Poljane, imenitno sosesko s prevladujočimi enodružinskimi vilami, razvito na desnem bregu Ljubljanice kot podaljšek starega mest­nega središča, ki je naslonjeno na strmo brežino grajskega griča, dominantno zaznamuje cerkev sv. Jožefa. To so po načrtih arhitekta Anzelma Wernerja zgradili leta 1913, v času, ko je na novo načrtovani stanovanjski del Ljubljane začel dobivati današnjo podobo. Na domišljeno členjenih stavbnih zemljiščih, opremljenih z novimi širokimi prometnicami, so petični meščani postavljali enodružinske vile in večstanovanjske najemniške hiše. Po lastnih načrtih ali načrtih drugih projektantov so jih zidali priznani ljubljanski stavbeniki, ki so sledili novemu v tehniki gradnje in lepoti oblikovanja. Medtem ko so v začetku dvajsetega stoletja železobetonske konstrukcije, npr. strope in stopnišča, ki so jih tedaj začeli uvajati v stavbarstvo, prepustili tujim podjetjem, specializiranim za taka dela, so jih čez tri desetletja vgrajevali že sami, tudi v manjše in manj zahtevne objekte. Uporaba odpornejše tehnike – graditelji so tradicionalne lesene stropne plošče zamenjali z železobetonskimi – odlikuje tudi večstanovanjsko hišo, ki so jo v sodobno urbanizirani soseski, ki zdaj deluje kot vez med starinskimi in sodobnimi predeli Ljubljane, zgradili leta 1936.

Kar je smotrno, je tudi lepo

Uporaba sodobnih gradiv, predvsem betona in železobetona, ki je v stavbarstvu v tehničnem smislu prinesel nezaslišane novosti, je vplivala tudi na spremenjeno videnje lepega. Med inženirji in arhitekti se je uveljavilo prepričanje, da je to, kar je smotrno (uporabno, funkcionalno), tudi lepo. Dvonadstrop­na stanovanjska stavba, ujeta v niz enodružinskih vil, jasno kaže pripadnost opisanim merilom lepega. Stavbno telo pravokotne oblike, izvorno pokrito z ravno streho, vid­no poudarjajo v pasove urejene okenske odprtine, ki odsevajo funkcionalno zasnovano notranjost – zračna, svetla in prostorna stanovanja.

Prenova stanovanja

Z izjemo strehe (zaradi tehničnih težav so ravni strešni krov že pred časom preoblikovali v nepravo šotorasto streho s strešinami v naklonu) je stavba, ki so jo postavili pred skoraj sedmimi desetletji, svoje izjemne tehnične in domišljene uporabne vrednosti ohranila vse do danes. Masivno opečno ostenje, zvezano z železo­betonskimi rebrastimi ploščami, je statično stabilno. Toplotna in zvočna izolacija tudi do 60 cm debelega stavbnega ovoja je odlična, enaka je osvetlitev prostorov. Stanovanja v vseh treh etažah, v pritličju in obeh nadstropjih, je zato mogoče dovolj preprosto in brez večjih gradbenih del izvrst­no prilagoditi sodobnim zahtevam bivanja ob upoštevanju vseh načel varstva okolja.

V letu 2010 je stanovanje v zadnji etaži hiše dobilo nove lastnike. Mlada, arhitekturno izobražena investitorja sta v letu dni pre­oblikovala starodobno notranjost v sodoben dom, ki obiskovalca preseneti s popolno urejenostjo. Videti je, kot bi vsak kos pohištva dovršeno umestil kak kustos – s točno določeno razsvetljavo in položajem. Na sicer belih stenah pa so razstavljena impresivna umetniška dela. K občutenju izjemnosti poleg dovršeno razpostavljene in prostorom prilagojeno načrtovane in izdelane premične in nepremične notranje opreme pripomore okorna gosto rebrasta železobetonska stropna plošča, ki jo iz nepomembnosti v lepoto povzdiguje slikovita igra senc, ustvarjena z naravno ali umetno svetlobo.

