Stvari se spreminjajo, na nas pa je, da poskušamo to dohajati, se prilagajati in določene zastarele miselne vzorce kar se tiče vrtnarjenja končno zradirati iz možganov.

Letos je toča oklestila vrt v službi kar dvakrat. Nekatere rastline več niso prišle k sebi. Potem so tu še polži, ki jih le težko obvladujem. Pa kapusne stenice, ki so se tako razmnožile, da sem nad sajenjem zelja, brokolija, ohrovta in cvetače že (skoraj) obupala. Vročina, ki je poleti bila neznosna ne samo za nas in živali, ampak tudi za rastline, je naredila svoje. Vrtovi avgusta niso bili niti približno tako bogati in lepi kot prejšnja leta. Zalivanje vrta ni pomagalo, saj je problem bil drugje. Tegoba na tegobo, a hkrati gromozansko velika lekcija za naprej. Narava nas stalno opominja, kdo je šef, nam da vedeti, da si je res ne moremo podrediti. Poskušajmo vsaj sedaj, danes, jutri, začeti z opazovanjem vzorcev v naravi, z opazovanjem rastlin in se prilagajati. Stvari se spreminjajo, na nas pa je, da poskušamo to dohajati, se prilagajati in določene zastarele miselne vzorce kar se tiče vrtnarjenja končno zradirati iz možganov. In poskušajte najti v vsaki stvari kaj dobrega. Kot to počnem jaz. Na svojih dveh vrtovih, na tistem v »službi« in na tistem doma ob hiši, sem odkrila marsikaj pozitivnega.

PREBERITE ŠE: KOLUMNA JERNEJE JOŠAR: ČEBULNICE ZA LEPO POMLAD

V toplih dneh še vedno raste marsikaj, kar smo leta do sedaj v tem času že odstranili z vrtov. Tako so moje mehiške kumare še vedno radodarne, paprika, tista mini, pravimo ji »snack« paprika, se je tudi to poletje v nasprotju z običajnimi sortami paprike, odrezala več kot dobro (kljub temu, da liste vztrajno kljuvajo vrabci) in še sedaj majhne paprike barvajo kožico na oranžno.

Vsega tega sedaj ne bi imela, če bi bila preveč natančna, neučakana, odtujena od narave.

In paradižnik! No, tukaj pa imam kar nekaj za povedati. Tisti na vrtnariji je šel rakom žvižgat dokaj hitro. Pravzaprav tam nikoli ni uspeval, a vseeno vsako leto posadim vsaj dve sadiki, da vidim, če se je kaj spremenilo. Doma ga imam posajenega v velike lonce, postavljene pod napušč. Tisti široki napušč, pri katerem se mi je zdelo tako brezveze, da prostora pod njim ne bi izkoristila. Ko sem bila na počitnicah, je nalogo zalivanja rastlin v loncih dobil nečak. Pravi, da so pobrali ogromno paradižnika. A konec avgusta, ko sem se vrnila, jih je nekaj močno zdelalo. Listje je porumenelo in kazali so se tudi začetki paradižnikove plesni. Odstranila sem najbolj obolele liste, poškropila z žajbljevim čajem. No, na neki točki sem jih že skoraj odstranila iz loncev in posadila tja solato, a mi je zmanjkalo časa. Kako dobro! Paradižniki so začeli odganjati zdravo temno zeleno listje in zoreli še vse do sedaj. In veste, kaj me je spet znova prepričalo, da imam prav, ko svetujem, da paradižnika ne zalivamo preveč? Kakšnih 10 dni je trajalo, da nisem utegnila na vrt, razen zvečer, ko sem ob pomoči svetlobe ročne svetilke in tipanja pobirala papriko in stebelno zeleno za večerjo. Vrt je tu in tam zalil dež, rastline v loncih pod napuščem pa so bile odvisne od mojega zalivanja. Deset dni ni bilo nič od tega. Zjutraj sem prezgodaj in vedno v naglici odhajala v službo, vračala sem se v temi in prepozno, da bi zalivala, saj so bile noči že dokaj hladne in »mokre noge« v hladu ne pomenijo nič dobrega tudi za rastline. A paradižnik je zorel in bil tako pregrešno sladek, da ga je jedel še moj Andrej, ki res, ampak res ne mara paradižnika. Kljub temu, da je bil dan že kratek, sonca posledično toliko manj. Tako sladek paradižnik sem jedla samo enkrat na morju, ko sem ob počitku ob cesti na njivi, na izsušeni in razpokani zemlji ležečega paradižnika odtrgala en sadež. Razumete primerjavo?

Bazilika je še ena dama, ki jo je vročina preveč zdelovala, da bi bila lepa. Večino klasične´Genovese´bazilike je napadla plesen in sem jo odstranila z vrta. Sorta´Magic Blue´, pa je bila sicer zdrava, a tako skromna. Pa naj še malo raste, sem si rekla. Životarila je vse do sredine septembra, potem pa kot da to ni ista rastlina. Sedaj jo raje še malo gledam, kot da bi jo trgala.

