Večina medovitih rastlin opraševalcem s svojimi cvetovi ponuja nektar in cvetni prah, nekatere pa tudi mano. Da bi bilo kakovostne hrane zanje dovolj, je torej pomembno, da v vseh okoljih raste dovolj raznolikih medovitih rastlin, ki jim hrano dajejo v različnih obdobjih leta, opozarja Simon Golob, svetovalec za tehnologijo čebelarjenja pri ČŽS. Pri izbiri vrst in sort se lahko odločimo za takšne, ki poleg tega, da so medovite, rodijo tudi okusne plodove. Tako obenem poskrbimo za opraševalce in okolje ter za zdravo in doma pridelano hrano zase.

Sadimo, ko so sadike v mirovanju

Za sajenje medovitih dreves in grmov, pravi, je najboljši čas, ko so sadike v mirovanju in so brez listov ter tla niso zmrznjena, zato strokovnjaki dajejo prednost jesenskemu času, od konca oktobra do prvega snega, in zgodnji pomladi, ko se tla odtajajo. Sadike lahko kupimo v številnih drevesnicah po Sloveniji, nekatere pa lahko (seveda po dogovoru z lastnikom zemljišča) izkopljemo tudi na gozdnem robu in v gozdu.

Kaj sadimo, če imamo malo prostora

Velik vpliv na odločitev, katero vrsto in sorto bomo posadili, ima razpoložljivi prostor. V sadovnjake, vrtove in ob dvorišča običajno sadimo grmovnice ter drevesa manjšega obsega krošnje. To so lahko medovite grmovnice (kosmulje, maline, robide, ribez, ameriške borovnice, debeloplodne leske in podobno) ali pa sadne vrste dreves (jablane, hruške, češnje, slive, breskve …), pri čemer pazimo, da izbiramo avtohtone sorte ali sorte z večjo odpornostjo na škodljivce. Tako uporaba pesticidov ne bo potrebna.

Medovita drevesa za večje površine

Na večje površine, v parke, ob poti, na gozdne robove ali na gozdne poseke pa sadimo tudi večja drevesa, kot so kostanj, divja češnja, velikolistna lipa, malolistna lipa (lipovec) različne vrste javorov (beli ali gorski, ostrolistni, poljski…), smreka in jelka. Ta drevesa nam služijo predvsem kot okras, vir sence, ali kot vir lesa višje kvalitete, kostanj pa tudi kot vir plodov.

Izbira sadik

Pri izbiri sadik dreves ali grmov izberemo kakovostne in nepoškodovane sadike z dobro razvitim koreninskim sistemom, nepoškodovanim in dobro zaraščenim mestom cepljenja (če gre za cepljena sadna drevesa) ter dovolj nastavkov za kasnejšo rast. Pri drevesih se priporoča, da so debelca pokončna, enakomerne debeline ter da so vejice, ki so enakomerno zraščene na vse strani debelca, le v zgornjem delu rastline, kjer se bo kasneje začenjala krošnja. Pazimo, da pri transportu ne poškodujemo korenin ali drugih delov rastline. Če pa do poškodbe vendarle pride, poškodovane dele odrežemo ter poškodbe zamažemo s cepilno smolo. Sadiko posadimo čim prej, ali pa ji korenine začasno zakopljemo v zemljo na vrtu ali njivi.

Sajenje sadik

Sadilna jama naj bo globoka nekoliko več, kot je višina koreninskega dela rastline, svetuje Simon Golob. Pred sajenjem v jamo zabijemo močan lesen ali kovinski kol, ki bo rastlini služil za oporo. V jamo okrog kola nasujemo mešanico kvalitetne zemlje in uležanega hlevskega gnoja. Ko sadiko postavimo zraven kola, tistim z golimi koreninami pred sajenjem korenine razprostremo čez nasuto zemljo ter pazimo, da niso zavihane navzgor. Sadikam, ki so rastle v loncih, pa prepletene korenine zrahljamo.

!!galerija!!

Potem jamo zasujemo z mešanico zemlje in hlevskega gnoja. Pazimo, da je koreninski del rastline v zemlji in da je pri cepljenih vrstah mesto cepljenja vsaj 10 centimetrov nad tlemi. Zemljo rahlo potlačimo in na robu sadilne jame iz zemlje ali travne ruše oblikujemo manjši nasip – greben, ki omogoča, da rastlina ob dežju prejme več vode. Debelce privežemo na kol na dveh višinah. Vežemo v obliki osmice, s širšim trakom. Pazimo, da se rastlina in kol ne stikata, saj bi se zaradi vetra rastlina lahko poškodovala. Za večjo oporo lahko uporabimo tudi dva kola. Po saditvi rastlino zalijemo ter ji odrežemo poškodovane veje in tiste, ki morda rastejo proti notranjosti krošnje. Deblo zaščitimo s plastično ali kovinsko mrežo, da ga ne poškodujejo živali. Za zaščito pred voluharjem lahko pred sajenjem korenine zaščitimo z namensko zaščitno kovinsko mrežo.

Vzdrževanje

Delo v prihodnjih letih bo zajemalo predvsem zalivanje rastline (v primeru dalj časa trajajočega pomanjkanja padavin), spomladansko rez (pri grmovnicah in sadnem drevju), košnjo okolice rastline in odstranjevanje nezaželenih rastlin v bližini, ter seveda uživanje v plodovih, senci, ter cvetovih in opraševalcih, ki jih bodo obiskovali, dodaja Simon Golob.