Kaj to pomeni v praksi? »Da ogrejemo 100 kvadratnih metrov klasične slovenske hiše, porabimo okoli 1500 litrov kurilnega olja na leto, kar nas trenutno stane 1200 evrov. Ker so toplotne izgube pasivne hiše za 90 odstotkov manjše kot pri klasični, potrebujemo le 10 odstotkov tega. Če to ponazorim s kurilnim oljem, ki se v pasivnih hišah ne uporab­lja, to pomeni 150 litrov. Bolj natančen in za primerjavo uporaben je prikaz v kilovatnih urah (kWh). Standard pasivne hiše določa, da so toplotne izgube na ovoju največ 1,5 kWh na kvadratni meter, kar za 100 kvadratnih metrov pomeni 1500 kWh na leto. Če podam primer: ob povprečni ceni elektrike 12 centov za kWh bi bil letni strošek ogrevanja z infrardečimi (IR-) paneli 180 evrov. V takšni hiši je torej vsak energent, ki ga izberemo, dober, zato na prvo mesto nikoli ne postavljam cene energenta, temveč ovoj stavbe.«

Na drugo mesto bi uvrstil sončno pasivno ogrevanje, ki je »absolutno ogrevanje prihodnosti«, in notranje vire, torej ogrevanje s kuhanjem, razsvetljavo, bivajočimi ljudmi in podobno. »Na tretjem mestu pa je zame regulacija oziroma razvod toplote za ogrevanje. Natančnejša ko je regulacija, lažje pripravimo energijo, ki jo potrebujemo za ogrevanje prostorov, sanitarne vode ali obojega. Pri sanitarni vodi bi dal prednost sistemu ogrevanja, ki ti pripravi toliko tople vode, kolikor je v tistem trenutku potrebuješ. Zalog tople vode ni, vendar je voda vedno dostopna, čeprav je res, da včasih tega ni mogoče doseči.«

Brez akumulacije, hitro odzivna regulacija

Prihodnost vidi tudi v sistemih, ki imajo nično akumulacijo in takoj odzivno regulacijo. Takšno je recimo infrardeče (IR-) ogrevanje s paneli, temu pa je blizu tudi toplozračno ogrevanje v kombinaciji s prezračevanjem z rekuperacijo, ki dogreva tisto, kar izgubimo. »Če povem primer z Vrhnike: v zelo dobro obnovljeni stari hiši je lastnik šele po treh dneh opazil, da ne dela toplotna črpalka. Analiza je pokazala, da je temperatura padala zgolj po 0,5 stopinje Celzija na 24 ur, zato tega tudi ni mogel prej ugotoviti.«

Kljub temu ne gre pozabiti na zanesljivost. »To je mogoče rešiti z akumulacijo. Če bi nekdo imel dobro izolirano hišo in brezplačna drva, bi mu rekel, naj kupi kamin ali kotel na polena majhne moči. Zraven naj postavi dovolj velik hranilnik tople vode, v kurilni napravi zakuri enkrat na dan ali na nekaj dni in si tako ustvari zalogo tople vode.«

Ogrevanje na biomaso je po njegovem mnenju za pasivne hiše neprimerno, ker ne obstajajo dovolj majhni sistemi zanje, slaba izbira pa je tudi talno ogrevanje. »Njegova slabost je v tem, da moraš pozimi, ko skozi okna posije sonce in hišo pasivno ogreva brezplačno, hišo zračiti in jo hladiti, saj je v tleh prevelika akumulacija toplote. In to je nesprejemljivo. Po mojem mnenju je za zasebne, zlasti pa za pasivne hiše ta trenutek najprimernejše ogrevanje z infrardečimi paneli, saj nima akumulacije, ima pa najhitrejšo regulacijo.« V praksi to pomeni, da se takrat, ko v hišo posije sonce, paneli nemudoma izključijo. Ker sami po sebi ne kopičijo toplotne energije, v prostoru temperatura ne raste. »In to je idealno.«

Ogrevanje z IR-paneli je po mnenju Bojana Žnidaršiča primerno tudi za stanovanja v blokih, ker stanovalcem omogoča individual­no izbiro. V blokih imajo pogosto težave pri sprejemanju skupnih odločitev, ampak z odločanjem imamo težave vsi. Kako sploh stopiti na pot sprememb, denimo pri odločanju o ogrevanju prihodnosti?

