Kompostiranje na vrtu

Vrtnarji, ki prisegajo na sonaravno pridelovanje zelenjave in oskrbo okrasnih rastlin, lahko najboljše gnojilo zanjo pripravijo sami. Hranila iz pravilno pripravljenega vrtnega komposta so rastlinam dostopna takoj, medtem ko mora odležan hlevski gnoj, ki ga v omejenih količinah lahko prav tako uporabljamo na ekološkem vrtu, v tleh še vsaj dva meseca razpadati. Kompostiranje je naraven proces, v katerem se ob navzočnosti zraka in talnih mikroorganizmov organske snovi razgrajujejo.

Na kompostni kup odlagamo zmlete ostanke vejic od obrezovanja dreves in grmovnic, travo in listje, staro zemljo lončnic, ostanke rastlin z vrta, zelenjavne in sadne odpadke, steljo rastlinojedih živali, lesni pepel, jajčne lupine, kavno usedlino in  čajne vrečke. Kuhane ostanke rastlinskih živil  odlagamo na kompostni kup le v manjših količinah, saj privabljajo muhe ter glodavce in ptice. Na kompostni kup  ne odlagamo živil živalskega izvora, mesa, kosti in rib, obolelih rastlin in korenin trajnih plevelov. Na kupu izmenjujemo plasti suhih in važnih ostankov. Strokovnjaki priporočajo tudi kakšno plast neoporečnega hlevskega gnoja. Kompost navadno dozori v šestih mesecih po zlaganju, vendar ga je najbolje uporabiti naslednjo jesen. Zrel je, ko ne ločimo več materiala, ko je celotna masa podobna zem­lji.

Okopavanje namesto dognojevanja

Med rastno sezono ima plitvo okopavanje (z motiko) ali rahljanje (s tri- ali večzobim ročnim rahljalnikom) tal okoli vrtnin zelo velik pomen. Z njim poskrbimo za zračnost tal in boljše zadrževanje vode v njih, kar rastlinam omogoča boljši sprejem hranil. Rastline se na okopavanje tal hitro odzovejo z bujnejšo rastjo, bolj kot na dognojevanje med sezono. Da bi lahko vrtnine okopavali, pa sta potrebna sejanje v vrstice in dovolj velika razdalja med rastlinami. Med okopavanjem in rahljanjem tudi populimo morebitni plevel.

Zastiranje tal

Zastiranje tal med vrtninami, okrog sadnih dreves in okrasnih rastlin ima zaradi vremenskih skrajnosti čedalje odločilnejši pomen. Zastirka je plast organskega materiala, s katero prekrijemo gola tla. Najpogosteje je iz sena, slame, ostankov vrtnin, okrasnih trajnic, populjenega plevela, ki še ne semeni, drobnejših olistanih vejic ali zdrobljenega vejevja. Zastirka za polovico zmanjša izhlapevanje, prepreči zbijanje tal in varuje talne mikroorganizme, od katerih je odvisna rodovitnost zemlje. Z razpadanjem tudi povečuje delež humusa v tleh.

Zaščita pred škodljivci z mrežami in koprenami

Na vrtu dajemo prednost naravnim načinom varstva  rastlin pred škodljivci. Najpogosteje so ti žuželke, polži, pa tudi ptice. Uporaba strupenih sredstev, kot so insekticidi, je dvorezen meč. Pri zaščiti čebulnic pred muho porovo zavrtalko in čebulno muho ali rukole pred bolhači, ki delajo na listih luknjice, lahko uporabimo zelo gosto protiinsektno mrežo ali tanko kopreno, s katerima prek lokov pokrijemo vrtnine. Pred pticami, ki imajo zelo rade nedozoreli grah, mlado solato, jagodičevje, v suši pa tudi dozorevajoči paradižnik, lahko pridelek zaščitimo z redkejšimi mrežami, podobno, kot so na fotografiji zaščitene dozorevajoče ameriške borovnice.

Prestrezanje deževnice za zalivanje

Poleg tega, da je deževnica za zalivanje rastlin najprimernejša, pri velikih vrtovih z njo prihranimo pri stroških za pitno vodo in varujemo podtalne zaloge vode. Najbolj preprost način je zbiranje deževnice s strešnih površin. Vse hiše imajo velike strehe, pogosto še nadstreške za avtomobile, kakšno gospodarsko poslopje, rastlinjak. Omislimo si namenski zbiralnik: lahko ga predstavlja le čeber pod žlebom ali namenski večtisočlitrski podzemni zbiralniki, iz katerih pokrivamo tudi potrebe po sanitarni vodi v hiši. Ob pomoči manjše črpalke si lahko uredimo tudi namakalni sistem za vrt. 

Kapljično namakanje

Kapljični sistem namakanja predstavljajo gibljive plastične cevi, speljane mimo vrtnin ali okrasnih rastlin, v katerih so na enakih razdaljah kapalke, ki skozi luknjo v cevi dovajajo enakomerno količino vode. Poraba vode pri njem je v primerjavi z vsemi drugimi načini zalivanja najmanjša, dolgotrajno počasno mezenje kapljic namoči tla v globino, da se korenine razvijejo globlje, ker rastlin ne omočimo, je najmanj možnosti za razvoj bolezni. Sistem lahko priključimo tako na vodovod kot na rezervoar z deževnico, za katerega potrebujemo, če ta pri sistemu za majhno površino ni dvignjen nad nivo tal, potopno črpalko. Potrebni čas zalivanja je odvisen od tlaka v ceveh.