Ponekod z brezami in orlovo praprotjo poraš­čen blago valovit kraški ravnik, ki se od reke Kolpe v notranjost razširja na jugovzhodnem delu naše države, je naravna posebnost. Poleg stelniških gajev, omejenih s pogorjem Gorjancev na eni strani in s Kočevskim rogom na drugi, je Belo krajino še nedavno zaznamovala tudi čisto posebna arhitektura. V manjših gručasto oblikovanih vaseh, posejanih po ravniku in obdanih s kmetijskimi zem­ljišči, so prevladovali manjši leseni ali zidani domovi, postavljeni na zidano klet ali hlev, in dvori imenovane večje lesene ali delno zidane zaprte domačije, pravilne kvadratne oblike z osrednjim dvoriščem. Arhitekturne oblike, ki so se, upoštevajoč hrvaške vzore, izoblikovale kot rezultat težkih ekonomskih razmer in dejstva, da je bila pokrajina dvesto let pomemben branik turškim naletom proti severu, so ponekod še vedno ohranjene. Vendar se njihovo število krči, kar še posebno velja za lesene objekte skromnih mer.

Ker pa so te stavbe v zadnjem desetletju zaradi oddaljenosti od urbanega hrupa, človeškega merila in zdravih gradiv postale tujemu svetu zanimive, so njihovo vrednost prepoznali tudi nekateri lastniki. S popravili in malo spremembami so jih preuredili v prelepa bivališča za stare starše ali počitniške objekte, namenjene gostom za različno dolgo bivanje.

Kako so gradili lesene hiše

Lesene hiše na zidanem kletnem podstavku, s strmimi dvokapnimi strehami in dolgimi zunanjimi hodniki, ganki, so v Beli krajini tesarski mojstri izdelali iz domačega lesa. Za masivne stene so izbrali hrastov les. Odlična kakovost hrasta iz belokranjskih gozdov je bila še na prelomu prejšnjega stoletja široko poznana, saj so ga prebivalci naselij južno od Črnomlja, med drugim tudi Zorencev, prodajali za izdelavo železniških pragov. Masivne stene so sestavili iz plohov (debelejši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla), ki so jih v vogalih povezali v križ ali pa so jih vpeli v vogalne tramove, pokončne in izžlebljene stebre. Pred neugodnimi vremenskimi vplivi so leseno konstrukcijo zaščitili z apnenim beležem ali celo z apnenim ometom. V izdelano ovojno konstrukcijo so vstavili še lesene strope in vse pokrili z lesenim ostrešjem. Večino lesa za postavitev lesene hiše so tesarji pripravili vnaprej, sestavne dele ostrešja so celo povezali na tleh, podobno kot danes postavljajo sodobne lesene (skeletne) hiše. Ker so se lesene hiše v strnjenih dolenjskih naseljih z uveljavitvijo protipožarnih predpisov v 19. stoletju začele pospešeno umikati zidanim, se prostorsko niso razvile. Ostale so skromne, z dvema ali tremi prostori (tako imenovana hiša, veža s kuhinjo, kamra). Arhitekt Marjan Mušič je v knjigi Obnova slovenske vasi (1947) zapisal, da »mnogo belokranjskih hiš sestoji le iz veže z ognjiščem in 'hiše'«. Tudi prenovljena lesena hiša, v kateri danes najdemo vse, kar potrebujemo, je imela sprva le dva prostora.

Arhitekturna govorica, ki se opira na stoletno tradicijo

Preprosta hiša, izdelana iz lesa, s sto in več let starim ostenjem, ki se še vedno brez posebnega vzdrževanja odlično upira vremenskim razmeram, razkriva mojstrsko znanje, potrebno za izdelavo uporabne arhitekturne stvaritve z dolgo življenjsko dobo. Od popolnega poznavanja tega vsestranskega in zdaj spet odkritega in celo zelo modnega gradiva do stroge discipline v izvedbi podrobnosti, ki se je na podlagi tesarskih izkušenj izpopolnjevala in brusila iz roda v rod. Podroben pregled stavbne konstrukcije je namreč pokazal, da je ta trdna in zdrava. Kljub temu pa je bila prenova temeljita.