Kdaj smo zreli za spremembo

»Prvi korak je identifikacija problema. Najprej se moraš sploh zavedati, da problem imaš. Kdo pa pravi, da je za nekoga to, da v zasebni hiši pokuri 2000 litrov kurilnega olja na leto, problem? Če ni, se takšen človek ne more odločiti za spremembo, ko bo to postalo problem, pa bo moral zbrati voljo zanjo.«

To pa pomeni, da bo moral zbrati čim več informacij in se po njih odločiti, kaj mu je storiti: ali bo zamenjal ogrevalni sistem, kak­šnega bo izbral in podobno, čeprav je res, da bo imel pri iskanju verodostojnih informacij verjetno težave. Žnidaršiču se v primerjavi s projektanti, izvajalci in prodajalci zdijo še najbolj neodvisni energetski svetovalci. Zanj so kredibilen vir informacij tudi ljudje, ki neki sistem že uporabljajo, poznajo njegove prednosti in slabosti, imajo osebne izkušnje z izvajalci ipd., zato je tudi zasnoval portal NEP Slovenija, na katerem je predstavljenih 660 energijsko dobrih stavb iz vse Slovenije.

Pri odločanju o ogrevalnem sistemu je pomembno, da odločitev temelji na razmisleku, ne na čustvih, čeprav je ta težko potlačiti, zlasti ko upoštevamo tudi estetsko plat tehnične rešitve. Ta je za ženske pogosto pomembnejša od funkcionalnosti. »Pri odločanju imajo zares veliko moč. Na splošno so zelo dobre sogovornice, ker si priznajo, da o nečem ne vedo ničesar, medtem ko moški pogosto iščejo potrditev svojih prepričanj, in ne informacij ali nasveta. A ženske se včasih odločajo tudi na podlagi tega, kar jim je všeč, ne nujno na podlagi najboljših tehničnih rešitev.«

Iracionalnost pri odločanju o energiji je pogosta in normalna. Bojan Žnidaršič jo razume tudi zaradi osebne izkušnje. Pravkar talno gretje in ogrevanje s kurilnim oljem nadomešča z IR-paneli. Pridobil je vse tehnične, cenovne in druge potrebne podatke, vendar se je pojavila težava, ker »ženi ni všeč, da je na stropu plošča«. Spomnil jo je, da je na stropu tudi luč. »Ampak luč je lepa,« mu je odvrnila.

Infrardeči paneli

Infrardeči paneli so dva centimetra debele bele plošče, ki so nameščene dva centimetra od stropa in se od njega torej spuščajo skupaj štiri centimetre. Veliki so praviloma meter krat pol metra ali 60 centimetrov. »Nič se ne vidi in nič se ne čuti, ker se vse dogaja za belo masko. Delujejo podobno kot pečice, ki so jih nekoč imeli v kopalnicah, le da so bile tiste tako močne, da so zrak segrele v 5 ali 10 minutah, moč panelov pa je manjša. Navzdol seva temperatura okoli 40 stopinj Celzija in potuje skozi zrak. Ogreva predmete, tla, mizo, ljudi in tako naprej. Na koži jo čutite kot toploto sonca.«

Če bi z IR-paneli hoteli ogrevati bivalno površino, veliko 120 kvadratnih metrov, bi investicija znašala od 6000 do 7000 evrov, vendar pri takšnem ogrevanju ljudi muči še nekaj: da je novo in nepreverjeno. Na odločanje o energiji prihodnosti namreč ne vpliva le iracionalnost, temveč tudi konzervativnost. »V takšnih primerih je dobro iti k tistim, ki neki sistem že uporabljajo in imajo z njim izkušnje, sicer pa vsaka novost zahteva svoj čas. Pred 20 leti je bila klimatska naprava v avtomobilu redka in draga, zdaj je standard. Podobno bo na primer s prezračevanjem z rekuperacijo. Čez 10 ali 15 let bo to standard,« napoveduje Bojan Žnidaršič, medtem ko zdaj še srečuje ljudi, ki takšno prezračevanje zavračajo zgolj zato, ker ga ne poznajo.

