V času med obema svetovnima vojnama so bila številna stavbna podjetja v Ljubljani in drugih mestih zaposlena z gradnjo meščanskih vil za premožne naročnike. Ker je bil pomemben del takih domov vrt, so jih postavljali v zelena predmestja. Tudi družina Počivavšek si je za življenje izbrala mirno in krajinsko privlačno predmestje Ljubljane. Dvodružinsko vilo so postavili leta 1931 na Rakovniku, v tedaj kakovostno urejenem okolju pod Golovcem, nedaleč od monumentalne romarske cerkve Marije Pomočnice.

Pred vilo so vse do ceste, glavne prometne vezi Ljubljane z Dolenjsko, oblikovali velik vrt, sestavni del bivalnega prostora. Hortikulturno urejen – tedaj so ga redno vzdrževali vrtnarji – ima v delih še ohranjeno staro zasnovo. Razrasla drevesa in gosto zasajene grmovnice pa današnjim prebivalcem vile ne omogočajo le ugodja bivanja na prostem, ampak jih odlično varujejo pred hrupom in drugimi nadlogami sodobnega mesta. V okolici vile je namreč nastala sodobna stanovanjska soseska z vsemi potrebnimi oskrbnimi objekti. Velik vrt z bujnim zelenilom iz okrasnih iglavcev in listavcev, pa tudi kakšno sadno drevo je posajeno mednje, je zagotovo pripomogel, da so si novi lastniki, Prosenovi, v stari vili uredili dom.

Posodobitev stanovanja

V lepo oblikovani podkleteni enonadstropni vili so štiri stanovanja, dvoje velikih v pritličju in nadstropju in dvoje manjših, eno v kleti in eno v izdelanem podstrešju. Slednji sta bili izvirno namenjeni oddajanju ali bivanju osebja, ki je sodelovalo pri domačih delih ali kako drugače pomagalo hišnim gospodarjem. V vili kvadratnega tlorisa s štirikapno streho in minimalnim fasadnim okrasjem se je po drugi svetovni vojni zamenjalo kar nekaj stanovalcev.

Arhitekturo objekta so zgledno vzdrževali, njena likovna podoba je ohranjena v izvorni obliki. Fasadno lupino krasijo profilirani zid­ni venci in široki pasovi vidne opeke. Zidni venci členijo fasadne ploskve na posamezne etaže in zid prvega nadstropja povezujejo s streho. V nadstropju pa pasovi vidne opeke poudarjajo stavbne vogale in fasadne odprtine. Če so stanovalci dokaj dobro vzdrževali stavbni ovoj, pa to ne drži za stanovanja. Večina je bila slabo komunalno opremljena, potrebna prenove in posodobitve. Tudi podoba stanovanja, ki so ga leta 1989 kupili sedanji lastniki, je bila s pomanjkljivo komunalno infrastrukturo, starodobnimi sanitarijami, dotrajanimi lončenimi pečmi, poškodovanim stavbnim pohištvom, obrušenimi tlaki in barvanja potrebnimi stenami vse prej kot privlačna.

Slabo stanje pa Prosenovih ni odvrnilo od nakupa. Razpoznali so namreč tedaj očem prikrite kakovosti, ki zaznamujejo večino stanovanj v vilah tega obdobja. Pritegnili so jih glede na osončenje in uporabnost domišljeno razporejeni prostori z veliko etažno višino. Med prostornimi sobami – vse so dostopne iz predsobe – sta posebej zanimivi jedilnica in dnevna soba, nekdanji salon, ki sta povezani s široko vratno odprtino z dvokrilnimi drsnimi, zastekljenimi in kasetno členjenimi vrati. Enako so oblikovana tudi okna, ki jih je v bivalnih, na vrt usmerjenih prostorih še posebno veliko.

