Betonu, iz katerega so izdelani tlakovci, so običajno dodani tudi nekateri dodatki in armaturni materiali. »Čeprav pravimo, da je naravni material, je beton pravzaprav umetni kompozit, sestavljen iz naravnih komponent: veziva, vode, zraka in mineralnih dodatkov, to je grobega in finega peska,« pojasnjuje Blaž Oblak iz podjetja Tlakovci Oblak. Vsaka komponenta ima pomembno vlogo, prav tako razmerje med njimi. Pri proizvodnji betonskih izdelkov, ki poteka na sodobni, računalniško vodeni in lasersko krmiljeni liniji, betonu dodajajo še kemične dodatke, ki mu izboljšajo nekatere lastnosti, in barvne pigmente, ki beton oziroma betonski izdelek obarvajo v želeni barvi.

Po besedah sogovornika je pomembno, da se uporabljajo samo certificirani materiali: »Za zgornji sloj betonskih izdelkov, pa naj bodo to tlakovci, robniki ali travne plošče, uporabljamo najčistejši kremen, ki zagotavlja trdnost in obstojnost, še zlasti v mrazu in zmrzali ob prisotnosti talil (soli). Večina dvoslojnih betonskih izdelkov je že v proizvodnji globinsko zaščitena oziroma hidrofobirana, zato so odporni proti vdoru vlage in umazaniji.« Dvoslojni betonski izdelki, ki so globinsko zaščiteni, so npr. primerni tudi za tlakovanje površin pred avtomehaničnimi delavnicami, saj jih je laže čistiti in vzdrževati, poleg tega imajo bistveno daljšo življenjsko dobo. Enako velja za impregnirane izdelke, ki imajo zaradi nanosa impregnatorja zaprt zgornji sloj, zato voda in umazanija ne moreta prodreti v notranjost betona.

Različni načini obdelave

Kakor pravi Blaž Oblak, proizvajalci tlakovcev večinoma uporabljajo beton s podobnimi lastnostmi, njihovi izdelki pa se razlikujejo predvsem po načinu obdelave: »S posebnim postopkom lahko po približno 20-dnevnem staranju materiala, denimo, krušimo robove vidne površine tlakovca z večjimi in manjšimi okruški, s čimer želimo doseči, da bi bil izdelek čim bolj podoben naravnemu kamnu.« Sogovornik poudarja, da se z dodatno obdelavo ne zmanjšujejo fizikalne lastnosti izdelka, če velikost okruškov ne presega tret­jine višine tlakovca. Velikost okruškov sicer ni predpisana s standardom, zato pa pri tem postopku upoštevajo individualne paramet­re in splošno prakso. Poleg tega se velikost okruškov navidezno zmanjša po končanem fugiranju tlakovane površine.

Proizvajalci tlakovcev svoj proizvodni program dopolnjujejo tudi z izdelki, pri katerih poudarjajo njihov okoljski učinek. Po Oblakovih besedah lahko s posebno linijo tlakovcev, ki se polagajo bolj narazen, fuge med njimi pa so širše, pomembno prispevamo k manjši obremenitvi podtalnice, saj tlakovana površina preprečuje, da bo skoznjo v podtalnico pronicala vsa meteorna voda. Vesna Novak iz podjetja Tlakovci Podlesnik pa opozori na tako imenovane fotoaktivne tlakovce, ki pomagajo čistiti zrak: »Tehnologijo, ki temelji na fotokatalizi, lahko vgradimo v kateri koli tlakovec, ne glede na vrsto njegove obdelave, pri čemer se ne spremeni videz izdelka. Fotokataliza je naravni pojav, pri katerem fotokatalizator ob vplivu svetlobe spreminja hitrost kemijske reakcije. S pomočjo svetlobne energije povzroča nastanek reagentov, ki razkrojijo organske in anorganske snovi v atmosferi ali na površini izdelka, v tem primeru tlakovca. Temelj postopka je fotokatalitični učinek, ko se pod vplivom dnevne svetlobe zaradi sprožene fotokatalitične reakcije za zdravje škodljivi dušikovi oksidi (NOx) pretvarjajo v nestrupeni nitrat­ni ion (NO3-).«

Fotoaktivni tlakovci lahko po njenih besedah iz zraka odstranijo do 90 odstotkov dušikovih oksidov in škodljivih organskih spojin, kot so različni aldehidi, rakotvorni benzen in druge aromatske spojine v izpuš­nih plinih avtomobilov, ter nevarne spojine smoga. V slabem vremenu, ko sonce ne sije neposredno in je UV-sevanje majhno, pa lahko odstranijo do 70 odstotkov škodljivih snovi. »Če upoštevamo, da je povprečna let­na sončna osvetljenost v Sloveniji 2000 ur, lahko izračunamo, da vsak kvadratni meter vgrajene fotoaktivne površine na leto razgradi 12 gramov NOx. Raziskave in meritve, ki so jih opravile tako slovenske kot nemške institucije, so pokazale, da fotoaktivni tlakovci, položeni pred hišo, očistijo takšno količino dušikovih oksidov, ki jo ob povprečni uporabi proizvede en osebni avto,« pravi sogovornica in dodaja, da gre za trajen proces, saj se katalizator s časom ne izrablja.

