Stanovanje, ki meri dobrih 120 kvadratnih metrov, je na vrhu hiše, ki je bila zgrajena leta 1932, in sicer s takratnim načinom grad­­nje in razpoložljivimi materiali. V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo podstrešje prvič temeljito preurejeno, vključno z izdelavo kopalnic in ločenega stranišča. Arhitektka se je z možem v mansardo preselila v 90. letih, in kakor pravi, »jo je navdihovala romantična predstava o bivanju med krošnjami sredi mesta«, kar še danes vidi kot bistveno prednost. Pred nekaj leti, ko sta se lotila temeljite prenove, sta se soočila z manj romantično platjo stanovanja tik pod streho. Kmalu po začetku del se je pokazalo, da bo vse skupaj veliko bolj zahtevno, kot se je zdelo na prvi pogled. Pred njima je bilo kar nekaj izzivov. Podstreha je bila v precej slabšem stanju, kot so mislili, tako da je bilo treba večino stvari zamenjati in narediti na novo: od konstrukcije, izolacije, vseh sten in instalacij do podov, strehe in oken. Iz stanovanja so pri prenovi odpeljali okrog 70 ton odpadnega materiala. Odstranili so tudi dimnike, ki niso bili v uporabi, in tako pridobili nekaj več uporabnega prostora.

!!galerija!!

Po besedah arhitektke je bila izhodišče projekta želja po udobnem stanovanju z dovolj naravne svetlobe, prav tako so želeli zdravo bivalno okolje z naravnimi materiali, tretja zahteva pa je bila povezana z zagotavljanjem toplotnega ugodja pozimi in poleti. Seveda je bilo pomembno tudi, da bodo imeli dovolj prostora za skupno bivanje, hkrati pa otroka svojo zasebnost. Kakor pravi arhitektka Lenka Kavčič, je pri načrtovanju mansarde zelo pomembno, da vemo, kaj potrebujemo in kaj si želimo. In glede na to, da je načrtovala zase in za svojo družino, je bila »to dobra naloga, ker se res poznaš, poznaš navade družinskih članov, življenjski slog, dinamiko življenja in vse, kar sodi zraven« – to, kar arhitekti pri investitorjih, za katere običajno načrtujejo, spoznavajo postopoma. »To je bilo po eni strani navdihujoče, po drugi pa tudi težko zaradi družine, ki je imela svoje specifične zahteve,« še pojasnjuje in dodaja, da je bilo to načrtovanje za družinsko življenje.

Veliko pozornosti so namenili tudi vprašanju energije, saj je šlo za zelo zahtevno sanacijo. Streha je ogromna površina, ki sprejema toploto in se v poletnih nočeh ne ohladi toliko, da bi lahko v notranjosti dosegli primerno temperaturo in stopnjo vlage. Lastnika sta želela sistem ogrevanja in hlajenja, ki ne bi bil agresiven. Tako sta našla podjetje, ki se ukvarja z nizkotemperaturnimi sistemi za ohlajanje in ogrevanje. Pozimi s toplotno črpalko (tipa zrak/voda) s stropnimi paneli mansardo ogrevajo, poleti pa jo z njimi ohlajajo. Naredili so izračun, koliko panelov mora biti vgrajenih v posameznem prostoru, da bo temperatura ustrezna tako pozimi kot poleti. Tam, kjer se ni izšlo, so dodali talno gretje, na primer v otroških sobah, ker sta manjši, in v kopalnicah, ker so si želeli topla tla. V osrednjem bivalnem prostoru imajo le stropno ogrevanje oz. hlajenje. To pomeni, da so pod lesenim stropom paneli iz umetne mase, po katerih se po ceveh pretaka voda. Pozimi jo toplotna črpalka ogreva na 25 do 30 stopinj Celzija (odvisno od zunanje temperature), kar sistem sam uravnava, poleti pa se voda ohlaja na minimalno 17 stopinj Celzija. S to temperaturo imajo poleti v prostoru približno 24 stopinj pri zunanji temperaturi 35 stopinj Celzija. V vsaki sobi je nameščen termostat, prav tako na toplotni črpalki, tako da je lahko v različnih prostorih različno toplo. 

Notranjost je v celoti izdelana iz lesa, z notranjimi predelnimi stenami vred. Le stena, ob kateri je vgrajen kamin, je iz mavčnokartonskih plošč. Kakor pravi arhitektka, so z uporabljenimi naravnimi materiali ustvarili prijetno in zdravo okolje za bivanje, ki so si ga želeli. Vsa oprema je narejena po meri in prav tako iz lesa, zato je v mansardi občutek, kot bi bil v leseni hiši. Barvna shema sledi umirjenim odtenkom bele, sive in naravnega lesa. Že prej so imeli belo stanovanje, zato so tudi zdaj naredili okvir, v katerega so lahko postavili svoje življenje. »Želeli smo si nevtralne barve, ki se bodo spreminjale z nami in z našim življenjem,« pojasni gostiteljica. Po letu bivanja v prenovljeni mansardi ugotavlja, da so vsakič, ko pridejo domov, zadovoljni. To pa je najpomembnejše.