekem okolju in pri tem uporabi lokalne, naravne materiale, je to po mojem mnenju sprejemljivo. Nasprotno pa je lahko zelo moteče, če se naslanja na tradicionalne forme, uporabi pa zelo moderne, umetne materiale. Švica, na primer, je dober primer v pozitivnem smislu. Tam v zaščitenih okoljih ne pride v poštev pretirana inovacija. Seveda so drzne oblike, a so zanje predpisane tudi najmanjše podrobnosti, od strešine do oblog in materialov. Švicarska krajina kljub drznim oblikam deluje zelo enotno, usklajeno, harmonično.

Pri nas pa te enotnosti, z redkimi izjemami, ni ...

Nerazumevanje oziroma togost spoštovanja predpisov v praksi prinaša neverjetne paradokse. Po eni strani inšpekcijske službe rušijo objekte zaradi malenkost premajhnega naklona strehe in podobno, po drugi pa lahko sosed v vijoličasto pobarva fasado tako rekoč kjer koli. V naši družbi prvo velja za nedopustno kratenje demokratičnih pravic do (so)bivanja, drugo pa za demokratično in svobodno odločitev posameznika.

Moj dobri prijatelj, izkušeni švicarski arhitekt, mi je pred leti, ko je naša država zakorakala v samostojnost, rekel: »Veš, Rok, potrebovali boste več let, da boste prišli v 'pravo' demokracijo. V Švici so minila dolga desetletja, preden so ljudje doumeli, da demokracija ne pomeni poljubnega in svobodnega odločanja vsakega posameznika, ampak pomeni predvsem spoštovanje pravil. Prva leta demokracije so navadno kaos in anarhija, sčasoma pa se vse skupaj unese ...« Med občasnim bivanjem v »stari« demokraciji mi je postalo jasno, kaj je mislil. Švica je polna estetsko-okoljskih pravil, tudi najbolj banalnih, kot je prepoved obešanja perila na balkonu, na primer, ampak ljudem se zdi samo po sebi umevno, da jih upoštevajo. Ne jemljejo jih kot omejitev ali represijo, ampak kot naravno danost, ki je pomembna za harmoničnost krajine. Tudi v najbolj zaščitenih gorskih vasicah tako najdemo zelo moderno arhitekturo. A pogoj zanjo so naravni materiali. Brez tega ne gre. Harmonija v materialu prinese krajini poenotenost, medtem ko so ekscesi pri materialih in barvah, predvsem v občutljivih ruralnih okoljih, nepopravljivi.

Kako pa je pri nas? Vas je kakšen objekt posebej navdušil ali morda razočaral?

Veliko dobrega, veliko drznega. Morda na trenutke preveč modnega in ne toliko kakovostno modernega. Name je v zad­njem času največji vtis naredila Gregorc-Vrhovčeva »črna« hiša v Podkorenu, ki izstopa tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Takšni so bili tudi odzivi javnosti, izrazito pozitivni in izrazito negativni. Mene je navdušila, ker mi je z oblikovalskega vidika zelo blizu. Gre za kakovostno gradnjo v zelo občutljivem in zahtevnem okolju. V njeni podobi je zelo jasno vidna krajevna, časovna in tudi osebna nota obeh arhitektov. Lokalni materiali in tradicionalni detajli so uporabljeni sodobno in na prefinjen način. Hiša je vsekakor arhitekturni presežek današnjega časa, ki pa je morala svojo odličnost najprej potrjevati z nagradami in priznanji v tujini. Razočaralo pa me je vse dogajanje okrog nje, ki je nazorno pokazalo vso bedo, ki jo premoreta naša graditeljska zakonodaja in zaplankanost že omenjene »mlade« demokracije. Ampak hiša je uspešno prestala kalvarijo slovenske majhnosti. Vsa ta gonja je bila nekakšna razsvetlitev za arhitekte, ki se vsakodnevno srečujemo s podobnimi težavami. Ne gre namreč za osamljeni primer. Poznamo jih tudi iz zgodovine – dunajski cesar, na primer, se je preselil v Schonbrunn, ker mu je arhitekt Adolf Loos v središču Dunaja zgradil »drugačno« hišo. Zdaj pa, kakor vemo, so Loosove hiše ena glavnih turističnih zanimivosti.

Ali takšen primer, kot je »črna« hiša, arhitekta odvrne od podobnih projektov?

Dobrega arhitekta seveda ne, zanj je to predvsem izziv. Kakšnega povprečnega arhitekta pa gotovo odvrne od drznejšega projektiranja, inovacij … To je tudi eden od razlogov, da se utapljamo v povprečnosti.

Ali opažate kakšne razlike med investitorji z različnih koncev Slovenije?

Težko bi rekel. Sam sem bolj dejaven v Ljubljani in na Primorskem, imam pa zelo dobre izkušnje tako v urbanih kot ruralnih okoljih. Nebesa na Livku pri Kobaridu so že tak primer, kjer je v enem, če lahko tako rečem, najbolj zakotnih krajev v Sloveniji nastala zelo kakovostna arhitektura, v popolnem sodelovanju z investitorjem. Pravkar je bila dokončana tudi zahtevna arhitektura na Ceglem v Goriških brdih ... Ne, ne vidim razlik med regijami in okolji. Bolj vidim razliko med ozaveščenimi in neozaveščenimi investitorji.

Kaj lahko v prihodnje pričakujemo na področju arhitekture?

Mislim, da ne gre pričakovati drastičnih odklonov. Če razmišljam o tem nekoliko filozofsko, bi rekel, da je vizija v popolni odprtosti. Razvoj teži k temu, da bomo prej ali slej živeli v klimatsko dovršeno izoliranih prostorih na odprtem, nekak­šnih vremensko neobčutljivih ovalih, če malo pretiravam. Morda se sliši vizionarsko, ampak mislim, da trendi, s katerimi se srečujemo, temeljijo na brisanju meja med znotraj in zunaj, med delom v pisarni in delom doma, med zasebnim in javnim. To se bo nadaljevalo in se pokazalo v razvoju novih tehnologij in novih materialov, predvsem v steklu.