»Ko se znebimo vsega, česar ne potrebujemo več, se lahko znova osredotočimo na bistveno. To še zlasti velja za zunanji ovoj, ki ga v našem življenju predstavlja hiša,« pravi arhitekt Harald Höller. Kompaktna enodružinska hiša v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadtu) predstavlja prav to. Arhitekt, ki jo je zasnoval za mamo, je z njo pokazal, da je lahko rezultat kompaktnega oblikovanja in osredotočenosti na bistvo kakovostna gradnja, pa čeprav gre za dokaj majhno površino. »Ne potrebujem več te prevelike hiše,« je nekega dne dejala Höllerjeva mama in se odločila, da bo svoj 160 kvadratnih metrov veliki dom v središču Wiener Neustadta prepustila enemu od sinov in njegovi družini. Sklenila je, da bi raje živela v sosednji hiši, ki je nekoč pripadala Höllerjevi babici, zdaj pa je že vrsto let samevala prazna. Tako je na mestu nekdanje hiše, na parceli, ki meri zgolj 280 kvadratnih metrov, zrasla nova, po meri aktivne upokojenke, ki ima rada rože in vrt­narjenje. »Razmislimo, kaj zdaj potrebujem, da lahko živim življenje po svojih željah, ne da bi morala skrbeti za ogromno hišo, v kateri sem sama,« je dejala gospa.

S sinom arhitektom sta se pogovorila, kaj se ji zdaj zdi pomembno v življenju. Ljubezen do vrta in vrtnarjenja, družina in odprto zasnovani prostori – to je najbolj poudarila. Prav tako naj bi bili upoštevani principi trajnostne gradnje, hiša pa naj bi imela tudi preprosto konstrukcijo. Kakšna velikost je še primerna, kdaj pa lahko hiša postane premajhna? Katere reči so nepogrešljive, katerim se lahko odreče? To so bila nekatera pomembna vprašanja, o katerih je bilo treba dobro razmisliti. Pa še nečesa niso smeli spregledati: dom mora biti brez stopnic in drugih pregrad, ki bi otežile dostop stanovalki, ko se bo postarala.

Selitev iz 160 kvadratnih metrov velike hiše z ogromno kletjo na 80 kvadratov brez kleti je kar precejšnja sprememba. Höller je zasnoval preprosto hišo, ki ima vse, kar potrebuje njegova mati. Umestitev vzdolž ozke pravokotne parcele je na prvi pogled neobičajna odločitev. Polovico parcele zavzema hiša, druga polovica je namenjena za leseno teraso, zelenico in vrt. Ravna streha se nadaljuje v nadstrešek, ki senči in ščiti leseno teraso po vsej dolžini. Poleti, ko je sonce visoko, daje senco, pozimi pa prepušča dovolj svetlobe in sončne žarke v notranjost. Izčiščena in minimalistična zunanjost predstavlja okvir za barvit vrt, ki poživlja leseno-sivo kombinacijo barv in materialov.

Hiša je zasnovana kot loft, ki se z velikimi steklenimi površinami odpira proti vrtu. Prostori (kuhinja in jedilnica z dnevno sobo, spalnica, soba za goste) so nanizani drug za drugim, iz njih pa se odpirajo lepi pogledi na urejen vrt s cvetočimi okrasnimi lonci in gredicami. Notranjost je večinoma lesena, tudi strop in pohištvo. Naravna barva lesa jelke deluje toplo in prijetno. Tik ob vhod je umeščena soba za goste in je ločena od odprtega bivalnega dela. V tej prespijo vnuki, kadar pridejo na daljši obisk k babici. Kubus, v katerem je kopalnica, predstavlja steno, ob kateri so nanizani kuhinjske omarice, shranjevalne omare, kamin, prostor za televizor. Vse to je namreč postavljeno ob eno steno v odprtem bivalnem prostoru, v katerem so združene kuhinja, jedilnica in dnevna soba. Spalnica in soba za goste sta ločeni in zaprti z vrati. Jedilna miza je velika, poleg stolov k njej vabi oblazinjena klop. To je prostor za druženje ob hrani, klepet, igranje iger in pripovedovanje zgodb. Barvna shema je umirjena, poleg svetle barve naravnega lesa so uporabili še temno sivo. Prostore mehčajo bele prosojne zavese, ki jih dopolnjujejo debelejše, namenjene za zatemnitev. 

Z dobro premišljeno spremembo so pridobile kar tri generacije, pravi arhitekt, ki je za mamo ustvaril dom po njeni meri in željah.