To leto sicer ne potrjuje čisto pravila o lepi razraščenosti, saj tako visokih poletnih temperatur, ki so trajale skoraj dva meseca, in pomanjkanja dežja ne pomnimo. Suša in visoke temperature pa nikakor niso spodbudne za rast rastlin, posebno ne tistih, ki smo jih sadili dokaj pozno spomladi ali celo na začetku poletja. Tem do suše namreč še ni uspelo razviti korenin, ki bi bile iz tal sposobne črpati dovolj vode, zato jih je bilo treba vse poletje zalivati, da so sploh preživele. Taka vroča in sušna poletja pa, po napovedih vremenoslovcev, ne bodo le izjema, temveč se bomo morali nanje kar navaditi in jim prilagoditi sajenje rastlin na okrasnem vrtu.

Jesensko sajenje trajnic

Pri trajnicah je vsakič znova vprašanje, kdaj se sadijo oziroma kdaj jih je bolje saditi, jeseni ali spomladi. Meni je najljubše jesensko sajenje. September in oktober, tja do sredine novembra, če je topla jesen, so skoraj idealni meseci. Trajnice so v tem delu leta v polnem razrastu, tako da jih veliko lažje izberemo in razporedimo po gredah, ker imamo boljšo predstavo o njihovem videzu. Spomladi šele začenjajo odganjati, in ko jih pogledamo v lončku, si včasih kar težko predstavljamo, kak­šna bo rastlina, ko se bo razrasla. Naslednje, kar je pomembno pri jesenskem sajenju, je, da je v tem času zemlja še topla, kar pomeni, da se trajnice do zime že ukoreninijo in naslednjo pomlad bujno odženejo. S tako razvitim koreninskim sistemom bodo veliko bolj uspešno preživele naslednje poletje brez zalivanja, kljub morebitni suši in visokim temperaturam. Zadnje pomembno pri jesenskem sajenju pa je, da je v tem času ponavadi dovolj dežja, zemlja je stalno vlažna, kar dodatno spodbudi rast in razvoj korenin ter same rastline. Dodatno zalivanje po sajenju jeseni večinoma sploh ni potrebno, česar pa za poznopomladansko sajenje ne moremo reči. Pri poznem jesenskem sajenju, na primer proti koncu novembra, bi opozorila le, da je treba saditi nekoliko globlje. Pozimi se zemlja krči in povzroči, da se na novo posajene rastline dvignejo iz tal. Z globljim sajenjem se temu izognemo, zato spomladi rastlin ni treba znova vkopavati.

Jeseni ne sadimo le trajnic, ki izvirajo iz top­lejših krajev, kot so sivka (Lavandula angustifolia), žajbelj (Salvia officinalis) in druge. Vendar tudi pri teh ne gre toliko za nizke temperature pozimi kot za zimsko mokroto, pojav, ko v zemlji zastaja voda in korenine zgnijejo. Težka tla, če jih pred sajenjem trajnic ne izboljšamo in naredimo bolj prepustna, so lahko vedno težavna, ravno zaradi zimske mokrote.

Vsekakor so trajnice in druge rastline pozimi v času mirovanja in najbolje bi bilo, da bi dočakale pomlad lepo zaščitene pod snežno odejo. Trajnice namreč gojimo v lončkih in v vrtnarijah, kjer gojimo trpežne in utrjene sadike, preživijo zimo na prostem. Tako so sadike veliko bolj izpostavljene mrazu in zmrzali kot v zemlji, zato jih raje sadimo jeseni.

Pri jesenskem sajenju trajnic, posebno tistih, katerih nadzemni deli čez zimo ne propadejo (Heuchera sp., Penstemon sp., Vinca sp., Liriope sp. in druge), pa je treba biti na koncu zime oziroma začetku pomladi nekoliko pazljiv, kar zadeva zalivanje oziroma sušo. Letos je bilo na koncu zime oziroma na začetku pomladi namreč izjemno toplo, zaradi pomanjkanja dežja in snega čez zimo pa so bila tla suha, tako da so rastline trpele sušo. Takrat bi jih bilo treba zaliti, saj se drugače lahko preprosto posušijo. Takšno vreme na koncu zime je sicer bolj redko, vendar mogoče.