Za takšne betonske elemente se po njenih besedah odločajo predvsem odgovorni za urejanje okolice javnih objektov. Mestna občina Maribor, denimo, je z njimi uredila Ulico kneza Koclja in fontano na krožišču na Titovi cesti. »Strokovnjaki vidijo v tem smiselno dopolnitev že vpeljanih ukrepov za zniževanje ravni koncentracije dušikovih oksidov v zraku, predvsem v mestnih jedrih. Tudi nekateri zasebni kupci se odločajo zanje, vendar jih je, verjetno zaradi razlike v ceni, še malo,« pravi Novakova.

Pravilno pripravljena podlaga

Vse vrste tlakovcev je treba polagati na pravilno pripravljeno in dobro utrjeno peščeno podlago. To še zlasti velja, če bo površina povozna, saj je nosilnost tlakovane površine odvisna od njene podlage oziroma od tako imenovanega spodnjega ustroja. Na povoz­nih površinah so namreč obremenitve večje, zaradi neustrezno pripravljene podlage pa se bo teren začel posedati, kar lahko povzroči tudi poškodbe na tlakovcih. Priprava podlage in polaganje tlakovcev sta opravilo, ki ga je najbolje prepustiti strokovnjaku, se strinjata sogovornika.

Da bi zagotovili ustrezno nosilnost podlage, je treba najprej izkopati in odstraniti zemljo, za tlakovce in robnike večinoma zadostuje izkop do globine 40 centimetrov, v izkopano gradbeno jamo pa se najprej nasuje približno dva centimetra izravnalnega peska granulacije od nič do štiri milimetrov, pojasnjuje Toni Bajuk iz podjetja GRA-ST gradbene storitve: »Naslednji korak je izdelava tako imenovane posteljice, v katero se vgradijo vse potrebne napeljave. Predvideti je treba tudi odmike od hiše, če na njej še ni izdelana fasada, vgraditi prazne zaščitne cevi za različne napeljave, drugače bo treba pozneje razkopavati že urejeno okolico hiše, česar pa si nihče ne želi.«

Posteljica mora biti izdelana iz materiala, ki se ob valjanju učvrsti, njena debelina je odvisna od nosilnosti terena. Običajna debelina je od 25 do 45 centimetrov, njena končna višina pa mora biti deset centimetrov nižja od želene končne višine tlaka. »Prvi sloj posteljice izdelamo iz peska granulacije 16 do 32 milimetrov, drugega iz peska granulacije do 16 milimetrov, vsak sloj pa je treba dobro steptati in izravnati,« pravi sogovornik.

Polagamo jih v montažno-drenažni sloj

Na tako pripravljeno posteljico pride drenaž­na folija, nanjo pa tri- do štiricentimetrski montažno-drenažni sloj peska granulacije od 4 do 8 milimetrov, ki ga je treba enakomerno razvleči po posteljici, pri čemer so v pomoč višinske letve, pravi Bajuk: »Prek njih z drugo letvijo porežemo odvečni pesek. Pesek lahko za boljšo gostoto tudi nekoliko navlažimo z vodo, upoštevati pa je treba, da si vedno pripravimo le površino, ki jo nameravamo tlakovati tisti dan.«

Polaganje se vedno začne na najnižji točki (z vsaj odstotnim naklonom). Sogovornik opozarja, kako je treba tlakovce jemati s palet: »Pri proizvodnji betonskih izdelkov lahko nastanejo manjša dimenzijska odstopanja in manjše razlike v strukturi materiala na njegovi površini. Da bi dosegli barvno in strukturno enakomerno površino, je priporočljivo vse betonske izdelke, še zlasti tlakovce, jemati z različnih palet hkrati.«

Tlakovci ne smejo biti položeni tesno drug ob drugem, ohraniti je treba fugo, ki ob obremenitvah prepreči prenašanje bočnih sil na tlakovce. Zaradi enakih razlogov jih ni priporočljivo zabetonirati ob robnikih ali zidovih. »Ko so položeni, po njih potresemo mivko in jo z metlo pometemo v fuge. Detajle in višino izravnamo z vibrirno ploščo, oblečeno v gumo, ki preprečuje poškodbe na površini,« pravi sogovornik in doda, da morajo biti tlakovci pred potresanjem mivke suhi, tudi vib­riranje pride v poštev le, kadar je tlakovana površina suha. V nasprotnem primeru bi se lahko tlak preveč posedel.

Tako pripravljeno tlakovano površino je po njegovih besedah najbolje pustiti približno tri tedne, da se mivka dobro usede: »Nato s sesalnikom s površine odstranimo odvečno mivko. Sledi fugiranje s fugirno zmesjo, ki je vodoprepustna in fleksibilna; če fuge iz katerega koli razloga pozneje počijo, se ob prvem dežju zaradi vsebnosti posebnega veziva spet zlepi skupaj. Proces je namreč podoben kot pri zgoraj opisanem fugiranju z mivko. Ko so fuge dodobra zapolnjene z zmesjo, površino dobro očistimo z metlo ali pihalom, da odstranimo odvečni fugirni material. Nato s fino vodno meglo namočimo celotno tlakovano površino in počakamo približno petnajst minut, da naravno vezivo v fugirni masi začne kemično reakcijo z vodo. Nato z večjo količino vode namočimo celotno tlakovano površino, ki je po šestih urah že lahko izpostavljena dežju.«