»Večina sadik za sadna drevesa in jagodičevje, ki se prodajo pri nas, je pridelana v Sloveniji, le manj pogoste sadne vrste, kakršne so kaki, citrusi in denimo asimina, so uvožene. Bliže kraju, kjer jih nameravamo posaditi, so bile pridelane, bolje se bodo prilagodile. Če v hladnejšem podnebju vzgojeno sadiko prenesemo kam na Primorsko, ne bo narobe, nasprotno pa ni najbolje. Med dobro prilagodljivimi izjemami je denimo kivi,« razloži, ko nas popelje med zasipi, v katerih na kupce čakajo v snope povezane sadike, z zemljo zasute tako globoko, kot so rasle na bližnjem polju. Že enoletne sadike so namreč močno vraščene in nepoškodovane lahko izkopljejo samo s posebnim plugom, ki podorje koreninsko grudo. Kupec dobi iz zakopa svežo sadiko, koreninski splet mu povijejo s folijo, da se ne izsuši, in najbolje naredi, če jo čimprej, najraje še isti dan, posadi na stalno mesto.

Sadne vrste, sorte in podlage

Matjaž Maležič zato našteje, o čem je priporočljivo razmisliti pred nakupom: najprej seveda o želenih sadnih vrstah in znotraj njih o lastnostih, ki si jih želimo in po katerih bomo izbrali sorto ... Če vzamemo za primer jablano, gre za to, kdaj si želimo pridelek, ali naj bodo jabolka kisla ali sladka, ali se bomo odločali glede na odpornost ali okus ... »Pri odpornosti govorimo seveda o odpornosti proti boleznim, saj na pojav škodljivcev skoraj ne moremo vplivati. Obstajajo novejše sorte jablan, ki so odporne proti šklupu, pri njih najbolj razširjeno glivično bolezen. Za ljubiteljski sadovnjak so še posebno priporočljive, saj jih skoraj ne bo treba škropiti,« razloži sogovornik. Veliko ljudi si želi staro jablanovo sorto, kakršne so carjevič, krivopecelj, kosmač, in nekateri jih enačijo z odpornimi. »Večinoma so resda manj občutljive, popolnoma odporne pa ne,« pojasni.

Za izbor pravih sadik je zelo pomembna velikost vrta. Vse sadne vrste, ki jih gojimo kot drevesa (jablana, hruška, češnja, sliva, breskev, marelica, tudi kaki in figa ...), so namreč cepljene na podlage, ki določajo njihovo velikost in način vzgoje, razloži sogovornik. Tako so lahko jablane visoke samo dva metra in jih v skrajnem primeru lahko sadimo le tri četrt metra narazen ali pa presežejo višino petih metrov in jih moramo vsaj toliko narazen tudi saditi. Največji razpon je na razpolago pri pečkarjih (jablanah in hruškah) in glede na velikost ločimo šibke, srednje bujne in bujno rastoče podlage. Podatek o vrsti podlage bo tudi za ljubiteljskega sadjarja vso rastno dobo pomemben – glede na to bo z rezjo uravnaval velikost drevesa.

Oglejmo si sadiko

Pri sadnem drevesu sestavlja podlago koreninski splet v zemlji in del debla od koreninskega vratu do cepljenega mesta. To je ponavadi kakšnih 20 centimetrov nad tlemi. Spoj podlage z žlahtno sorto, ki smo jo z njo spojili s cepljenjem, je na oko viden. Lep spoj je pravilne oblike, ni zasušen ali morda skrivenčen. Žlahtni del enoletne sadike po obliki spominja bodisi na ravno šibo ali pa drevesce, pri katerem stranske vejice že oblikujejo krošnjo. V sadjarskem jeziku prvemu pravijo šiba, drugemu pa obraščena sadika. Matjaž Maležič nas opozori, da je od te oblike odvisna tudi vzgojna rez, za katero je čas po spomladanskem sajenju (pri jesenskem sajenju jo prav tako opravimo spomladi).

