Preden pokukamo na najstarejši zelenjavni strešni vrt v zmernem podnebnem pasu, kakor pravi gostitelj, nekaj besed o omen­jenem naselju Rajski dvori. Projekt s 35 stanovanji razvija Stanovanjska zadruga Suligreen, njegovo bistvo pa so pasivna lesena gradnja, samooskrba s hrano in vso električno in toplotno energijo ter moralni kodeks, ki temelji na trajnostnem načinu prebivanja in odgovornem odnosu do prihodnjih generacij.

25 let izkušenj s strešnim vrtom

Upokojeni univerzitetni profesor, pravnik in politolog, ki ga Slovenci poznajo kot neusahljiv vir predlogov za družbene in ekonomske spremembe, ki bi izboljšale socialno varnost prebivalcev, in njegova žena sta 26 kvadratnih metrov velik strešni vrt zasnovala leta 1994. Gojko Stanič je izkušnje s pridelavo zelenjave in jagodičevja popisal v knjigi Sonaravni vrt na strehi, zato o možnostih za gojenje vrtnin v mestu in količinah ne govori na pamet. Spremlja alternativne načine pridelave hrane, tudi rib, drugod po svetu in je glede združevanja značilnosti mestnega in podeželskega življenja realen.

Ko je kot dvojček grajena hiša Staničevih postala dom treh družin, sta si zakonca stanovanje uredila pod streho v tretjem nadstropju, osrednji bivalni prostor s skoraj ravno streho pa je prišel kot naročen za strešni vrt. Zelenjavni vrt ob hiši se je namreč skrčil zaradi parkirišč, pa še v senci je za povrhu. Je pa lep primer obhišnega sadovnjaka, ki izkorišča zavetje stavbe, in je dokaz, da je mogoče poleg marelic, češenj, malin, ameriških borovnic in bogato obloženega kivija v Ljubljani pridelati tudi kaki: drevo, ki se radodarno razteza čez ograjo k sosedu, je lani dalo 180 kilogramov plodov!

!!galerija!!

Pri Staničevih so streho obtežili z zemljo v visokih gredah, ki skupaj tehtajo 13 ton, šele ko je konstrukcijo pregledal statik, grede in nosilci za protitočno mrežo in PVC-folijo pa so zasnovani tako, da »gre veter čez«, pravi gostitelj. Na dnu visokih gred je plast kamene volne, ki zadržuje vodo, najnovejša pa je brez spodnjih odprtin in ima pod kameno volno »vodno rezervo«, podobno kot cvetlični lonci.

Če taka samooskrba z zelenjavo in jagodičjem v mestu, kot jo prakticirata naša gostitelja, ki zase pridelata vse vrtnine, jagodičje, krompir, stročnice, v sezoni pa ostane tudi za družini otrok, krepko zmanjša življenjske stroške, je vrag zdaj dokončno vzel šalo. »Iz dneva v dan pogostejši rezultati znanstvenih raziskav potrjujejo, da k obolevanju in drastično zmanjšani reproduktivni sposobnosti mladih generacij prispeva današnja prehrana. Ljudi, ki bodo hoteli imeti nadzor nad tem, kako je pridelana njihova hrana, bo vedno več,« pravi Gojko Stanič.

Prednost vrtnarjenja v visokih gredah v primerjavi z običajnim vrtom je več pridelane hrane, saj se lahko rastline – stročnice denimo – prevešajo, pa tudi daljša sezona. Desetega junija, ko smo bili na obisku, nam je gospa Vika postregla z velikim krožnikom »strešnih jagod«, godne so bile nadzemna kolerabica, blitva, solata, tik pred obiranjem pa rdeči ribez, grah, bob … Jesenski česen so že pobrali, čez štirinajst bodo pordečeli plodovi paradižnika, ki raste v zavetju lože, ko bosta izkopala zgodnji krompir, ga bodo nadomestili fižol za zrnje in bučnice. Domače sadike vsega (tudi fižola) so že nared, brez njih bi bil pridelek manjši in poznejši. Če želimo pridelati stročnice za sočivje, se količinsko zelo obnese dolga vigna, ki raste izredno hitro in jo je čez poletje težko dohajati z obiranjem, vendar so dolgi stroki manj okusni kot fižol – zaradi izredno hitre rasti, je prepričan sogovornik. Preračunano ima, da je mogoče na 25 kvadratnih metrih vrta v visokih gredah pridelati dovolj zelenjave in jagodičja, da eni osebi, ki zaužije 400 gramov zelenjave in 200 gramov sadja na dan, zadoščata za vse leto.

Več informacij o projektu trajnostnega naselja v Črni vasi lahko najdete na povezavi https://suligreen.weebly.com/.

