Prvi rezultati kažejo, da bi subtropske in tropske kulturne rastline tu lahko uspevale, drugo vprašanje pa je, ali bi bilo njihovo gojenje tudi ekonomsko uspešno.

Da je Ajdovščina korak pred drugimi slovenskimi občinami na področju prilagajanja podnebnim spremembam, priznavajo tako nevladne organizacije kot državne ustanove. Leta 2016 jo je, denimo, Umanotera v okviru projekta Slovenija znižuje CO2 navedla kot primer dobre prakse prilagajanja podnebnim spremembam, saj si Ajdovci kljub raznolikim vremenskim ekstremom – poplavam, zemeljskim plazovom, močni burji, ekstremnim sušam, žledu in požarom v naravi – prizadevajo povečati konkurenčnost kmetijstva in ohraniti delovna mesta v panogi; na ministrstvu za okolje in prostor pa so občino celo izpostavili kot vodilno v državi na tem področju. Kakor so takrat zapisali, so izpusti samo v zadnjem stoletju povzročili dvig povprečne globalne temperature na zemeljskem površju za 0,7 stopinje, Slovenija pa se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva še hitreje od svetovnega povprečja. Po njihovih navedbah se je v zadnjih 50 letih povprečna temperatura namreč dvignila kar za 1,7 stopinje Celzija.

Z vidika prilagajanja na segrevanje podnebja je ajdovska občina leta 2015 v sodelovanju s svetovalno službo Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica na t. i. občinski njivi, kjer so vremenske razmere v Vipavski dolini najbolj krute in neprijazne, preizkusili gojenje vrste tropskih in subtropskih kulturnih rastlin, ki bi lahko ob segrevanju podnebja nadomestile ali dopolnile tradicionalne kulture v Vipavski dolini. Tu so zrasle afriške in mehiške kumare, sladki krompir, okra, andske jagode, muškatne buče, maslenke in druge jedilne buče, kot sta hokaido in luffa, ter lubenice, poskus pa je z nadvse uspešno rastno sezono – niti ena rastlina namreč ni uspevala pod pričakovanji – dokazal, da bi bilo mogoče diverzificirati kmetijsko pridelavo z rastlinami iz toplejših podnebij.

Z njive na mize javnih zavodov

In kako sta več kot zanimiv eksperiment zasnovali tukajšnja občina in kmetijska svetovalna služba? Površina, ki so jo namenili za poskusni nasad, prej ni bila obdelana, saj leži ob reki Hubelj in je bila polna kamenja. Zato jo je bilo treba najprej očistiti, zdrobiti kamenje, jo pognojiti, ograditi in postaviti namakalni sistem, rastline pa so bile zasajene tako, da so bile povsem na udaru vremena, saj prav tu najbolj piha v celotni Vipav­ski dolini. A pokazalo se je, da je med 1600 in 1700 ekološko vzgojenih sadik zelo dobro obrodilo. Z najboljšim pridelkom in največ­jo maso so se pred tremi leti sicer izkazale prav lubenice, saj je na kvadratni meter zraslo 0,7 lubenice, njihova povprečna teža pa je znašala kar 8,5 kilograma.

A ko so za javnost prvič odprli vrata občinske njive in številne radovedne obiskovalce popeljali na voden ogled, so še večje zanimanje vzbudile redkejše rastlinske kulture, ki se v slovenskih trgovinah precej slabo prodajajo ali pa jih na našem trgu sploh ni na voljo. Afriška kumara ali kivano z okusom, ki menda spominja na mešanico banane, limone in melone, je že takšen primer. Prav tako buča luffa, ki ni le jestvina, temveč se posušena lahko uporablja celo kot gobica za pomivanje posode. Jedilni oslez oziroma okra, prava zakladnica vitaminov in mineralov, ki blagodejno vpliva na prebavila in ožilje ter čisti sečne poti, pa je bila brez dvoma ena največjih zmagovalk predstavitve, še zlasti ko so gostitelji omenili, da domnevno deluje kot naravni botoks in da jo je v ta namen uporabljala že Kleopatra. Poleg tega naj bi bilo iz prepraženih zrelih zrn te rastline mogoče pripraviti kavni nadomestek, plodovi okre blagega okusa, ki rahlo spominja na jajčevec, pa naj bi bili tudi naravni afrodiziak. Pridelek vseh naštetih subtropskih in tropskih kultur se je leta 2015 znašel celo v kuhinjah tukajšnjega vrtca, doma za starejše občane, vipavskega centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter tudi v hotelu Gold Club Ajdovščina, saj je znano, da gostinci vselej iščejo nove okuse in kombinacije.

!!galerija!!

