Prenova stanovanja v dvostanovanjski hiši iz sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je obsegala tako rušenje pregradnih sten kot zasnovo opreme. Arhitekti so izhajali iz obstoječega stanovanja, ki je bilo zasnovano na tradicionalen način, vsak prostor je bil namreč ločen in zaprt. Cilj je bil po besedah arhitektke Zane Starovič Volk povezati sobe, jih odpreti in nameniti čim večjo kvadraturo dnevnim bivalnim prostorom. Da bi to dosegli, so podrli vse pregradne stene, med njimi tudi eno nosilno. Namesto te so vgradili betonski nosilec, ki pa je skrit v podstrehi, tako je strop ostal enoten in povezuje celoten prostor.

V pritličnem delu so uredili vhod, garderobo in večnamenski družabni prostor. Tlorisna površina je tu manjša, ker večino pritličja hiše zavzema drugo stanovanje. V prvem nadstropju je glavnina stanovanja, torej bivalni prostor, kopalnica in dve otroški sobi ter spalnica s kopalnico. Na vsaki strani stanovanja je še terasa. Mansarda je izdelana, vendar na večjem delu nima stojne višine, zato je zdaj namenjena utilitiju, nekoč pa bo tu nastala soba za goste.

Lastniki so si po besedah sogovornice želeli čim večje bivalne površine, veliko prostora za shranjevanje, preprosto vzdrževanje, funkcionalnost, hkrati pa elegantno oprem­ljen dom s poudarkom detajlih. Prav tako so si želeli veliko in odprto kuhinjo, povezano z dnevno sobo, da tisti, ki kuha, ni v odmak­njen od dogajanja, ampak lahko kuhanje postane druženje. Poleg tega je bil visoko na seznamu želja kamin, ki je zdaj postal središče stanovanja. V zimskih mesecih ogreje prostor, hkrati pa ima poseben čar igra svetlobe, ki jo ustvarja ogenj.

Stopnišče na podstreho se odpira v dnevni prostor, s čimer se je bivalna površina po besedah arhitektke občutno povečala, hkrati pa so lahko ob njegovo vznožje umestili še delovni kotiček. Tudi hodnik pred sobami so odprli v glavni prostor, ohranili pa nosilno steno, na katero je na eni strani »naslonjena« kuhinja in na drugi garderobne omare. »Hodnik na obeh koncih ostaja odprt, zaradi tega se je spremenil – ni več hodnik, ampak doživljamo ves prostor kot celoto, v katerem je postavljen kubus z omarami,« pojasnjuje Zana Starovič Volk.

Zasnova pohištva se popolnoma prilagaja prostoru, narejena je po meri, da so dosegli kar največji izkoristek prostorov in jih povezali v celoto. Izbrali so naravne materiale in poleg bele barve tople zemeljske odtenke. Po besedah arhitektke so ustvarili trajno in nevtralno podlago, ki jo lahko lastniki dopolnjujejo z dodatki, dekorativnimi in osebnimi predmeti.

Osrednji kos opreme je furniran kubus, ki obdaja oz. zakriva nosilno steno v bivalnem prostoru. V njem so združene kuhinjske omare, omara za televizor in garderoba na drugi strani. »V njem je pravzaprav vsa oprema, ki zadovolji večino stanovanjskih potreb. In tudi ves prostor se niza okrog njega: od kuhinje z jedilnico, ki preide v dnevno sobo, pa naokrog v spalni del. To poleg stopnišča s kaminom naredi prostor,« poudarja arhitektka. Podobno je tudi stopnišče dobilo vlogo pohištva, saj je povezano s knjižno omaro, v njem je prostor za shranjevanje predmetov in pri kaminu še za skladovnico drv.

Splošna osvetlitev je v obliki reflektorjev, ki se lahko poljubno usmerjajo in predstavljajo točkovne svetlobne snope. Gre za tip osvetlitve, ki ni premočna, hkrati pa zelo mehka in topla. Za poudarke poskrbijo viseče luči nad kuhinjsko mizo in velika stoječa luč v dnevni sobi ob kavču. Z LED-svetili so dodatno osvet­ljene delovne površine v kuhinji in ogledala v kopalnici. To je močnejša neposredna svetloba, ki pa jo je mogoče s stikalom zatemniti in ustvariti intimno ozračje.