Vhoda sta pravzaprav dva – glavni oziroma poletni in zimski, ki sta postavljena pravokotno, zato od zunaj vse skupaj deluje malo shizofreno. Za prvega je značilna večja odprtina v kamnitem zidu, medtem ko pozimi člani družine in gostje vstopajo skozi prostor – garderobno omaro –, kjer so spravljena tudi kolesa in servisne reči. »Takoj ob glavnem vhodu so tri možnosti: ostati v pritličju, na nivoju travnika, in doživljati vice, zaviti na levo in se spustiti v klet – doživeti pekel, ali zaviti na desno, se povzpeti po lebdečih stopnicah v mansardo in doživeti nebesa …« Tinkara nazorno opiše možnosti.

Hiša, ki je nastala pod taktirko priznanega arhitekta Mateja Mljača, Tinkarinega moža, je pravzaprav tridimenzionalna koncep­tualna skulptura, v kateri poteka neobičajna komunikacija energije s prostori. V grobem bi lahko rekli, da je zasnovana iz dveh vzdolž­nih volumnov, ki se v notranjosti prepleteta in tvorita prostor v obliki črke L. »Svetloba in pogledi so usmerjeni proti jugozahodu. Tako kot so bile usmerjene vse stare hiše na Krasu. Zaprte proti severovzhodu zaradi burje in odprte proti Trstu. Orientacija na zahod mi je tudi filozofsko blizu,« prizna Tinkara, ki je na svojega moža izjemno ponosna. Hvaležna mu je, da jim je ustvaril dom, v katerem se združujejo estetika, profesionalizem, perfekcionizem in funkcionalnost.

Spodnji prostor deluje kot mestni trg, javni prostor. Tukaj člani družine kuhajo, poslušajo glasbo, perejo, likajo, rišejo, igrajo na inštrumente, ustvarjajo, se družijo … Gre za odprt, prost tloris pritličja, kjer na dobrih sto kvadratnih metrih teče dnevno življenje, v tesnem stiku z naravo in lepimi pogledi, ki se močno spreminjajo z letnimi časi. »V vsakem obdobju leta se težišče dogajanja seli drugam. Pozimi je središče hiše kamnin na drva, ki tako rekoč segreva celotno hišo. Talno gret­je vključimo le takrat, ko zunaj temperatura pade na minus deset stopinj Celzija. Nizko zimsko sonce sega čez celotna tla pritličja, tako da včasih jemo kosilo s sončnimi očali,« se nasmehne sogovornica in nadaljuje: »Spomladi sonce prebada hišo z vzhoda in zahoda in žarki se v notranjosti spremin­jajo v najrazličnejše svetlobne kompozicije. Poleti je tu izreden hlad, saj visoko sonce ne sega v prostor. Brez klime je bivanje v vročih poletnih mesecih tudi znotraj zelo prijetno, sicer pa se takrat življenje večinoma dogaja ob kamniti mizi pod lipcem, ob vrtači ali v hladni kleti. Poseben čar pa ima jesen. Barve se zlivajo v hišo in najlepše je ležati v topli talni kadi in ob pogledu na mogočno krošnjo utrujenega hrasta poslušati simfonijo kraške burje.« Tinkara doživlja hišo kot kreativni prostor, sestavljen iz mikroambientov, praz­nih prostorov, ki prehajajo drug v drugega. Včasih se ji zazdi, da je prav premišljena arhitektura zelo močan navdih za glasbo: »Arhitektura je zame okamnela glasba.«

Povezovanje prostorov z naravo

Matej je prepričan, da je kuhinja posebna veda v arhitekturi. Opisal je fenomen frank­furtske kuhinje iz leta 1926 avstrijske arhitekte Margarete Schütte-Lihotzky. »Tiste minimalne površine, izumljene za minimalna stanovanja, ko je edina funkcija tista, ki narekuje maksimalno uporabno površino in povezave v njej,« reče. Barvna kombinacija sijajno črne in bordo barve ter zlatega mozaika iz steklenih ploščic z vidnim betonom, prepleskanim v belo na stropu, ustvari iz kuhinje nekakšno tridimenzionalno sliko. Bivalni prostor pa poleg kuhinje sestavlja še dnevna soba. V njej pozornost med drugim pritegnejo police, obložene s knjigami. »Za zdaj je polna ena stena, a bo tudi druga že kmalu. Po babici, ki je bila direktorica Sveta knjige v Kopru, sem namreč podedovala na kupe knjig in zdaj čakajo, da jih vzamem v roke. Najprej sem se lotila recimo bolj strokovne literature; ena govori o glasbeni zgodovini, druga o templjarjih, pa Sveta kri in sveti gral … Imam tudi veliko knjig s pravljicami za lahko noč, seveda!« Te so namenjene simpatični štiriletni Gali, ki najbolj uživa v svoji otroški sobi v zgornjem nadstropju. Opremila jo je Tinkara, čeprav ji je hčerkica pomagala pri izbiranju detajlov, skupaj sta tudi stene prepleskali v zeleno. Zanimiva je luč, ki jo je pevka izdelala iz stare ptičje kletke, kupljene na bolšjem sejmu v Trstu.

Na steni je tudi impresivno drevo, narejeno iz starih tapet, sprednja stranica omare pa je priročna tabla za risanje s kredami.

Hiša je tehnično narejena po načelih nizkoenergijskega objekta. Na strehi so nameščeni sončni kolektorji za ogrevanje sanitarne vode, ob kleti pa je zgrajen vodnjak za deževnico. Matej je samo lokacijo opazoval in študiral dobro leto dni, hotel je razumeti vse štiri letne čase, smeri neba, potovanje sonca in smer vetra, vonj travnika … Pripoveduje: »To so ključni parametri za razpored in organizacijo prostorov in s tem obliko hiše. Njena nenavadna oblika je posledica poglob­ljenega razmišljanja o topografiji terena, smereh neba in načinu našega življenja v hiši in zunaj.« Lokacija je bila ključno izhodišče, saj gre za travnik z vrtačo in parcelo trapezne oblike, ki jo je Matej želel kar se da ohraniti in nadgraditi: »Gre za načelo modernizma, ko se je treba z naravo spopasti radikalno, pa vendar na način, da postane bivališče del te narave. Tako je vrtača postala del kleti, klet del pritličja, pritličje del mansarde in hiša del štirih letnih časov.«