Zeleni, čisti in zdravi z ameriškim slamnikom

Vendar ni ostalo le pri tem. Poleg poskusnega nasada ob osrednji čistilni napravi, kjer so svoj prostor dobile tudi nekatere nove sadne sorte, kot so, na prime, asimina, jagoda goji, aronija in sibirska borovnica, so ob ajdovski obvoznici pod centrom Mercator zasadili še nekatere enoletnice oziroma letne kulture. Lani je prav tu stekel nov projekt programa PUM-O (projektno učenje mlajših odraslih) Ljudske univerze Ajdovščina z imenom Urbani vrt. Na njivi so najprej poskrbeli za namakalni sistem, zatem pa so pumovci posadili ameriški slamnik, baziliko, origano, poprovo meto, sladki pelin in laški smilj. Ko so zelišča zrasla, so jih poželi, prebrali in pripravili na sušenje, posušene pa za shranjevanje. A mladi niso želeli, da bi pridelovali le začimbe in mešali čaje, temveč so ob strokovnih nasvetih Urške Lemut Šušteršič z zeliščne kmetije Vila Lavanda izdelali celo kozmetične izdelke.

Ajdovska občina pa je del tega območja namenila za vzgojo ameriškega slamnika. »Želeli smo poiskati kulturo, ki bi lahko predstavljala tržno nišo tudi za kmetovalce iz Vipavske doline. Odločili smo se za ameriški slamnik, ki sicer ni nobena revolucionarna novost, vendar je nadvse uporaben, tudi v farmacevtski industriji. Našo zgodbo smo nadgradili tako, da smo se povezali z enim od ajdovskih podjetij, ki se ukvarja s proizvodnjo industrijskih aromatiziranih sadnih sirupov, sladil in drugih tekočih prehranskih dodatkov. Dogovorili smo se, da bomo ameriški slamnik z občinske njive vključili v enega v njihovih izdelkov in ga uporabili tudi v promocijske namene. Po eni strani bi namreč radi javnosti predstavili pozitivno zgodbo, ki bo govorila o tem, da je takšno sodelovanje mogoče, po drugi pa želimo v luči razvoja turizma v Vipavski dolini pokazati, da smo zelena občina, da živimo v čisti in zdravi naravi, hkrati pa sodelujemo pri nastajanju zdravih produktov,« pojasnjuje Janez Furlan, vodja oddelka za gospodarstvo in razvojne zadeve občine Ajdovščina.

Iskanje tržnih priložnosti

Na občini že od postavitve prvega kontrol­nega nasada za poskusno uvajanje novih kmetijskih vrst razmišljajo, kako bi takšne kulture približali kmetom v Vipavski dolini in jih spodbudili k iskanju novih tržnih priložnosti. Čeprav so domačini za pridelke z občinske njive v minulih letih pokazali precejšnje zanimanje, se kmetje in vrtičkarji, zaradi katerih se je občina v prvi vrsti lotila projekta, za zdaj držijo v ozadju. »Utopično je pričakovati, da bi se kmetijstvo kar čez noč preusmerilo. To se seveda ne bo zgodilo, a nekaj nasadov z novimi kmetijskimi kulturami je v Vipavski dolini v zadnjih letih že nastalo. Spremembe se dogajajo počasi. Mi smo s poskusnimi nasadi okolju dali pozitivno informacijo, kaj vse lahko tu uspeva, na širši učinek pa bo treba še počakati. Smo pa dobili precej klicev iz drugih delov Slovenije, ki jih je naš projekt poskusnih nasadov z novimi rastlinskimi kulturami očitno navdušil. To bo zagotovo prineslo kaj dobrega,« je prepričan Janez Furlan, ki poudarja, da bodo na občini po najboljših močeh poskusili pomagati tistim, ki bi se v Vipavski dolini odločili za gojenje bolj eksotičnih rastlinskih kultur.

»Ugotovitve iz naših kontrolnih nasadov kažejo, da bi bilo mogoče vzgajati prav vse od kultur, ki smo jih doslej zasadili. Še najslabše se je obnesla sibirska borovnica, a ne zaradi vremenskih, temveč bioloških razmer, saj bi za boljše uspevanje potrebovala drugačno in prav posebno zemljo. Z agronomskega vidika torej večjih ovir za gojenje subtropskih in tropskih kultur pri nas ni, drugo vprašanje pa je ekonomski vidik te zgodbe. Tega namreč določajo zahteve trga, ki se velikokrat ravna po tem, kaj je 'in' in kaj ne. Pred dvema letoma je bila to, na primer, aronija, zdaj je že malo manj popularna. Ko smo začeli projekt, je bila zelo v trendu tudi okra, danes pa o njej ni več dosti slišati, vsaj pri nas ne,« ugotavlja sogovornik.
A prvi korak v iskanju novih tržnih priložnosti in hkrati možnosti, da bi tako pridelano lokalno hrano ponudili kot alternativo tisti, ki jo v trgovskih centrih dobivamo iz uvoza, je v Ajdovščini narejen. Ker Slovenija celovite državne strategije prilagajanja na podnebne spremembe še nima, je toliko bolj pomembno, da občine izkoristijo možnost povečanja svoje odpornosti z ukrepi prostorskega načrtovanja, civilne zaščite ter upravljanja energije, vode in okolja, pri čemer bi svoj prostor lahko dobilo tudi gojenje novih rastlinskih oziroma kmetijskih vrst.