PREBERITE ŠE: NAJ VAS KUPČKI ZEMLJE NA ZELENICI NE PRESTRAŠIJO – TO JE DOBER ZNAK

Kumare si po toči niso opomogle. A nisem bila brez. Tiste doma so kar lepo rasle, dokler jih med tem, ko me ni bilo, ni napadla pepelasta plesen. Rešile so me mehiške kumare, ki jih imam posajene na obeh vrtovih in še zdaj jih pobiram.

»Zbudila« se je tudi endivija, ki ji v nasprotju z radičem ni in ni šlo. Oboje sem posadila konec julija. Peteršilj raste kot nor šele od septembra. Celo korenje se je začelo debeliti. Stročji fižol, tisti visok, sem pobirala nekaj dni nazaj. Med tem, ko sem nizkega morala avgusta odstranit. Hm, morda bi pa tudi ta prišel septembra k sebi?

Vsega tega ne bi sedaj imela, če bi bila preveč natančna, neučakana, odtujena od narave.

Sedaj skupaj z rastlinami, ki sem jih posadila in posejala v jeseni, rastejo na mojih gredicah. Med njimi so cvetlice in zelišča. Spet je vse nekako v redu.

!!galerija!!

Greda z dalijami je ob robu vrta prekrasna. Pa tudi do njih sem bila dokaj mačehovska. Do sedaj sem dalije vedno sadila samo v lonce. Tudi zaradi tega, ker je treba korenike pred zimo izkopati iz zemlje. A letos sem vrt malo preuredila in si zaželela tudi dalije, na tej gredi samo dalije. Žrli so jih polži, oklestila jih je toča, nisem jim nudila pravilne opore (sedaj vem, kakšno jim bom naredila naslednjo pomlad), a one tako bujno cvetijo! Čebele in čmrlji jih tudi obožujejo. Počakala bom na prvo slano, potem pa bom gomolje previdno izkopala s pomočjo vil, ter jih shranila očiščene zemlje in zavite v časopisni papir v hladno in temno klet. Do pomladi. Ko jih bom ponovno posadila na isto gredo. Tokrat s prekrasno oporo. Vam pokažem spomladi.

Greda, kjer sedaj rastejo dalije, pa ne bo ostala prazna. Čim bom izkopala gomolje dalij, bom posadila pisano druščino čebulic narcis in tulipanov. Izbor sem že naredila.

Če še nimate na cvetličnih gredah čebulnic, naredite to sedaj. Tako bo greda lepa že zgodaj spomladi, ko se trajnice šele prebujajo. Narcise vsekakor posadite tudi na zelenjavne grede. Vrt bo tako lep, vonj čebulic pa bo spodil z vrta tudi voluharja.

Če nimate prostora, čebulice posadite v lonce. V vsakega eno sorto, ali kombinirajte v enem loncu več različnih sort, ki se med seboj razlikujejo po barvi, višini in času cvetenja. Kombinacij je neskončno veliko.

Sama sem pred nekaj dnevi posadila tudi okenska korita in lonce pred hišo z jesenskimi rastlinami. Jesenska vresa v družbi s trajnimi in vedno zelenimi šaši, ogrlicami, bršljanom, iskrivkami, skimijami, v raznih kombinacijah poživi pročelje hiše. In mačehe. Z mnenjem, da so samo za na grobove, jim delamo krivico. Krasne so preko cele zime in spomladi, ko smo tako željni cvetov in barv, nam lepšajo dneve. Kot piko na i sem med zasaditve potaknila drobne čebulice mini narcis, ki bodo zacvetele v beli barvi že marca. Komaj čakam!

Nekaj lončkov sem že zasadila s čebulnicami in mačehami. Najprej sem v lonec položila čebulice. Zelo na gosto, tako, da se med seboj dotikajo. Nanje nasula malo prsti, potem pa na vrh posadila še mačehe. Nič vas naj ne skrbi, čebulice imajo takšno moč, da se prebijejo preko korenin mačehe in si najdejo prostor. Spomladi pa je ta kombinacija prekrasna.

Torej, še kar nekaj opravkov imamo na vrtu!

O AVTORICI

Jerneja Jošar je izkušena strokovnjakinja in avtorica priročnikov za vrt. Zrasla je v Prekmurju in tam je lahko v kotičkih svojega otroštva po cele ure preležala na trati in navzgor opazovala cvetlice in mali živi svet, ki mrgoli okrog nas. Tudi kot diplomirana inženirka agronomije, ki ureja in načrtuje vrtove po načelih ekološkega trajnostnega gojenja rastlin, za katero se je treba tudi učiti, je odličen zgled za to, kako lahko vrt predstavlja užitek, sprostitev ali meditacijo.