In še, stavbo in posredno tudi stanovanje odlikuje kakovost gradnje, kajti vile so tedaj gradili izjemno racionalno, iz kakovostnega materiala in po tedaj preizkušenih tehničnih gradbenih pridobitvah. Utrjevanje stanovanja tako ni bilo potrebno in prenova, katere prva izhodišča je dal arhitekt Jelko Valenčak, se je usmerila v izdelavo novih inštalacij in centralnega ogrevanja ter sanitarij in sanacijo tlakov, sten in stavbnega pohištva. Vse stene so zaradi novih komunalnih vodov kanalizacije, vodovoda, elektrike, telefona in tako naprej na novo fino ometali in prepleskali. Izbrane barve so pastelne in svetle v tonih rožnate, modre, zelene. Barvna paleta, dodati ji moramo še srebrno, s katero so zaključene stene hodnika, se navezuje na čisto belo barvo stropov in kasetno izdelanih vratnih okvirjev in vratnih kril, vse našteto pa je postalo ustrezen okvir za pohištvo, izdelano iz plemenitih vrst domačega lesa. Razen v sanitarijah so leseni tudi tlaki, skratka v domu Prosenovih je bila končna obdelava popravljenih ali restavriranih sten, stropov, tlakov in stavbnega pohištva naravnana na pohištvo iz plemenitega lesa, na pohištvo, ki ima svoj značaj in svojo lepoto.

Oprema prostorov je harmonija
starega in novega

V prenovi stanovanja je bila do podrobnosti načrtovana tudi premična oprema. Značilno zanjo je, da je popolnoma današnja in v odličnem sozvočju z likovnimi ostalinami meščanskega stanovanja, predvsem imenit­no saniranih lesenih tlakov, rekonstruirane lončene peči in dovršeno restavriranega stavbnega pohištva, torej okenskih in vratnih okvirjev ter okenskih in vratnih kril.

Vsi prostori, od velikega hodnika do kuhinje in sanitarij, so elegantnega videza, v opremo jedilnice z delovnim kotom, dnevne sobe in spalnice z garderobo pa je vpet še kanček nostalgije. Funkcionalno in po sodobnih merilih lepega oblikovano opremo dopolnjujejo kosi pohištva preteklih slogov. Rdeča nit v opremi jedilnice in dnevne sobe so restavrirane in novi uporabnosti prirejene knjižne omare iz masivnega lesa z velikimi steklenimi vrati. Čeprav se zdi, da so bile izdelane prav za to stanovanje, so starejše od vile. Izdelane so bile leta 1876 na Dunaju, naročnik pa je bilo tedanje ministrstvo za finance na Krekovem trgu. Omare je podedovala Univerza v Ljubljani, natančneje Biotehniška fakulteta, ki je vse do selitve v novo stavbo uporabljala prostore nekdanjega ministrstva. Ob selitvi so bile stare omare iz masivnega lesa odveč in kupili so jih sedanji lastniki.

Knjižnim omaram so dodani še nekateri stari elementi notranje opreme, stoli v jedilnici, vitrine in lestenci. Na hodniku je na posebno mesto postavljen v trgovini s starim pohištvom kupljen stol, ustvarjalno delo arhitekta Maksa Fabianija, sedežno garnituro v dnevni sobi pa dopolnjujejo kultni stoli arhitekta Nika Kralja. Premišljeno odbrano in restavrirano staro pohištvo je tako zvezano v uporabno celoto z novimi, v mizarski delavnici ročno izdelanimi pohištvenimi elementi – regali, komodami, mizami in mizicami ter opremo spalnice v celoti. Načrte zanje je narisal arhitekt Matjaž Deu.

Elegantno in brezčasno lepo

Nevsiljive barve, plemeniti materiali ter kombinacija izbranega starodobnega in sodobnega pohištva so značilnosti brezčasno lepega, klasično elegantnega. V Prosenovem domu je trditev v celoti podprta z zadnjo preureditvijo prostorov v severnem delu stanovanja: kuhinje, kopalnice in knjižnice. Opremo čistih geometrijskih oblik, hladnih barv in materialov so izbrali arhitekti iz skupine ID: doma. Z njo so dopolnili sobe, v katerih prefinjenost in eleganco ustvarjajo dovršeno oblikovani leseni pohištveni elementi. Kdor meni, da se starodobni izdelki ne ujemajo s sodobnimi, tudi tistimi najbolj modnimi, se moti. Res pa je, da takšno dopolnjevanje omogoča le prostorno stanovanje, kakršna so stanovanja v starih eno- ali dvodružinskih vilah.