Naselje z najnaprednejšimi zelenimi tehnologijami

V vzorčnem naselju Rajski dvori, pol kilometra od Plečnikove cerkve v Črni vasi proti jugu, bo za eno osebo na razpolago dvakrat več kakovostnih obdelovalnih površin, saj ima parcela tri hektare in pol dobre kmetijske zemlje, pove Stanič. Zaradi odločbe zavoda za varstvo kulturne dediščine, da so na območju sprejemljive samo novogradnje z dvokapno streho, so spremenili prvotno idejno zasnovo, da bi bile na ravnih strehah stanovanjskih blokov visoke grede – zdaj se bodo preselile v njihovo neposredno bližino. Na parceli so že opravili arheološke raziskave, zadruga, katere soustanovitelj je sogovornik, je za naselje pridobila lokacijsko informacijo, medtem ko za pridobitev gradbenega dovoljenja potrebujejo več sredstev, kot so jih zadružniki vložili doslej. Če ne bodo v zadostnem številu vplačali deležev, ki bi zadostovali za vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, bodo morali k projektu pritegniti tržne investitorje, kar pa bi dvignilo cene.

Naš gostitelj se s konceptom naselij, ki bodo omogočala trajnostni način bivanja, ukvarja zadnjih sedem let. Ker bodo dvignila kakovost družinskega življenja, povečala podjet­niško kreativnost, ustvarjala zelena delovna mesta, zmanjšala življenjske stroške in preprečila ekološko samouničevanje, ga je predstavil državnemu svetu, ministrom in nekaterim javnim inštitucijam. »Večini se zdi koncept zanimiv, a je za državne odločevalce očitno pred časom, z njim mi želijo srečo, zaradi česar smo za tak način bivanja najbolj zavzeti posamezniki ustanovili zadrugo.«

V Rajskih dvorih bo 35 oskrbovanih stanovanj v dveh montažnih stavbah z dvokapno streho. Zgrajeni bosta iz lesa v pasivnem standardu. Po izračunih, ki upoštevajo, da naj bi naselje gradila zadruga za svoje člane, je cena stanovanj primerljiva z betonsko stanovanjsko gradnjo v Ljubljani. »Arhitekturni del je cenejši, dražji pa je zelo obsežen energetski del projekta, zasnovan tako, da bo upravičen do subvencij Eko Sklada. V ceno stanovanj so že všteta parkirišča, polnilne postaje za električne avtomobile, pridelovalne površine in večji del stanovanjske opreme z belo tehniko vred, kar bi prebivalcem olajšalo, da se preselijo tja, kjer dobijo delo. Stavbe bodo energetsko aktivne, s predvidenimi presežki energije, na strehah bodo nameščeni hibridni paneli, ki združujejo fotovoltaiko in sprejemnike toplotne energije. Poleti se bo energija sonca akumulirala v tla pod stavbo, zato bo za ogrevanje potrebne izredno malo energije. Gre za sistem Solinterra, ki ga je razvilo škocjansko podjetje Dulc in ki izkorišča različne obnov­ljive vire energije: sončno energijo za ogrevanje, zemljo kot topli zemeljski zalogovnik, podtalnico pa kot vir energije za hlajenje. V Sloveniji že deluje, integriran je v novo stavbo Medpodjetniškega izobraževalnega centra Nova Gorica, ki za ogrevanje, hlajenje, pripravo sanitarne vode in prezračevanje porabi vsega okoli 7 kWh/m² na leto,« razloži Stanič. Stavbe bi radi opremili s polnilnicami za električne avtomobile: temeljile bi na postopku shranjevanja električne energije v trdni snovi, ki ga je patentiral vodja laboratorija za raziskave materialov in dekan fakultete za znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici Matjaž Valant.

Pomen certifikatov in avtorske zaščite

Zaradi široko zasnovanega koncepta bivanja, za katerega je dr. Stanič vložil patentno prijavo Sovplivanje tehnoloških sistemov, ki omogočajo energetsko samooskrbo zgradb in samooskrbo prebivalcev s sonaravno pridelano hrano, je za projekt v Črni vasi veliko zanimanja tudi na tujem. Po njem bi si želele graditi socialna stanovanja mestne oblasti v Innsbrucku, vendar bo treba še malo počakati, da avtorji energetskega dela svoje sisteme avtorsko zaščitijo in mednarodno certificirajo, pravi sogovornik. »Pri zastavljeni zamisli gre za spremembo življenjskega sloga, ki ne bo vplivala samo na gradbeništvo in arhitekturo, pač pa tudi na medsebojne odnose. Kot pobudnik sem najprej razvil arhitekturni in zeleni del, nazadnje pa razdelal še energetskega in vanj integriral vse tehnološko napredne in cenovno sprejemljive rešitve slovenskega in tujega izvora.«