Pomembno je, da sadiko posadimo enako globoko, kot je rasla v drevesnici, česar ni težko ugotoviti. Če bi jo posadili globlje, bi lahko zgornji, žlahtni del v zemljo pognal svoje korenine in namen podlage bi se izničil.

V nasprotju z drevesi pa jagodičevje (maline, robide in križanci, borovnice, asimina, aronija, ribez, kosmulja, josta, leska in denimo kivi) ni cepljeno na podlago. V praksi to pomeni, da bo iz koreninskih poganjkov rastline, ki je v hudi zimi pomrznila, zrasla enaka sorta kot prej (če pomrzne, rastlino do tal porežemo). Nekdaj je bil naprodaj črni ali rdeči ribez, cepljen na podlago zlatega ribeza, ki naredi drevesasto obliko, vendar se po Maležičevih besedah takšne sadike opuščajo, saj je stebelce dokaj krhko in se na vrtu zlahka zlomi.

Korenine

Koreninski splet pri sadikah se razlikuje glede na sadno vrsto in tudi glede na tip podlage. Primer sadike, ki ima gost splet koreninic, sta češnja na podlagi colt ali leska. Korenine pred sajenjem ne glede na obliko prikrajšujemo na približno 20 cm, napak pa bi bilo, če bi jih očistili drobnih koreninic, pravi Matjaž Maležič. Te namreč začnejo najprej črpati hrano. Za vegetativne podlage, med katere sodijo šibko in srednje hitro rastoče (poenostavljeno povedano, se vzgajajo s koreninjenimi potaknjenci ali drugačno delitvijo rastlinskih delov), naredijo bolj vodoraven koreninski splet z več drobnimi koreninami, medtem ko sejanci (to so bujno rastoče podlage, zrasle iz pečke ali koščice, kar pomeni, da smo jih vzgojili iz semena) poženejo eno glavno navpično rastočo korenino; globlje so tudi stranske, manj je drobnih koreninic).

Če smo nezakopano sadiko brez koreninske grude kakšen dan hranili doma, ji obrežemo korenine in jih pred sajenjem za pol ure do nekaj ur namočimo v vedru vode, da se osvežijo. Po sadilni jami jih enakomerno razporedimo na vse strani, svetuje sogovornik. Če so za prikrajšanje korenin poskrbeli že v drevesnici, tega seveda ne naredimo znova; enako velja za rez nadzemnega dela. Če smo negotovi, nam bo drevesničar svetoval način rezi ali pa nam poganjke že porezal in se bomo z njo spopadli šele nasled­njo pomlad.

Rez šibe in obraščene sadike

Sadiko šibo po sajenju prikrajšamo, pri jablanah in hruškah na višini od 80 do 90 cm, pri koščičarjih na meter do 1,2 metra, saj tu nimamo na razpolago tako šibkih podlag kot pri prvih dveh. Odrežemo nad očesom. Do jeseni bosta zrasla dva navpična poganjka, močnejša voditeljica in malo šibkejša pavoditeljica, ki jo bomo prihodnje leto izrezali. Kakšno ped niže bo pognalo štiri do pet stranskih poganjkov, ki jih bomo z upogibanjem oblikovali v krošnjo. Prihodnjo pomlad bomo voditeljico spet prikrajšali 40 do 50 cm nad zadnjo vejo.

Pri obraščeni sadiki opisani postopek prvo leto izpustimo, prikrajšamo samo obstoječe vejice in prirežemo vrh, da spodbudimo nadaljnje obraščanje. Režemo vedno malce poševno, da se na rezu ne zadržuje voda, vsa večja rezna mesta premažemo s cepilno smolo, pri občutljivejših koščičarjih že tista s centimetrom premera.

Gole korenine ali sadika s koreninsko grudo?

