Ravno zeleno streho je hotel že, ko je pred desetimi leti začel snovati idejo za hišo iz lesa, a so ga k njej prisilili tudi predpisi, ki narekujejo, da mora v varovanem pasu Podgrada pri Ljubljani stati hiša z natančno tak­šno streho. Otrok mestnega betona je vse, kar je o zelenih strehah treba vedeti, prebral v knjigah, vendar brez posveta s statikom ni šlo. Kot ekstremist, ki je svojo hišo spremenil, kakor pripoveduje, v pravi »stroj, vrhunski tako na tehnološkem in trajnostnem področju kot na vseh drugih«, je v skrajnost zašel tudi pri strehi. Navdušil se je nad ekstenzivno zazelenitvijo z 10 do 15 centimetri substrata, čeprav bi mu teoretično zadoščali že trije centimetri in bi bil substrat dovolj lahek, da bi lahko brez večjih vplivov na statitko prekrivali malodane karkoli, tudi strešnik. Tako pa so lepljeni leseni nosilci njegove hiše obremenjeni s kar 30 tonami zemljine, kar vpliva na temelje, zato je moral svoje želje upoštevati že pri njenem snovanju.

O polintenzivni zazelenitvi, pri kateri je substrat debel vsaj 25 centimetrov in na njem običajno raste trava, ali intenzivni, ki ima minimalno 40 do 50 centimetrov substrata in so v njem zasajena pretežno drevesa in grmovje, ni razmišljal, ker za njegovo hišo nista primerni.

Na njegovi strehi tako rastejo trave, homulice (sedumi), trajnice, sivka in podobno. Ker je homulic več kot tisoč različnih vrst, si jih s somišljeniki izmenjujejo kakor drugi semena. »To je nekakšen hobi,« pove v smehu, ampak zanj je hobi tudi vzdrževanje zelene strehe, čeprav resnici na ljubo z njo nima prav veliko dela: dvakrat ali trikrat na leto populi večji plevel in nič več.

Postavitev zelene strehe

Tudi postavitev strehe ni bila zelo zapletena, čeprav brez težav ni šlo. Primarna kritina, FPO-hidroizolacijska membrana, je vodotes­na in koreninsko odporna. Če ne bi bila, bi morali nanjo nanesti še koreninsko odporno zaščito, vendar mora Matevž kljub temu paziti, da po pomoti ne zasadi rastlin z močnimi koreninami. »Katere so te rastline, se moraš podučiti sam, ker vrtnarji, razen redkih, tega ne vedo.«

Prek kritine so položili čepasto folijo z na tisoče lončki za akumulacijo vode. Zanjo se je Matevž odločil zgolj preventivno, ker za preživetje rastlinic dovolj deževnice zadrži že 10 do 15 centimetrov debel substrat, razloži. Čepasto folijo so prekrili s filcem, ki deluje kot filter, in nanj nanesli substrat.

»Ta pravzaprav deluje tudi kot nekakšna drenaža, ki skozi filtrni sloj prepušča vodo v odtočni kanal. Ta teče vzhodno in zahodno vzdolž strehe in je nagnjen proti štirim vogalom hiše. Od tam voda po odtokih odteka v zemeljske požiralnike.«

Težave so imeli pri polaganju filca. Ko so začeli delati, v zraku ni bilo niti sapice, potem se je nenadoma razbuhtel veter in začel dvigovati filc. Da je streha resnično vodotesna in varna, morajo biti vse plasti položene popolno, zato so se pač morali znajti.

Tehnik priprave strehe za nanos substrata je kar nekaj in tudi substratov je več vrst, vendar je Matevž izbral tistega, ki si ga je lahko pripravil v Sloveniji. Ker je hiša trajnostna in on častilec principa 3 R ali reduce, reuse, recycle (zmanjšaj, znova uporabi, recikliraj), je izbral mešanico zmlete stare opečnate kritine in komposta, ki ga je dobil v kompostarni organskih odpadkov iz gospodinjstev. Zaradi tega je zdaj streha pravo najdišče zakladov za otroke, ko na njej odkrivajo vse, od starih zobnih ščetk do piščančjih kosti.