Ker je bila tlorisna površina dvosobne obstoječe hiše preskromna, so na vzhodni strani leseno konstrukcijo razširili za dva metra, da so pridobili prostor za majhno kuhinjo in kopalnico. Nova kuhinja je povezana s staro v veži, kopalnica pa z bivalnim prostorom – staro »hišo«. V vežo so umestili tudi strme lesene stopnice, ki povezujejo pritličje s podstrešjem – preurejenim v sobi za spanje. Prostor za dnevno bivanje, povezan z vrtom, je nastal v nekdanji kleti.

Med preurejanjem so odstranili vse notranje omete in tlake. Razkrito kamnito in leseno konstrukcijo so temeljito očistili, ugotovljene poškodbe lesenega dela pa so sanirali s popravili in z na novo izdelanimi elementi iz domačega lesa. Sveža naravna barva lesa kaže, da so novi zatrepni opaži in večji del zunanjega stavbnega pohištva – okenski in vratni okvirji ter okenska in vratna krila. Tudi okna, ki so jih v leseno steno, usmerjeno na vaško cesto, umestili po vzoru starih fotografij, so nova. Prejšnji lastnik je namreč fasadne odprtine povečal tako, da je bila likovna harmonija čelne fasade in hiše v celoti porušena. Nova je tudi streha nad dodanim delom, ki so jo zaradi predvidene uporabe podstrešnih prostorov toplotno izolirali in prekrili z novo kritino.

Vendar popravilo stavbnega ovoja z opisanimi deli še ni bilo končano. Kamnite stene kletnega dela je bilo treba zaščitili pred vdorom talne vlage z vertikalno drenažo in apnenimi ometi. Prav tako so z apnenimi ometi zgladili vse lesene stene v notranjosti in jih drobno vzorčasto poslikali, tako kot je bilo to lepo in modno v času postavitve hiše. Z zunanje strani so leseni ovoj za boljšo zaščito pred meglo, dežjem in smogom premazali z voskom, kar razkrivata svilnat lesk in prijeten vonj po medu. Enako diši tudi popravljen ladijski pod, ki je v »hiši« ostal in je obrušen od mnogih korakov še posebno lep. V vseh drugih prostorih so tlaki novi, poleg vseh potrebnih inštalacij je nova tudi krušna peč, ki je postavljena na staro mesto, s kuriščem v veži, zdaj opremljeni v veliko jedilnico.

Stara postelja, zibka, pa kolovrat in platno

Lastniki so se že pred nakupom skromne belokranjske domačije odločili, da bo ohranila duha časa, ki ga ni več, zato so se potrudili, da so jo tako tudi opremili. Ker starega pohištva v stavbi ni bilo več, so ga poiskali v okolici in tudi doma se je še kaj našlo na podstrešju starega gospodarskega objekta. Z restavriranimi omarami in posteljami ter različnimi drobnimi uporabnimi predmeti so opremili pritličje, oprema za spalna prostora na podstrehi pa je v izdelavi pri domačem mizarju.

V slovenskem prostoru je belokranjski dom znan tudi po domačem platnu, iz katerega so bile vse tekstilije, ki so dopolnjevale notranjo opremo. Posamezni izdelki, od posteljnine, brisač do prtov in zaves, so bili likovno poudarjeni z izvezenimi okrasnimi motivi ali s še pogostejšim in značilnim vzorčnim tkanjem, ki se je preneslo tudi na tehniko vezenja, imenovano tkaničenje. V Bahorjevi hiši so vse uporabne tekstilije stare ali na novo izdelane iz starega domačega platna. Še v začetku prejšnjega stoletja so v Beli krajini izdelovali od petnajst do trideset vrst ročno tkanega platna, ki ni bilo širše od sedemdeset centimetrov. Zdaj se ročno tkanje spet obuja kot dragocena lokalna posebnost.

Morda so prav tekstilije tiste, ki poleg merila in vonja lesene hiše oblikujejo prijetno počutje in nehote spominjajo na brezštevilne skandinavske stanovanjske hiše, ki so tudi v enaindvajsetem stoletju obdržale tradicio­nalno arhitekturno govorico, brez napuha velikega merila in neokusne načičkanosti. Ali za prijetno in kakovostno življenje potrebujemo res kaj dosti več od predstavljenega lesenega doma? Zagotovo ne, posebno če ga opremimo po lastni meri.