V sadnih drevesnicah praviloma kupimo sadiko z golimi koreninami, ki je bila zakopana v zasipnici. V nasprotju s tem pa imajo vrtnarski trgovski centri, ki so le prodajalci, pogosto naprodaj ulončene sadike. Če so bile te že takoj posajene v dobro oskrbovano posodo (kar je redkost in se uporablja bolj pri jagodičevju), potem presajanje za rastline ne bo šok, sadna drevesa pa zaradi zahtev trgovcev pogosto presajajo v lonce tik pred transportom, in da bi korenine spravili v lonček čim manjšega premera, jih morajo pretirano porezati. Takšna rastlina, posebno če jo posadimo pozno spomladi, ko spodbujena rast zahteva veliko vode in hranil, slabo napreduje ali se celo posuši, opozori sogovornik. Sveže sadike z golimi koreninami, po katere se odpravimo v drevesnice, kjer so jih tudi pridelali, imajo v primerjavi s tem prednost.

Shranite etiketo

Poleg zdravih in nezasušenih korenin, dobro zraščenega cepljenega mesta ter nepoškodovanega nadzemnega dela moramo biti pri sadiki pozorni še na eno stvar. Opremljena naj bo z listkom z deklaracijo, ki mora vsebovati vse po zakonu predpisane podatke: sadno vrsto, v okviru nje sorto, tip podlage, kdo je sadiko pridelal, poleg tega pa še številko drevesničarja in parcelno številko, ki omogoča sledljivost. Drevesnice morajo namreč skrbeti, da so sadike zdrave, neokužene, podobno kot pri sadnem drevju morajo skrbeti za zaščito pred boleznimi, cepiči, ki jih cepijo na podlage, so fitosanitarno nadzorovani, enako sadike.

Jesensko ali spomladansko sajenje?

Tako v drevesnicah kot pri drugih prodajalcih sadnih sadik je ponudba boljša jeseni, izvemo med ogledom njive s šibkimi podlagami češenj, na katere so poleti na višini okrog 20 cm enega nad drugim cepili po dva cepiča žlahtne sorte. Zdaj, spomladi, bodo vsako od njih tik nad cepljenim mestom odrezali in iz cepiča, ki se je prijel, bo kmalu pognal žlahtni del. »Iz tega bo do jeseni zraslo tisto, čemur drevesničarji pravimo enoletna sadika. Če je jeseni ne bomo prodali, bo naslednjo pomlad še vedno 'enoletna', saj pozimi ni prirasta. Logično je torej, da je jeseni izbira boljša in tudi čas je za sajenje idealnejši.« Po sogovornikovih besedah je boljši zato, ker se zemlja okrog korenin čez zimo že posede, v njihovi okolici pa se zadrži več vlage. Nasprotno lahko rastlino, ki jo spomladi posadimo, tik preden začne odganjati, če je ne zalivamo dovolj, ogrozi suša. Potrebe po vodi so nekoliko povezane tudi z obraščenostjo sadike. Jeseni, pravi, je vseeno, ali posadimo šibo ali obraščeno sadiko, medtem ko je pozno spomladi boljša izbira šiba. Obraščena sadika bi takrat utegnila porabiti več vode in hranil, kot bi ji jih koreninski splet lahko načrpal, zato bi se slabše prijela.

Ker je za sajenje idealno, da rastlina miruje, je zanj jeseni pravšnji čas od takrat, ko ji odpade listje, pa vse dokler zemlja ne zamrzne, spomladi pa, ko zemlja odmrzne, do brstenja, v najslabšem primeru do konca aprila.

Sadilna jama

Idealno je, če svežo sadiko posadimo v že pripravljeno sadilno jamo premera od 60 do 80 cm in globine 40 cm (za jagodičevje malo manj). Zemljo prerahljamo dovolj na široko, poudari naš gostitelj. Če se bodo morale korenine prebijati skozi trdo zemljo, bodo rasle slabše.

