Med 350 in 400 zdravilnimi rastlinami, ki rastejo na pobočju in zeliščnem vrtu pod domačijo nekoč uspešnega razvojnega inženirja v pred približno dvajsetimi leti propadlem novomeškem gradbenem velikanu, so se ob našem obisku nekatere pripravljale, da drugič poženejo. »Tu je najlepše julija, ko je tudi največ rastlin. Nekatere so čez poletje propadle, zdaj nas počasi zapušča tavžentroža, vsak čas pa bo, denimo, začela cveteti zlata rozga, ki jo uporabljamo pri blagih vnetjih sečil in če želimo preprečiti nastanek sečnih kamnov. Nekatere bo vzela zima, pa nič hudega, jih bomo znova posadili,« navdušeno razlaga Jože Majes. Samo na majhnem pobočju, ki ga kosijo le enkrat na leto, jeseni, raste približno sto avtohtonih, samoniklih zdravilnih rastlin. Nekatere med njimi so že skoraj pozabljene, denimo dobra misel. Kakor pravi sogovornik, so čaj iz te rožice včasih dajali otrokom, češ da čisti ožilje, pomirja živce in povečuje zbranost, zato se šolarji lažje in bolje učijo. Zdaj pa le še malokdo nabira ta divji origano, nadomestila ga je gojena različica, ki jo večinoma uporabljamo v kulinariki.

Zase pravi, da ni zeliščar, ampak poznavalec zdravilnih rastlin. »Veste, ljudje pozabljajo, da zdravilnih učinkovin ne vsebujejo samo zelišča, ampak tudi drevesa, grmi, polgrmi.« Na kmetiji Plavica v Cerovcu pri Podturnu, nedaleč od Dolenjskih Toplic, tako rastejo tudi skoraj vsa drevesa, v katerih so zdravilne učinkovine za različne pripravke, pa nekaj grmov in nekoliko manj polgrmov, saj vse na tej nadmorski višini (260 metrov) pač ne more uspevati, pravi sogovornik: »Ne moremo pričakovati, da bo tukaj raslo nekaj, kar sicer raste na 1500 metrih, čeprav je tukajšnja klima zaradi bližine Kočevskega roga ostra, podobna kot na višji nadmorski višini in verjetno se zato rastline pri nas dobro počutijo. Samonikli borovnici, na primer, pa tukajšnja lega nikakor ne ustreza, prav tako ne arniki, ki nam kakšno leto sicer uspeva, naslednje pa spet ne, odvisno od vremenskih razmer. Trudimo se saditi čim več različnih rastlin, moja želja je, da bi nam sčasoma uspelo vzgojiti in predstaviti vse zdravilne rastline, ki uspevajo v Sloveniji. Po drugi strani pa tistih, ki rastejo na gozdnih košenicah v okoliških roških gozdovih, ne nosimo sem. Obiskovalce raje popeljem kar na naravno rastišče,« pravi Majes, ki na domačiji organizira tudi seminarje za ljubitelje zdravilnih rastlin in tiste, ki bi radi spoznali naravne načine lajšanja raznih tegob.

Pravzaprav pri tem sodeluje vsa družina. Gospodar poskrbi, da je domačija, bolje rečeno učna kmetija, urejena, da se na njej rastline dobro počutijo ter da obiskovalci dobijo koristne nasvete in pripravke, narejene po tradicionalni metodi. Mama Zvonka je gospodinja in odgovorna za zadovoljstvo obiskovalcev, hči Vesna je prevzela organizacijo različnih delavnic in seminarjev na domačiji, ukvarja se s keramičarstvom, je usposob­ljena terapevtka in zelo dobro pozna zdravilne rastline, prav tako sin Andrej, ki je tudi terapevt mahariši ajurvede. Oče je oba navdušil za vse, kar je povezano z naravo, na prav nič vsiljiv način, kot pravita, prišlo je čisto spontano, nenačrtovano. Ne nazadnje se je tudi oče znašel med rožicami bolj ko ne po naključju.

»Botanika je že od nekdaj moja velika ljubezen, ukvarjati pa sem se z njo začel, ko sem čez noč ostal brez službe. Takrat sem razmišljal, da se bo z nečim pač treba ukvarjati. Prebral sem nešteto knjig o zdravilnih rastlinah, večinoma tujih avtorjev, a sem ugotavljal, da jih ljudje ne znajo uporabljati, ker jim tega nihče ni pojasnil na preprost, razumljiv način,« se spominja Majes, ki se je v mladosti navdušeno ukvarjal s kolesarstvom, pozneje tudi kot trener in ustanovitelj najuspešnejšega kolesarskega društva v naši državi. Odločil se je, da bo nadgradil ljubezen do botanike, pa se je odpravil v stiški samostan in povprašal opata, ali mu lahko »posodi« kakšnega patra, da bi ga kaj naučil: »Pater Ašič je dve leti prej umrl, zato me je opat seznanil z mag. Jožetom Kukmanom, ki je nadaljeval njegovo delo.« S Kukmanom sta hitro našla skupni jezik, skupaj sta organizirala seminarje za ljubitelje zdravilnih rastlin, ki so prihajali iz vse Slovenije. »V petek popoldne smo imeli predavanje, v soboto zjutraj smo šli na travnike in spoznavali ter nabirali rastline, popoldne pa iz njih delali razne pripravke,« razlaga Majes, ki je leta 2001 ustanovil tudi Društvo za zdravilne rastline Dolenjske.

Ravno prek društva je spoznal zdaj že pokojnega profesorja na biotehniški fakulteti Jožeta Spanringa in z njim sta v sodelovanju z mladimi doktorji znanosti s področja farmacije začela organizirati 40-urne seminarje o zdravilnih rastlinah. Na fakulteti za farmacijo so mu dovolili poslušati farmakognozijo in prav kmalu je učenec prekosil učitelja. »Kadar učenec prekaša učitelja, je to tudi za učitelja uspeh. Sam si za to ne pripisujem kakšnih posebnih zaslug. Znanje ni le za enega, ampak za vse in mislim, da je to znanje prav posredovati tudi drugim,« je Jože Kukman med drugim zapisal v predgovoru druge knjige Jožeta Majesa z naslovom Zdravnik zdravi, narava ozdravi, v kateri so zbrani nasveti za nabiranje in sušenje zdravilnih rastlin ter pripravo različnih pripravkov.

V njej je na prvem mestu kopriva, ki je po Majesovih besedah najbolj zdravilna. Ima namreč svojo lestvico »naj« zdravilnih rastlin. Prva je, kot rečeno, kopriva, sledijo rman, slezenovec, ki ga med drugim priporoča za zdravljenje luskavice in kroničnega bronhitisa, islandski lišaj, ki je najučinkovitejše zdravilo za kronična vnetja pljuč, arnika za rane, ognjič ... Kamilica je veliko niže na lestvici, našteva sogovornik, ki z največjim zadovoljstvom spremlja rast zeli na svoji domačiji: »Zdi se, kakor da so se dogovorile, da bodo cvetele druga za drugo. Začne se spomladi z zvončki in trobenticami, nadaljuje poleti z lakotami, travniškimi osladi, tavžentrožo, jesenskimi rozgami, smetliko, resami in drugimi.«

Arhiv revije Deloindom+.