To je njen Klint iz špageti vesternov, ki jih je ne tako dolgo tega navdušeno gledala s hčerjo. Glavni junak, ki ga igra Clint Eastwood, ji je prirasel k srcu in rodil se je Klint, eden zadnjih likov, ki jih je prenesla na porcelanaste skodelice blagovne znamke Polonapolona. Najprej je pristal na skodelicah za novoletna darila za prijateljico, potem je ugotovila, da ji je tako všeč, da bi ga imela tudi na svojih domačih, zdaj lahko v njegovi družbi srkamo kavo. »Toliko časa ga rišem, da postane moj, saj nočem, da si je povsem podoben, ne rišem igralca Clinta Eastwooda, to je moj Klint, ki sem mu dala značaj,« pripoveduje ilustratorka, medtem ko na terasi njene domače hiše na doslej najbolj vroč dan letošnjega poletja pijeva kavo, seveda iz njenih skodelic, družbo nama dela psička Gvendolina. In katero je danes vzela iz omarice za prvo jutranjo kavo? Najbrž je bil France, pravi, sicer pa doma ostanejo tiste z napako, se smeji.

Resneje se je s tem poslom, to pomeni, da od njega živi, začela ukvarjati pred dobrim letom dni. Še prej smo njene izdelke imeli priložnost spoznati obiskovalci sejma Artish, kjer jih je najprej začela prodajati. In kako se je pravzaprav začela njena ilustratorska pot? Po srednji šoli za oblikovanje je nadaljevala študij mode v Parizu na akademiji lepih umetnosti, kjer so jo usmerili v modno ilustracijo. Kot pravi, je bil Pariz odlična izkušnja. Nikakor pa ji ne bi pripisali študija ekonomije. V nekem trenutku se ji je zdelo, da bo ekonomija odlična rešitev situacije, v kateri se je znašla, potem ko se je vrnila v Ljubljano. Kot pravi, študija ni dokončala, čeprav je vpisala tudi magisterij, in ga niti ne bo, nekatere stvari pa ji bodo najbrž prišle prav, tudi pri sanjskem poklicu, ki ga zdaj opravlja.

Če se vrnemo k ilustratorstvu in skodelicam, so se te rodile v trgovini, ko je zagledala množico belih neposlikanih skodelic. »Takrat sem dobesedno začutila srbenje prstov, takrat se je zgodil preblisk, da bi te skodelice poslikala,« pripoveduje ustvarjalka. Še isti dan jih je kupila deset, jih ročno poslikala in tudi takoj prodala. To je bil začetek. Zdaj je, kot skoraj resno pove, prestopila iz domačega momenta v resen poslovni model.

Risbe ilustriranih junakov na skodelicah sprem­ljajo duhovite izjave, kot sama pravi, nariše »nabrite ilustracije plemenite gospode in cenjenih literatov in jim v usta položi frivolne izreke in profane izjave«. Recimo, Ivan, the hipster, Prešeren, ki pravi: »Kumrni časi, volja prešerna.« Besedilo se rodi skupaj z risbo, pravi ustvarjalka, kakšne besede nezavedno pobere in jih ponotranji, pri nekaterih likih pa se preprosto zgodijo, kot je bilo to pri Prešernovih kumrnih časih, ali pa pomagajo prijatelji, ki so izumili »Kaffee macht freudig«, kar pravi njen Sigmund. Večinoma so to besedne igre, recimo Shakespearov »much ado about coffee«, pri drugih pa citati, saj ni več kaj dodati, kot pravi njena kraljica Viktorija: »We are not amused.« Duhovitih besed in zamisli, ki se bodo morda znašle tudi na porcelanu, gostiteljica kar stresa iz rokava. Želela bi si imeti Marilyn Monroe, ki bi rekla: »Some like it hot«, Churchilla na pepelniku, ki bo rekel: »you filthy smoker«. Sicer pa se bosta kmalu zgodila Sisi in Franc, ki sta že skicirana in pripravljena za končno obdelavo, v mislih ima tudi Miroslava Krležo, prav tako bi si želela narisati Jovanko in Tita, pravzaprav gre za trenutno obsesijo z Jovanko: »Fascinira me njena pojava, njena lepota v mladosti, nisem pa prepričana, a je že pravi čas zanjo.« Ob tem pripomni, da mora še »spedenati« Ernesta, enega svojih najljubših likov. Skodelicam si želi dodati še skledice za kosmiče, tudi pepelnika se v svoji zbirki ne bi branila, pred časom je poskusila s krožniki, a zanje še ni našla kakovostnega izdelovalca. Njene duhovite like, ujete s čopičem, vidimo tudi na risbah, ki jih prodaja pri nas, medtem ko skodelice že trži čez mejo, na Hrvaškem in v Avstriji. Prejšnji mesec je njena risba izšla v okviru projekta Limited edit111ons, v kateri se za en dan prodaja delo slovenskega avtorja v 111 izvodih po ceni 25 evrov.

Veliko stvari jo mika, novih zamisli nikakor ne bo zmanjkalo. Navdih najde v literaturi, filmih, večinoma so to literati, znanstveniki in druge zgodovinske osebnosti, vsi pa so bili kul, poudari. Lik prenese na papir in ga obdeluje, dokler ni njen, z njenim značajem. »Ko sem zadovoljna z risbo, je pripravljena za odtis na skodelico. Ker delam v tako majhnih količinah, mi ni treba preverjati odziva trga, ampak si lahko privoščim, da delam hude neumnosti. In prav to je lepo.« Njen smeh je nalezljiv, življenje s humorjem pa je lažje, se strinja. »Prepričana sem, da je humor znak inteligence. Nekoč mi je prijateljica dejala, da nobena stvar v življenju ne sme biti tako resna, da v njej ni zabave. Če vse malo gledaš od strani, je veliko lažje ali pa še bolj smešno,« pravi Pačnikova, ki svojo ustvarjalno plat deli tudi z bralci do nedavnega na blogu Frišno novo jutro, zdaj pa s tistimi, ki jo spremljajo na družabnem omrežju facebook. »Ivan, sin moderne, rad ima kavo, klance in Šentflorjance, verjame, da se bodo nekega dne hrami kulture po njem imenovali. Občutljiva duša. Prvi izmed hipsterjev,« je zapisala, da boste vedeli, o čem govorim.

Arhiv revije Deloindom+.