V sredino jame zabijemo impregniran kol za oporo in vanjo položimo žično košaro za zaščito proti voluharju s premerom okrog 40 cm. Pomembno je, da sega do cepljenega mesta, kjer jo prividno pritisnemo ob deblo. »Voluhar se namreč do korenin pogosto prebije z vrhnje strani,« opozori sogovornik.

Pomembno je gnojenje, za katero na sadilno jamo predvidimo do četrt kilograma mineralnega sadjarskega gnojila z majhno vsebnostjo dušika in od 10 do 20 kilogramov povsem preperelega hlevskega gnoja, ki ga lahko nadomestimo s kakšnim drugim organskim gnojilom ali kompostom. Ne prvo ne drugo gnojilo se ne smeta dotikati korenin, saj jih lahko poškodujeta. Razporejena sta lahko pod njimi ali okoli njih, hlevski gnoj razporedimo v širokem kolobarju okrog drevesa na globini 20 centimetrov. V zemlji nad koreninami, kolikor jih je ob sajenju, se mu moramo izogniti. Tudi nad koreninami ne sme biti dodanih nobenih gnojil, saj bi se lahko ob nalivu spiralo preveč dušikovih spojin. Kdor se odloči, da se bo na svojem vrtu ravnal po ekoloških načelih, naj se izogne mineralnim gnojilom in uporabi namenska gnojila za to vrsto pridelave.

»Lastniki majhnih vrtov si pogosto želijo sadno drevo posaditi prav tja, kjer je že prej rasla enaka vrsta. V tem primeru morajo vsaj pol metra globoko v premeru enega metra zamenjati vso zemljo. Če to ni izved­ljivo, naj sadiko raje posadijo nekaj metrov proč.« Zakaj? »Najosnovnejša logika kmetovanja je že stoletja kolobar – pravo sosledje kultur, od katerih vsaka enostransko izčrpa zemljo. Drevo, ki je na istem mestu raslo desetletja, pa ne samo da iz tal izčrpa specifične hranilne snovi, hkrati vanje izloča takšne snovi, ki zavirajo rast,« razloži skrivnosti narave Matjaž Maležič.

Najpogostejše podlage pri jablani in češnji

• Šibka jablanova podlaga – M 9: drevo zraste do tri metre visoko, je ožje rasti, sadilna razdalja v intenzivnih nasadih od 75 cm, na vrtu vsaj 1,2 metra narazen. Vso rastno dobo potrebuje oporo, primerna tudi za oblikovanje špalirjev. Drevo je najkrhkejše na mestu, kjer iz glavne korenine izraščajo stranske. Če je brez opore, najpogosteje pod težo pridelka poči na tem mestu.
• Srednje bujna jablanova podlaga MM 106: višina do štiri metre, sadilna razdalja 2,5 do 3 metre, oporo potrebuje le dve do tri leta, dokler se dobro ne ukorenini.
• Srednje bujna hruševa podlaga – kutina M-A: višina do tri metre.
• Hruška na sejancu: drevo, visoko štiri metre in več.
• Jablana na sejancu: drevo, visoko pet metrov in več, primerno za visokodebelne travniške sadovnjake.
• Šibka češnjeva podlaga gisela: višina do tri metre, primerna za majhne vrtove.
• Srednje bujna češnjeva podlaga colt: višina od štiri do pet metrov.
• Češnja na sejancu: višina nad pet metrov.

Prikaz rezi na Brdu

V poskusnem sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici prirejajo v soboto, 10. marca, praktični prikaz rezi sadnega drevja in jagodičevja. Začel se bo ob 9. uri, potekal pa bo v vsakem vremenu. Organizatorji so v vabilu obiskovalce spomnili, naj pridejo vremenskim razmeram in naravi dela primerno oblečeni in obuti. Udeležba je brezplačna. Za dodatne informacije je mogoče poklicati na tel. št. 01 723 67 33 ali 031 537 449.

V sadovnjak se pride po stari cesti Ljubljana–Celje, iz ljubljanske smeri se naprej od Domžal v vasi Šentvid zavije levo, proti gradu Brdo.