Stara sem bila 4 leta, ko smo se preselili v moje zdajšnje naselje. Wouu, kako veliko psov je (bilo) tukaj. Predvsem veliko velikih psov. Nemški ovčar, irski seter, doberman, bobtail, dalmatinec, rottweiler, zlati prinašalec in labradorec. Naštela sem najbolj popularne pasme iz leta 1985.

Manjše pasme so bile: pudelj, koker španjel, yorkshire terrier ter maltežan. Mislim, da sem zajela bistvo. 80 % velikih pasem, 20 % malih pasem.

Danes je zgodba popolnoma drugačna. Danes se velikih psov vsi bojijo, čeprav največ lajajo in se zaganjajo manjši psi. To je dejstvo. Nikogar ne obsojam. Tudi naš Ben je bil mali pes z velikim egom, zelo velikim. Če mu pes ni bil všeč, je s svojim zamolklim laježem šel tudi proti rottweileju. Pa sem ga samo prijela in mu rekla: "Mali, nehaj se šopiriti, za malico te lahko ima." Psa sem obrnila stran, nikoli pa ga nisem dvignila v naročje.

Pes, ki išče zavetje v naročju lastnika, ni samozavesten in ni srečen pes.

Mnogo skrbnikov manjših psov si psa omisli z namenom, da bo "ljubljenček" in bo večino življenja preživel v naročju. Na ta način psu odrekajo pravico biti pes in pravzaprav sami vzgojijo bevskajočega psa, ki se vsega boji, vsakega oblaja, je nesamozavesten in nestabilen.

Taki psi pogosto trpijo za ločitveno tesnobo in ne zdržijo minutke brez lastnika. Vsakega, ki pride v njihovo stanovanje, oblajajo in vedno želijo biti v centru pozornosti. Nobenemu samozavestnemu, srečnemu psu ni všeč, da ga dvigamo s tal. Psi, ki pogosto lezejo v naročje gospodarja, so nesigurni, saj v naročju lastnika iščejo rešitev pred zunanjim svetom, ki se ga bojijo. Na ta način psu seveda ne pomagamo prebroditi njegovih strahov, temveč jih še poglabljamo. Tolažbe psi ne razumejo. Razumejo le, da je nekaj hudo narobe, saj je tudi njihov "šef" vznemirjen in prestrašen.

Do majhnega psa se obnašajmo enako kot do velikega psa.

Z majhnim psom je potrebno ravnati enako kot z velikim. Treba mu je nameniti enako mero socializacije in vzgoje. Tudi majhnega psa se da vzgojiti enako kakor velikega. Naučimo ga lahko samokontrole in pravilnega vedenja pri srečanju z drugimi psi in ljudmi ter seveda zaželenega obnašanja doma in izven doma.

Vsako naselje bi potrebovalo pasji park

Vsi psi - mali in veliki potrebujejo vzgojo, vsi.

Sedaj pa poglejmo še pasji park, kjer je socializacija in vzgoja tudi velikega pomena. Ter plusi in minusi pasjih parkov.

Najbližji pasji park je od našega bloka oddaljen dva kilometra. To je približno petnajst minut hoje, z avtom potrebujemo tri minute. Da, mogoče v nedeljo. Dva kilometra naj imam Ajo pripeto na vrvici in se z njo sprehodim čez pot spominov in tovarištva ob šestnajsti uri popoldan, ko sonce žge. Zato, da jo bom lahko spustila v pasjem parku, ki je na soncu. Ah ne, tja bom šla ob 20. uri zvečer, ko se bo promet polegel, ko se bo shladilo, takrat ko bi morala večerjati s svojo deklico.

Kaj pa, ko je zima in je ob 16.30 uri tema, naj po temi in mrazu peljem psa najprej dva kilometra peš ali v največji gneči na cesti, in še to - kje bom tam parkirala?

Zato, da bo tam lahko spuščena in se zdivjala? NE, absolutno ne. Ker je pes kjer koli drugje zakonsko obsojen na povodec, lastnik pa bo plačal veliko kazen, če psa nima na povodcu.

Vsako naselje bi potrebovalo pasji park. Rudnik je ogromen, pet parkov tam. Kje v centru mestu lahko spustiš psa, kje? BS3, BS4, Tomačevo, Glinškova ploščad, Šiška najmanj pet parkov, Trnovo, povsod. V pasji park pa sodijo le vzgojeni psi.

Zato je nujno potrebna vzgoja, socializacija psa od prvega dne, ko ga pripelješ domov. 

Moje otroštvo je bilo top, v družbi velikih psov v naselju. Največ so jih spuščali na polju, vendar tudi znotraj naselja je bila velika večina psov brez povodca.

Ljudje bi vse omejevali, pisali zakone, prepovedovali in hkrati zapirali. Počlovečili vse, kar se počlovečiti da in uničili vse, kar je lepo.

Nekdo, ki bo bral moj zapis, si bo rekel, če ima pa toliko preprek, zakaj pa si je umislila psa.

Prepreke so mi dali skozi leta drugi, tisti, ki nimajo pojma, tisti, ki so zagrenjeni, tisti, ki niso srečni. Ki brez premisleka pišejo zakone. Petindvajset let teče od mojega prvega sprehoda.

Pasjih šol je kot gob po dežju, število registriranih psov se iz dneva v dan povečuje, ne želim vedeti številke neregistriranih. V osemdesetih letih je bilo mogoče 10 pasjih šol v Sloveniji, pa še to v večjih mestih, pa ni bilo toliko težav in sitnosti s spuščenimi psi, tudi če niso bili v pasji šoli, so bili psi socializirani (veliko bolje kot je to danes v praksi) in pes je bil pes. Je hodil, imel ovratnico in to je to.

Danes, ja danes pa je zgodba povsem drugačna. Res si ne predstavljam, da bi se v teh naših petih parkih v Ljubljani (tako sem našla na www) ob določeni uri nabralo psov iz bližnje in daljne okolice. Bili bi kot sardele v konzervi.

Želim vam hladne sprehode. Srečno.

O AVTORICI

Anja Germšek je lastnica psa od svojega 19. leta. S svojo znamko PasjiLajf želi širši javnosti pokazati, kakšno je življenje s psom. "V Sloveniji imamo goro pasjih strani, forumov, ki obravnavajo vse možne situacije, nikjer pa še nisem zasledila osebne izpovedi, podobne moji. Zato bom tu enkrat mesečno razmišljala o temah, ki zaposlujejo vse lastnike psov, o strahovih, ki se porajajo pri ljudeh glede oskrbe psa, bolezni, šolanja in vsega, kar s seboj prinese pravo pasje življenje."