Za vrtno rabo lahko večino kamnokrečev razvrstimo med trpežne trajnice, če jim zagotovimo ustrezne rastne razmere. Med posameznimi vrstami in sortami so znatne razlike glede uporabnosti. Na splošno najlepše uspevajo v rahli senci, pa tudi na soncu, vendar v stalno vlažni in dobro odcedni prsti. Številni, zlasti vrste, ki izvirajo iz gorskega sveta, se dobro počutijo v vrtnih skalnjakih. Večinoma dobro prenesejo nizke zimske temperature in dolgo snežno odejo, bolj občutljivi pa so na sušo in visoke poletne temperature. Te jih zlasti prizadenejo tam, kjer ni znatnih padcev nočnih temperatur.

Kamnokrečev ne izkopavamo v naravi, temveč si jih preskrbimo v vrtnarijah, kjer imajo nekatere domače in tuje botanične vrste in veliko križancev. Pri nas so mnoge v naravi rastoče vrste razvrščene na seznam ogroženih in zavarovanih rastlin. V nadaljevanju predstavljamo nekatere od botaničnih vrst, ki so pri nas avtohtone rastline. V Sloveniji raste 26 vrst in podvrst kamnokrečev. Nekatere najdemo povsod, veliko jih raste samo v Alpah, nekaj pa je tudi endemičnih.

Skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata)

V gorskem svetu v skalnih razpokah je skorjasti kamnokreč ena najpogostejših vrst. Listi so v gostih pritličnih rožicah in zaradi apnenčeve prevleke skorjasti, hrustančasto obrobljeni. Na robu listov so jamice, v katerih se v obliki luskic izloča apnenec. Bele cvetove ima v grozdastih socvetjih. Razširjen je v vzhodnih Alpah in Dinarskem gorstvu od Slovenije do Črne gore. Podoben mu je grozdasti kamnokreč (Saxifraga paniculata), ki ima liste prav tako v pritlični rožici, vendar so zakrivljeni navzgor. Njegova razširjenost pa je veliko širša. Raste v evropskih gorovjih, v Mali Aziji in na Arktiki.

Med belocvetnimi kamnokreči z listi, ki so pokriti z apnenčastimi luskicami, omenimo še sinjezeleni kamnokreč (Saxifraga caesia), nasršeni kamnokreč (Saxifraga squarrosa), Burserjev kamnokreč (Saxifraga burseriana) in največjega med njimi, Hostov kamnokreč (Saxifraga hostii).

Nasprotnolisti kamnokreč (Saxifraga oppositifolia)

Na nadmorskih višinah in zemljepisnih širinah, kjer večina cvetnic ne raste več, se nekatere vrste kamnokrečev še vedno uspeš­no razvijajo. Tako v klub »naj« uvrščamo nasprotnolistni kamnokreč, ki je najbolj severno razširjena cvetnica, saj na Grenlandiji raste na zemljepisni širini 83o 15'. Prav tako je najviše rastoča cvetnica naših gora, saj raste tudi najbliže vrhu Triglava. Nasprotnolistni kamnokreč je močno razrasla, plazeča trajnica, ki raste v gostih, ploskih blazinah. Stebelca so olistana, listi pa so nasprotni, modrikasto zeleni, mesnati, po robovih vejicati in imajo apnene žleze, ki izločajo apnenec. Cvetovi so posamič, razmeroma veliki, venčni listi so narobe jajčasti, sprva bleščeče vinsko rdeči, nato modrikasto vijoličasti. Raste na vlažnem grušču in v skalnih razpokah. Spada med tiste visokogorke, ki zgodaj cvetijo, in je v naših Alpah razmeroma redek. Uspeva v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah ter v Karavankah. Razširjen je raztreseno v gorovjih Evrope, Azije in Severne Amerike.

Spremenjeni kamnokreč (Saxifraga mutata)

Spada med naše največje predstavnike tega rodu. Visok je 20 do 60 cm. V pritlični rozeti, ki je lahko široka do 12 cm, ima mesnate, usnjate, temno zelene, bleščeče liste s hrus­tančastim robom. Steblo je razvejeno, bogato latasto socvetje je žlezasto dlakavo. Cvetovi so rumene do temno oranžne barve. Po cvetenju listne rozete odmrejo. Raste v vlažnih razpokah apnenčastih skal in na grušču v Alpah ter v Transilvaniji. V Sloveniji ga lahko vidimo v Kamniško-Savinjskih Alpah na Jezerskem in v dolini Reke pod Storžičem, v Karavankah pa na Grajšici in v dolini Belce pod Kepo.

Nežni kamnokreč (Saxifraga tenella)

Botanik Karel Zois, brat veliko bolj slavnega Žige Zoisa, je konec 18. stoletja »v naših Alpah«, kakor je zapisal v svoji beležnici, našel novo vrsto kamnokreča, ki so jo opisali pod imenom nežni kamnokreč. Ima enostavne pritlične liste, ki so šilasti in podaljšani v lasasto konico. Razvrščeni so spiralno in po robu nimajo apnenčastih luskic. Cvetni venec je rumenkasto bel in razločno daljši od čaše. Spada med starejše (konservativne) endemite. Glavni areal se razteza od Karnijskih Alp na zahodu do Julijskih Alp na vzhodu, v Sloveniji raste še na Lubniku in v Zasavju, v Avstriji pa na gori Krebenze na Zgornjem Štajerskem.