Prav prezračevanje z rekuperacijo pa po njegovem spada med tehnologije prihodnosti. »Za stare hiše je včasih še pomembnejše kot za nove,« pravi, res pa je, da ljudje o novostih praviloma ne vemo veliko, vse dokler se ne znajdemo pred težavo. Takrat znamo poiskati pomoč, težava pa je, ko vemo le eno: da za ogrevanje porabimo preveč.

»Takrat je treba najprej preveriti toplotni ovoj stavbe in ugotoviti, ali je slab. Če je, moramo poskrbeti zanj in stroški ogrevanja se bodo zmanjšali za 50 odstotkov. Druga možnost je, da obod pustimo pri miru in zamenjamo ogrevalni sistem. Če bomo prešli s kurilnega olja na drva, se bodo stroški prav tako zmanjšali za 50 odstotkov.«

Dolgoročno razmišljanje

Pri odločanju o ogrevalnem sistemu moramo o »investiciji in obratovanju razmišljati v okviru daljšega časovnega obdobja, na primer 20 ali 30 let. Pogosto je pri večji investiciji, na primer v kotel na polena ali pelete, ki stane od 5000 do 10.000 evrov, poceni obratovanje. Nasprotno pa je kotel na kurilno olje poceni – stane okoli 1500 evrov –, vendar je drag energent.«

Doba vračanja, v kateri se investicija povrne z nižjimi stroški obratovanja, je pomembna pri starih hišah, pri novih ne. Pri teh sogovornik spomni še na en segment tehnologij prihodnosti in to so »pametne hiše. Sicer so še na začetku, res pa je, da imamo v hišah že zdaj veliko pameti. Poglejmo na primer termostat. Postavljen je v hiši, tipalo je nameščeno zunaj, kotel je v kurilnici, vse troje pa je medsebojno povezano. Tako vi določite, kakšno temperaturo želite, kotel pa vpraša tipalo, kakšna je zunanja temperatura, in vse izračuna sam.«

Pri pametni hiši se mu zdi zelo pomembno zlasti to, da lahko spremljamo statistiko vsega, kar se dogaja v njej in z njo. To so lahko le podatki o temperaturi in vlagi, lahko so primerjave podatkov z enakim obdobjem pred leti, lahko so natančne analize.

»Pametna hiša je tukaj, pa če si mi to želimo ali ne,« ugotavlja Bojan Žnidaršič in dodaja, da so se v zadnjih 10 ali 15 letih pri gradnji stavb, ne le individualnih, ampak tudi poslovnih in drugih, zgodile izjemne spremembe. V prihodnosti pa nas zaradi močnih domačih podjetij čakajo še nove, čeprav nekoliko drugačne. »Nakazuje se močan trend lesenih hiš. Vajeni smo kupovati vse, hlače, televizor, avto, le hišo še vedno delamo sami. Zdaj se trend obrača in ljudje kupujejo tudi gotove hiše, pravilno dimenzionirane, usklajene, sinhronizirane, z garancijo in podobno.«

Izberejo jih sami in so sami tudi odgovorni za posledice svojih odločitev, čeprav se po izkušnjah Bojana Žnidaršiča ljudje pogosto poskušamo izogniti odločanju in bi ga raje prevalili na tuja pleča. Ker pa to ni mogoče, moramo vedno zbrati čim več informacij in se spomniti, da »tako kot je enkraten vsak človek, je neponovljiva vsaka hiša, zato pravila, ki veljajo za eno, ne veljajo nujno tudi za drugo«.