Vsako mesto ima svoje predmestje, z vsemi pozitivnimi in ne tako pozitivnimi značilnostmi. To je območje z na videz manjšo gostoto pozidave, z na videz večjo svobodo pri arhitekturnem oblikovanju. Predmestje je območje rasti. Prostorsko je najbolj ranljivo, velikokrat je brez tradicije, brez ustaljenih prometnih tokov, brez dominant in vzpostav­ljene prostorske hierarhije. To je območje, kjer se stikata želja po novem in naravno okolje, ki je navadno, že zaradi narave rasti grajenega prostora, rahlo degradirano. V njem se stikata in prepletata primestno in vaško okolje, vsako s svojo prostorsko logiko.

Velikokrat sta v konfliktu, ki se zunaj kaže v neusklajeni skupni likovni podobi, znotraj pa v zelo kompleksnih oziroma zapletenih lastniških in medsosedskih odnosih. V preteklih letih, ko se je zgodil kapitalsko-graditeljski bum, so se na številnih stanovanjskih območjih prostorske razmere še bolj poslabšale. Prihajalo je do nelogične zgostitve pozidave. Odmiki, ki so nastali med posameznimi objekti, so marsikje premajhni, tako z vidika požarne varnosti kot zadostnega osončenja. Kakovost pogleda skozi okna bivalnih prostorov je postala nepomemben dejavnik. Na srečo pa je ved­no mogoče najti tudi svetle izjeme.

Za ljubljansko primestje na severnem obrobju Ljubljanskega barja je značilna razpršena pozidava večinoma enodružinskih hiš. Čutiti je, da prostorska zakonodaja v preteklosti tu ni imela prave besede. Temu primerna je podoba, ki je nastala. Vendar se razmere izboljšujejo. Poleg prenove komunalne infrastrukture se v tem delu Ljubljane dogaja še nekaj za grajeni prostor in za splošni zunanji vtis pozitivnega. Sredi arhitekturno dokaj ne­urejenega konglomerata manjših in večjih hiš so začeli nastajati otoki, območja načrtovane in urejene stanovanjske pozidave. Zaradi slabih temeljnih tal v razmeroma skromnih tlorisnih dimenzijah in tudi ne previsoki.

Cesta, ki povezuje trnovsko predmestje in nakupovalni center Rudnik, je postala neke vrste hrbtenica, urbanistična os širšega območ­ja, na katero se navezujejo nova prostorska jedra s stanovanjsko vsebino. Eno od takih jeder z željo po dvigu ravni bivalne kulture, generatorjev boljšega bivalnega prostora, je kompleks treh enodružinskih stanovanjskih hiš, ki jih je arhitekt Jože Peterkoč zasnoval kot netipične vrstne hiše. Tlorisna oblika vsake od treh bivalnih enot je različna, ker se prilagaja prostoru, smerem in silnicam v njem. Na severovzhodu je to rob ceste, na jugozahodu linija parcelne meje. Ker med seboj nista vzporedna, so tlorisi posameznih stanovanjskih enot izdelani v obliki pahljače, ki se odpira proti severozahodu. Skoraj neopazno. Hiša s tem vzpostavlja razmerje do prostora, v katero je postavljena, z njim se pogovarja v jeziku arhitekture. Stavbne mase so na severozahodnem delu poudarjeno členjene in medsebojno odmaknjene. Stanovalcem zagotavljajo občutek individual­nosti. Na nasprotni strani, v jugovzhodnem delu, so stanovanjske enote v parterju medsebojno povezane in ustvarjajo občutek ulice, kolektivnosti.

Celoten stanovanjski niz treh bivalnih enot deluje na zunaj zaradi bele barve fasade izčiščeno in nevtralno. Morda na prvi pogled celo malce minimalistično. Izraz »dolgočasno« bi bil skrajno neprimeren. Zakaj? Velikost posameznih enot se prilagaja merilu prvotne pozidave na tem območju. Kontinuiteta torej! Strehe posameznih enot niso tipične simetrične dvokapnice. So le poševni zaključki stavbne lupine. Napaka? Sploh ne! Pri pogledu z večje oddaljenosti se razkrije, kako se izmenjujoče se strešne poševnine izvrstno vključujejo v kontekst prostora. In v splošno likovno podobo množice okoliških streh, ki tvorijo prepoznaven vzorec enodružinske stanovanjske pozidave. In vendar so od nje bolj urejene, saj so nastale z razmislekom. O prostoru, tudi širšem, kar je še vedno premalo pogost pojav. Skratka, nastale so kot plod kreativnega prizadevanja, ki mu ne manjka občutka za odgovornost do prostora. Kar je še en premalo pogost pojav.

Fasade zaradi svoje beline izstopajo. Hkrati se zaradi nje zelo odzivajo na zunanje barvne dražljaje, ki jih narekujejo vremenske razmere. Še posebno na svetlobo zahajajočega sonca, ki jih pobarva z rumenooranžno svetlobo. Ko sonce zaide, ostane rumenooranžna barva ujeta le še v oknih prostorov, kjer so prižgane svetilke.

Tlorisna razporeditev bivalnih enot je preprosta, funkcionalna in jasno čitljiva. Kakor smo že omenili, je parterni jugovzhodni del namenjen vhodu v stanovanje in uvozu v garažo, ki je integralni del tlorisa v pritličju. To je razdeljeno na tri funkcionalne sklope, ki pa med seboj niso ločeni s stenami. Kuhinjski, jedilni in dnevni bivalni del pritličja določa notranja oprema – pohištvo ter povezave z drugimi prostori in komunikacijami. Vhoda v vsako bivalno enoto sta dva. Gospodinjski vodi neposredno v laboratorijski del kuhinje. Praktično. Da se z vrečkami in košarami iz trgovine izognemo poti skozi jedilnico ali dnevno sobo. Še posebno če so v hiši gostje. Glavni vhod vodi najprej v majhno garderobo, ob njej je dnevni WC, mimo kuhinjskega pulta v jedilnico in naprej v dnevno sobo, ki se v zunanjosti navezuje na leseno teraso. Celotno pritličje je integralen in najbolj javen dnevni del hiše. Ob vzdolžni steni »dnevne« sobe so stopnice, ki vodijo v nadstropje. Betonske stopnice, ki so arhitekturno zelo poudarjen prostorski element, so hkrati povezava in po svoje filter med javnim in zasebnim delom stanovanja. Funkcionalna shema nadstropja je običajna: dve spalnici, vmes sta kopalnica in garderoba. Posebnost nadstropja je majhna terasa na strehi garaže, ki je dostopna iz spalnice in kopalnice. Zadnja etaža, t. i. mansarda, je spet nekaj posebnega. Poleg dodatne spalnice z garderobo, kopalnice in kabineta je tu terasa z lesenim podom, ki pa je v bistvu atrij. Pogledom od zunaj ni vidna, s svojimi obodnimi stenami in hkrati ograjo pa na svojevrsten način sooblikuje zunanji videz strehe vsake izmed treh bivalnih enot. Urejena individualnost.