Čeprav sladki krompir ni v sorodu z našim krompirjem in ne spada v rod razhudnikov, ne priporočam, da bi ga v kolobarju pridelovali takoj za njim. Rastlina, ki prihaja iz Srednje in Južne Amerike, potrebuje veliko toplote in sonca, ni pa občutljiva na sušo. Je plezajoča, na dolgih steblih oblikuje srčasto oblikovane liste, nekateri kultivarji tudi zacvetijo podobno kot lepi slak. V nekaj mesecih v zemlji oblikuje velike gomolje z rjavo, rdečo ali oranžno kožico, pod katero je meso bele, krem ali oranžne barve. Je nežnejše kakor meso našega krompirja in ima močno sladkast okus.

Zanj izberemo najbolj sončna, odcedna mesta na vrtu. Potrebuje dobro pripravljeno, globoko zemljo, smiselno ga je pridelovati na dvignjenih gredicah. Bolje uspeva pri malo nižjem pH zemlje (okoli 6), zato ga nikoli ne sadite tja, kjer ste v preteklem letu apnili. Čeprav potrebuje veliko hranil, ne priporočam gnojenja s hlevskim gnojem. Uporabimo pa lahko kompost, od pet do osem litrov na kvadratni meter, ali kupljena peletirana organska gnojila.

Sladki krompir razmnožujemo vegetativno. Ker gomolji težko prezimijo, je to najlaže s podtaknjenci. Sama sem menila, da bi se ga dalo vzgojiti iz gomoljev, ki jih kot živilo kupimo v trgovini, a sem dobila informacijo, da ti iz skritih očes ne poženejo. Odkrila sem, da so tretirani, da ne odganjajo prehitro. Po dveh mesecih poskusa z nekaj gomolji se je rahlo prebudilo eno samo oko.

Že v letu 2015 so številne vrtnarije ponujale sadike sladkega krompirja, ki so dale lep pridelek. V naslednjih letih lahko iz lastnega pridelka naredimo potaknjence. Te narežemo avgusta iz dolgih stebel, podobno kot pri okrasnih rastlinah, le da jih v zimskih mesecih še večkrat spet razmnožimo. Poskusimo lahko tudi tako, da nekaj gomoljev prihranimo za »seme«. Marca jih do polovice zakopljemo v vlažen pesek, okoli lončka zavijemo prozorno folijo, ne da bi se dotikala gomoljev, in jih postavimo na toplo. Kmalu poženejo poganjki. Ko so veliki okoli 5 cm in nekaj več, jih odlomimo in potisnemo v zemljo ali vodo. Gomolj običajno požene še nekaj poganjkov iz spečih očes. Lahko pa nakaljene gomolje razrežemo, tako da ima vsak del vsaj dve dobro razviti očesi, pustimo stati vsaj en dan, nato pa posadimo neposredno v zemljo. Potaknjence ali dele gomoljev sadimo na prosto šele, ko temperatura zemlje (ne zraka!) doseže 18 ° C. V praksi to pomeni ne pred sredino maja. Sladki krompir sadimo v vrsti vsaj 45 cm narazen, med vrstami pa naj bo najmanj 90 cm. Rastlin ni dobro pustiti, da bi se prosto razraščale po gredici, saj se spet ukoreninijo ob listih, posledica pa je veliko število drobnih gomoljev. Zato jih sadimo na folijo ali pa jim postavimo oporo, mini pergolo na višini 50 cm, in nanjo speljemo vse poganjke. Lahko jih sadimo tudi v visoke sode s premerom več kot pol metra, iz katerih se prevešajo. Pri tem načinu je potrebno redno dognojevanje, lahko s tekočimi organskimi gnojili. Ko rastlina prekrije sod, gnojimo vsaj enkrat, poz­neje tudi dvakrat na teden, prenehamo pa konec avgusta.

Na prostem pobiramo sladki krompir v oktobru, pred mrazom, saj je nanj zelo občutljiv, v rastlinjaku pa lahko tudi nekaj pozneje. Po spravilu gomolje sušimo pri 30 ° C v povsem suhem prostoru. Le dobro posušene bomo lahko hranili dlje v zimo. Tudi skladiščimo jih pri višjih temperaturah, okoli 15 ° C. Vsekakor je sladki krompir vrtnina za pustolov­ske, raziskovalne vrtnarje, saj pri nas nima najbolj ustreznih razmer. Mnogi so nad okusom gomoljev zelo navdušeni.