Substrat so na streho dvigovali strojno in ga po 300 kvadratnih metrih glavne površine in 70 kvadratnih metrih nad garažo razvozili s samokolnicami. Bilo je naporno, priznava Matevž, ki kljub službi večino del na hiši opravi sam. »Kdor nima časa, je slabo organiziran,« zatrjuje in hkrati o sebi pravi, da ima konjsko voljo.

Ampak njegova streha ni toliko plod volje kot ljubezni do narave in rastlin. Ko je bil substrat na svojem mestu, je po njem raztrosil potaknjence homulic in jih z grabljami rahlo zakopal v zemljo, da jih ne bi odpihnil veter in bi se čimprej ukoreninili. Štirinajst dni pozneje je bila streha zelena. »Najboljši čas za raztros je maja in junija,« pravi zdaj, ko so od prvega sajenja minila dobra štiri leta.

Streho je opremil z namakalnim sistemom, vendar ga ne uporablja. »Tu so ekstremne temperature, vlage je malo in substrat skromen. V takšnih okoliščinah tudi plevel ne raste, če ga ravno ne spodbujaš z zalivanjem in gnojenjem.« Le deteljica je izjemno trdoživa in se je ne more znebiti, na srečo pa je odporna tudi sivka, čeprav rastoča na strehi ni tako oljnata kakor ob morju.

V prihodnosti namerava na streho položiti votel drevesni hlod, da bi v njem svoj dom našle tudi ptice. Tako bi s čebelami, ki zdaj brenčijo naokoli, in drugimi žuželkami imel na strehi res pester biotop. Nalivi za življenje na njej niso moteči. Ob običajnem deževju je zelena streha pozitivna, ker zadrži deževnico in ta počasi izhlapeva v ozračje, namesto da bi takoj odtekla v tla. Zelena površina pa je dobrodošla tudi ob močnih nalivih, ker zaradi zadrževanja deževnice razbremeni sistem za odvajanje meteornih voda, obenem pa se streha zaradi debele plasti substrata ne spremeni v bazen.

Stroški in prihranki

Za Matevža, ki gradi s ciljem, da bo njegova hiša ena najbolj tehnološko in ekološko dovršenih na svetu, je zelena streha eden njenih najlepših delov. Takšna streha resda nekaj stane, a je lahko naložba z veliko lastnega dela in iznajdljivosti tudi razmeroma nizka: neko podjetje mu je zanjo izdalo predračun v vrednosti 35.000 evrov, njega je na koncu stala 6000 evrov več od običajne. Že s tem, da ni kupoval posamičnih sadik po 2 ali 2,5 evra za kos, ampak je izbral veliko cenejše potaknjence, je prihranil precej denarja: sadike bi ga za streho, veliko 370 kvadratnih metrov, stale od 5200 do 9200 evrov, cena potaknjencev pa se giblje med 550 in 1100 evri.

Streha mu bo stroške nižala tudi v prihod­nosti. »Kritina bo zdržala trikrat dlje, ker UV žarki ne morejo do nje, prihranek pa bo občuten tudi pri ogrevanju in hlajenju, ker zelena streha izboljša toplotno izolativnost hiše. Ocenjuje se, da znaša letni prihranek zelene strehe pri energiji za ta dva namena tri odstotke.«

Zelena površina preprečuje tudi mehanske poškodbe kritine, denimo zaradi strele, vetra ali toče, in niža njeno temperaturo, s čimer podvoji življenjsko dobo hidroizolacijskih slojev. Zasaditev vlaži, hladi in čisti zrak, saj zadrži okoli 85 odstotkov prašnih delcev, ki se odlagajo na strehi, poleti pa se zrak nad njo segreva bistveno manj kot nad strešniki, zato je še posebno dobrodošla v mestnih središčih.

»Ljudje zmajujejo z glavo, ker sem z zeleno streho prekril leseno hišo, češ da bo voda pronicala in uničevala les. To so predsodki. Če je vse narejeno tako, kakor mora biti, zelena streha ne sme povzročati težav.« Matev­žu je zgolj v veselje in hobi.

PREBERITE ŠE:

Kaj posaditi na ravno streho?

Zelena preproga nad glavo

VIDEO: Zelene strehe – simbol Norveške