Vednozeleni kamnokreč (Saxifraga aizoides)

Je edini med našimi kamnokreči, ki uspeva na mokrotnih rastiščih in ima rumene do rdečeoranžne cvetove. Visok je 10 do 30 cm, raste v rahlih rušah in ima številna, polegla ali kipeča stebla, ki so spodaj gosto, zgoraj pa rahlo olistana. Mesnati listi so črtalasto suličasti, široki do 5 mm, koničasti oziroma ostnato priostreni in po robu niso hrustančasti, ampak vejicati. Venčni listi so lahko najrazličnejših barvnih odtenkov: citronsko rumeni, oranžnordeče pikčasti, povsem oranžni ali celo temno rdeči. Razširjen je v Pirenejih, južni Juri, v Alpah, na Karpatih, Apeninih, na Balkanskem polotoku, v sub­arktični in arktični Evraziji in Ameriki. V Sloveniji uspeva v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah. V predalpskem območju pa raste na Poreznu.

Homulični kamnokreč (Saxifraga sedoides)

Na vlažnem grušču in v senčnih skalnih razpokah visoko v naših Alpah lahko večkrat vidimo nežno zelene in polegle blazinice, ki se nam na prvi pogled zdijo podobne mahu. V juliju in avgustu pa opazimo še bledo zeleno rumene ali rumenkaste cvetove. Nizka, tri do šest centimetrov visoka in rahlo rušnata rastlinica je homulični kamnokreč. Pritlični listi so lopatičasto suličasti, ostnati in celorobi. Na cvetnih steblih ni listov. Razširjen je v severnih in zahodnih delih Vzhodnih Alp in na Apeninih. V Sloveniji raste v Julijskih Alpah in na Kepi v Karavankah.

Hohenwartov kamnokreč (Saxifraga hohenwartii)

Zelo podobno vrsto, ki jo kaj lahko zamenjamo s homuličnim kamnokrečem, najdemo v Kamniških Alpah, v Karavankah in na Črni prsti v Julijskih Alpah, kjer ima osamljeno nahajališče. To je Hohenwartov kamnokreč, ki se od prejšnje vrste razlikuje po cvetnem steblu, ki je olistano do vrha. V letu 1806 je novo vrsto na (ljubeljski) Babi (Košutici) v Karavankah na meji med Koroško (Avstrijo) in Kranjsko (Slovenijo) našel duhovnik in naravoslovec Siegmund Ernest Hohenwart. Dve leti pozneje so jo poimenovali po najditelju. Hohenwartov kamnokreč pripada eni od približno 70 endemičnih vrst pri nas.

Izbrazdani kamnokreč (Saxifraga exarata)

V srednje- in južnoevropskih gorovjih uspeva izbrazdani kamnokreč, ki ima številne podvrste. Tri od njih rastejo tudi v Sloveniji in dve sta naši endemični rastlini.

Tirolski ljubiteljski botanik in duhovnik Rupert Huter je na Višu v Zahodnih Julijskih Alpah konec 19. stoletja nabral kranjski kamnokreč (Saxifraga exarata subsp. carniolica). Čeprav ga je našel na tem tedaj koroškem vrhu, ga je krstil z imenom nekdanje dežele Kranjske. Endemičen je v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Raste v zgoščenih blazinicah in ima motno rumene oziroma zelenkaste cvetove.

Črnoškrlatni kamnokreč (Saxifraga exarata subsp. atropurpurea)

V južnem delu Julijskih Alp v Krnski skupini raste endemični črnoškrlatni kamnokreč. Barva cvetov je lahko zelo različna, od zelenkastih, rumenozelenih do rdečih in tudi zelo temno rdečih odtenkov. Našel ga je Karel Zois.

Tretja podvrsta izbrazdanega kamnokreča je muškatni kamnokreč (Saxifraga exarata subsp. moschata), ki raste v rahlih rušah in ima rumenkasto bele, podolgovate venčne liste. V Sloveniji je znan na Peci in Struški v Karavankah in na notranjskem Snežniku.

Zvezdasti kamnokreč (Saxifraga stellaris)

Ta vrsta raste v rahlih rušicah in ima mes­nate, bleščeče liste. Venčni listi so beli z dvema citronsko rumenima pikama. Uspeva na vlažnem grušču, meliščih, povirjih in na snežnih tleh. Pri nas ga srečamo v Julijskih in Kam­niško-Savinjskih Alpah in v Karavankah.

Nenavadni kamnokreč (Saxifraga paradoxa)

Med vsemi slovenskimi vrstami kamnokrečev je res najbolj nenavaden. Raste v rahlih, nežnih preprogah in ima zelenkaste cvetove z rdečkastimi prašnicami. Spada med stare rast­line, med zastopnike terciarnega rastlinstva, ki se je do danes ohranil le na ozkem območju vzhodnega obrobja Alp v Avstriji, na Koroškem in Štajerskem, nekaj nahajališč pa ima tudi v Sloveniji (dolini Hudinje in Lobnice na Pohorju, na Dravskem Kozjaku in na Košenjaku). Tone Wraber je o njem zapisal: »Skoraj se nam zdi, da njegova nežna prikazen ni iz današnjih dni, temveč spomin na milejše in bolj izravnano podnebje terciarne flore.«