Utrinki prenovitvenih del

Vsaka prenova stanovanja v večstanovanjski hiši se začne s prerazporejanjem notranjih prostorov, ki ga je treba izpeljati z upoštevanjem trdnosti obstoječe konstrukcije in varovanjem izvirne arhitekture. Z vsakim od celote ločenim spreminjanjem in prerazporejanjem fasadnih odprtin, odstranjevanjem ali dodajanjem lož, teras in balkonov in odvzemanjem okrasja, ki je dodano stavbnim členom, se poruši načrtovana harmonija in kakovost arhitekturne zamisli se močno zniža.

Lastniki prenovljenega stanovanja so pri preureditvi notranjih prostorov v celoti upoštevali temeljna načela pravilnega poseganja v obstoječe stavbno tkivo. Izvirna tlorisna zasnova je bila namreč uporabno domišljena, tako da večje spremembe niti niso bile potrebne. Odstranili so le nekaj pozneje dodanih predelnih sten in občutno razširili povezave med prostori v dnevnem delu. Tako kot nekoč stanovanje deli v dva dela vzdolžen hodnik, ki se v sodobni zasnovi steče v veliko jedilnico, povezano s kuhinjo na severovzhodu in dnevno sobo na jugovzhodu. Rušenju in saniranju sten sta sledila razvod novih inštalacij in zamenjava stavbnega pohištva. Zaradi močnih poškodb in slabega tesnjenja popravilo lesenih okenskih okvirjev ni bilo več mogoče, zato so se odločili za izdelavo replik. Lahko zapišemo, da je mizarski mojster svoje delo opravil res izvrstno. Novi leseni okenski okvirji in lesena pomična senčila so šolski primer kakovostne zamenjave dotrajanega z novim, likovno izvirnim, a tehnično dopolnjenim.

Sanirane stene so končno obdelali z gladkim ometom in beležem, tla pa so z izjemo kopalnice in dnevnih sanitarij prekrili z lesenimi deščicami – sestavljenimi v ribjo kost. Parket so pred poškodbami in obrabo zaščitili z voskom. Poleg žlahtnega tlaka vse prostore likovno zaznamuje očiščen železobetonski strop, s katerega so odstranili leseno konstrukcijo, lesen opaž in ometano trstiko. S tem se je velika etažna višina še povečala in prostore nadgradila z občutenjem razsežnosti, kot posebno odliko kakovostnega bivanja. Železobetonska konstrukcija je zgoraj, to je pod novo strešno konstrukcijo, tudi dobro toplotno izolirana, tako da je stanovanje še v najbolj vročih mesecih leta prijetno hladno. Dodatno hlajenje, pripovedujejo lastniki, doslej ni bilo potrebno. Poleg dobre izolacije stropne plošče prispevajo k prijetni klimi v prostorih široki napušči, ravno prav velike okenske odprtine, zaprte z izolacijskimi stekli in zastrte z lesenimi naoknicami, in stavbni ovoj zadovoljive debeline.

Okras v lesu

Zidane predelne stene, ki ločujejo po namenu različne prostore med seboj, dopolnjujejo stene, izdelane iz lesa. Z obdelavo lesa, po kateri je njegova struktura ostala vidna, se pridružujejo drugim po naročilu izdelanim pohištvenim kosom v kuhinji in jedilnici. Posebej domiselna je v jedilnico s kuhinjo umeščena omara za posodo in porcelan, ki jo je mogoče zastreti z velikima vratnima kriloma, okrašenima s furnirjem iz orehove korenine. Zaprta je dopolnilo iskrenega minimalizma, odprta pa v domu pričara spomin na staro opremo meščanske jedilnice, na delno zastekljeno omaro s prti in dragocenim porcelanom. K obujenemu spominu na včerajšnji čas se pridružijo tudi pisano obarvani stari stoli, ki v dom vnašajo kanček hudomušne igrivosti, potrebne za toplo in prijetno počutje.