Prisegla sem si, da si česa takega nikoli več ne bom dovolila. Ne sebi ne svoji družini.

Letos so nam otroci za materinski dan izdelali kozarec, ki so ga poimenovali »vložena ljubezen«. V kozarcu pa ducat listkov z lepimi sporočili. Eden od njih je bil tudi ta: »LETOS PA GREMO NA MORJE VSI + AJA«. Kozarec vložene ljubezni mi je prinesla v posteljo, zraven pa moja očala, saj brez njih ne vidim nič. Sporočilo je bilo tako močno, da sem takoj, ko sem se aprila zaposlila, jasno in glasno povedala, da grem v začetku julija na dopust. Ker gre vse premosorazmerno, mi ga pripada točno en teden, kar je popolnoma dovolj.

Ker pa je situacija v državi kakršna je, se nam ni dalo kaj preveč ukvarjati z iskanjem nove destinacije. Hitro smo se odločili, da rezerviramo isti hotel v Portorožu, v katerem sta bila lani mož in hči. Hotel pri Bernardinu sprejema namreč tudi pse. Hči ima bivanje in hrano brezplačno, tako da nas polpenzion stane manj kot tisoč evrov. Odlično! Za Ajo smo plačali na recepciji - pes biva za 15 evrov na dan. Ceneje kot kateri koli pasji hotel. Vsi dobro vemo, da imam težave z oddajo psa, pa čeprav vidim, da nekateri kužki zelo uživajo v varstvu. Če ti enkrat izgubijo žival, ostane grenak priokus.

V nedeljo kmalu po štirinajsti uri smo prišli. Aja ni mogla jesti ne večerje ne zajtrka naslednji dan. Posodo s hrano smo ji nastavili na tla in vse, kar je bila sposobna narediti, je bilo to, da je z gobčkom, kot da bi pometala po tleh, dajala (nekaj) nazaj v skledo. Z možem sva se spogledala in začela razmišljati, da se vede, kakor da želi hrano zakopati. Vedenje sva seveda prekinila.

Nekaj briketov je pojedla iz roke. V torek je zajtrk pojedla popolnoma normalno ob igri z žogo. V hotelskem kompleksu je toliko trave, da se lahko mirno steče. Je pa poletje in je sopara hitro prisotna tako, da je ta igra res kratka.

Odločila sem se, da ne bom »sužnja psu« tako kot dve leti nazaj, ko sem pet dni preživela z njo v apartmaju.

Odločila sem se, da ne bom »sužnja psu« tako kot dve leti nazaj, ko sem pet dni preživela z njo v apartmaju.

V nedeljo smo takoj odšli na plažo in Ajo pustili v hotelski sobi. Ko smo zaprli vrata, je sicer zelo zajavkala, a se nismo pustili motiti. Šla sem po načelu: če bodo pritožbe, bom urgirala, če jih ne bo, je vse v redu. Pritožb ni bilo in Aja je ostajala v sobi. V torek smo jo v večernih urah peljali na kopanje. Plavala je, kot da plava vsak dan.

V sredo smo na plaži spoznali družino, ki ima francosko buldoginjo. Kljub znaku, da pes ne sme na plažo, so jo pripeljali in ne samo oni, še dva druga psa smo videli. Zato je mož, ki se hitro prilagodi, popoldan tudi Ajo pripeljal na plažo. Najprej me je zmrazilo, saj je Aja od vseh tamkajšnjih psov največja in tudi najglasnejša. A vendar, naša Aja je dozorela. Tistega divjega, neobvladljivega jokanja, zavijanja in zoprnega laježa, tudi ko je eden od nas šel v vodo, ni bilo. Aja je ležala na brisači in počivala. Celo oči je zaprla in delovalo je, kot da je tako mirna, da je lahko zaspala.

Bila sem srečna, vesela in pomirjena. Praksa je bila potem takšna, da smo jo dopoldan pustili na hladnem v hotelu, popoldan po 16. uri pa jo je mož, ki se je umaknil vročini, pripeljal na plažo. Aja je veselo skočila na ležalnik ali mirno zaspala poleg nas.

!!galerija!!

Kljub idili na plaži, smo imeli dva pobega. Jah, se zgodi tudi najbolj pazljivim lastnikom. Prvi je trajal 6 minut. S hčerko sva šli na plažo, ki je bila od hotelske sobe oddaljena 70 metrov. Ko je prihajal še mož, je bil oprtan z blazino in obročem. Ko je stal med vrati, mu je Aja smuknila skoznje. Panika. Odvrgel je vse, kar je imel, stekel za njo na travnik za hotel. Psa nikjer. Stekel nazaj, saj je pustil vse odprto in me poklical.

Medtem sem veselo namakala noge v hladno morje. Ko je zazvonil telefon, sem bliskovito vstala, na mokre noge obula natikače (tega nikoli ne počnem, ker mi vse drsi), povedala hčerki, da me oči nujno potrebuje in tekla proti hotelu. Medtem se je Aja že veselo »primajala« nazaj. Tako sva bila huda nanjo, da je šla za kazen v boks, na katerem smo zaprli vratca. Naj povem še to, da je celih sedem noči spala v boksu z odprtimi vrati, na svojem vzglavniku in mehki odeji. Doma namreč od tretje noči spi pri nama na postelji.

Kljub idili na plaži, smo imeli dva pobega. Jah, se zgodi tudi najbolj pazljivim lastnikom.

Drugi pobeg ni bil ravno namenski, želela je le, da bi imela vse člane družine na kupu. Vsako jutro smo še pred zajtrkom odnesli brisače na določeno mesto, da smo bili cel dan pod borovci v senci. Tisto jutro sem brisače na plažo odnesla jaz, hči je ostala v sobi, mož pa je šel ven z Ajo. Mislim, da me ni bilo tri minutke, ko si je Aja rekla, pojdimo pogledat, kam je šla moja lastnica. Stekla je s travnika dol po stopnicah, stran od moža, žoge in zajtrka. Jaz sem bila medtem že nazaj, a kaj, ko sem slišala neki znan zvok cingljanja. Aji smo namreč za na dopust obesili večji obesek z imenom in telefonsko številko. Stala sem na terasi in poslušala ... zakaj cinglja, kot da je tam spodaj Aja? Nakar slišim moža, kako teče po stopnicah in jo kliče. Pogledam dol (spodaj so bile stojnice in mini trgovine), Aja se veselo »mingla«, se pusti božati in osvaja srca mimoidočih ter prodajalke. Jaz jo opazujem, mož gre v trgovinico, se seveda opraviči in ošteje psa. Prodajalka pa se smehlja in jo boža.

Po teh dveh samosvojih izletih sva bila ŠE bolj previdna in ni se ponovilo.

Sama se dopusta dokaj hitro naveličam, letos pa priznam, da bi z veseljem ostala še kak teden dni dlje. Pa drugo leto.

Mirne počitnice in brez pobegov.

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."