Vsekakor pa pri jesenskem sajenju trajnic ne pozabimo na spomladi cvetoče čebulnice. Posebno tiste zgodnje, kot so žafrani, zgodaj cvetoče narcise, irisi in druge, ki so znanilci pomladi in njihove sveže cvetove po dolgi zimi ponavadi že težko pričakujemo.

Jesensko rezanje trajnic

Pri večini trajnic jeseni nadzemni deli propadejo. Pri nekaterih ob prvih nočnih zmrzalih preprosti zgnijejo in izginejo (Hosta sp., Delphinium sp., Hemerocallis sp. in druge), nekatere je treba porezati, saj so nadzemni deli neugledni in kazijo videz vrta, spet pri drugih pa se nadzemni deli lepo posušijo in krasijo vrt še vso zimo do pomladi, ko začnejo spet odganjati. Takrat posušene ostanke porežemo. Lepo posušene nadzemne dele lahko recimo opazujemo pri večini okrasnih trav. Pri višje rastočih travah, kot sta kitajski trstikovec (Miscanthus sinensis) ali proso (Panicum virgatum), se lahko zgodi, da jih moker sneg polomi ali poleže. Šope pred zimo zato povežemo. Pri srednje visokih, kot je perjanka (Pennisetum alopecuroides), pa je povezovanje nepotrebno. Poleg okrasnih trav se jeseni lepo posušijo tudi hermelike (Sedum telephium, S. spectabile), ameriški slamnik (Echinacea purpurea), jesenske astre (Aster dumosus, rudbekije, Rudbeckia 'Goldsturm') in mnoge druge. Zimske podobe teh trajnic lahko olepšajo marsikateri zimski dan in prav škoda bi bila, če bi bili za njih prikrajšani.

Drugače sama pri rezi trajnic uporabljam predvsem pravilo, da odstranim vse tiste dele, ki mi pač niso všeč.

Jeseni zanimive trajnice

Jeseni nas s svojo pojavnostjo razveseljuje kar lepo število trajnic. V polnem razrastu so najrazličnejše okrasne trave, od nižje do visoko rastočih. Med njimi je najbolj opazen kitajski trstikovec. Zanimive so tudi druge okrasne trave, kot so proso, imperata z rdečimi listi (Imperata cylindrica 'Red Baron'), šaši (Carex), sršica (Calamagrostis), stožka (Molinia), japonska perjanka (Pennisetum alopecuroides) in druge. Okrasne trave vnesejo na vrt mehkobo, njihovo gibanje v vetru je kot valovanje morja. Zelo lepo se ujemajo z najrazličnejšimi cvetočimi trajnicami, posebno tistimi, ki cvetijo jeseni. Preobjeda (Aconitum carmichaelii 'Arendsii') ima velike vijoličasto modre cvetove. Posebno lepa je v družbi jesenskih anemon (Anemone japonica). Jesenskih dni brez aster (Aster sp.) si skorajda ne moremo predstavljati. Njihovi koški najrazličnejših barv popestrijo marsikatero megleno jesensko jutro. Večina aster tvori cvetne popke šele takrat, ko se dnevi začnejo krajšati. Kitajska plavica (Ceratostigma plumbaginoides) je do 40 cm visoka trajnica s čudovitimi indigo modrimi cvetovi septembra. Sočasno s cvetenjem se začnejo njeni listi barvati živo rdeče. Sadimo jo na sonce. Na senčnih legah je jeseni lepa svetilka (Cimicifuga). Odlikuje se po svojih nacepljenih listih, ki so še posebno lepi pri sorti 'Brunette', pri kateri so vijoličasto rdeči. Zacveti zelo pozno, drobni beli cvetovi so združeni v dolga socvetja na koncu visokih stebel. Zraste do 160 cm visoko. Svetilke sadimo v hladne dele vrtov, v nekoliko vlažno zemljo. Prav tako ne pozabimo na hermelike, ene lepših jeseni cvetočih trajnic. Odlikujejo se po velikih ploščatih socvetjih in lepi obliki rasti. Sadimo jih na sončne lege, v odcedna tla.