Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Cepljenje sadnega drevja: Čas, ko je les v soku

Kot ni v vsakem delu leta mogoče iz drevesnega lubja narediti piščalke, tako ni vsak letni čas primeren za cepljenje sadnega drevja. Za oboje mora biti les v soku – sadjarji s tem izrazom označujejo čas, ko narava poskrbi, da se rastlinski sokovi še posebej živahno pretakajo v drevesih in se lubje zlahka loči od lesa. Na pomlad so to tedni, ko brsti oživijo in sadno drevje zacveti. Takrat je tudi najprimernejši čas za spomladansko cepljenje. Drugi del leta, v katerem sokovi podobno oživijo in omogočijo dober spoj cepiča in podlage, je pozno poletje. Kako se cepljenja lotiti v tednih, ki prihajajo, in katere tehnike so najprimernejše avgusta in na začetku septembra, nam je pojasnil Roman Mavec, vodja poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici.

Cepljenje je postopek, ki omogoči, da s spojitvijo cepiča in podlage kombiniramo lastnosti dveh sorodnih rastlin. Če cepimo denimo jablano, s cepičem ohranimo lastnosti sorte, s katere smo odrezali poganjek zanj, z izbiro podlage pa drevo prilagajamo rastnim in podnebnim razmeram in načinu oskrbe. Tako je na primer od izbire podlage odvisna velikost odraslega drevesa. Lahko gre za sejanec, ki zraste iz pečke, ali vegetativno razmnoženo podlago. Cepiti je mogoče na rastočo, ukoreninjeno podlago, ali kot se pravi v žargonu, za mizo. Drugi način se uporablja v drevesnicah, v katerih imajo podlage pred cepljenjem čez zimo shranjene v primerno vlažnih in hladnih razmerah, ali če kupimo tako podlago.

Cepljenje bo uspelo, če se bo pri spojitvi obeh prerezanih delov zeleni del ali kambij pri cepiču prekril z zelenim delom ali kambijem podlage. Kambij je plast celic med lesom in lubjem, po kateri se pretakajo hranila. Če sta dela pravilno združena, se kmalu začne tvoriti novo tkivo, ki pripomore k temu, da se začne rana ali mesto rezi zaraščati. Ker se morata podlaga in cepič tesno prilegati, je pomembno, da sta površini čim bolj gladki. Za to potrebujmo zelo oster cepilni nož. Da cepljenega mesta ne bi okužili, se rezi ne smemo dotikati, tudi nož (ali pri debelejših rezih žaga), morata biti čista.

Pri vseh načinih cepljenja je pomembno, da spoj cepiča in podlage utrdimo z vezivom (s trakovi elastike, PVC-folije, močnim izolirnim trakom ali vrvico) in vsa neprekrita ranjena mesta povsem premažemo s cepilno smolo. Vse preveze razen elastike, ki na soncu kmalu razpade, po mesecu in pol odstranimo, da se ne bi zažrle v tkivo. Cepilna smola prepreči izsušitev rastlinskih sokov. Prednost sodobnih cepilnih smol je, da vsebujejo fungicide in razkužijo ranjena mesta. Smole na bazi čebeljega voska v primerjavi z njimi niso elastične in rade razpokajo.

Načini spomladanskega cepljenja

Za spomladansko cepljenje je najprimernejši čas od začetka aprila do začetka maja, ko so cepilne podlage v soku. Cepiče moramo vedno pripraviti že januarja ali v začetku februarja iz lanskih poganjkov, ki povsem mirujejo, in jih narezane shraniti v vlažnem in hladnem prostoru, da se ne izsušijo ali vzbrstijo. Mogoče jih je hraniti v vlažni mivki ali zavite v časopisni papir v plastični vrečki v hladilniku. V tem primeru jih je treba včasih odviti, da ne bi začeli plesneti. Za cepiče se narežejo deli poganjkov s tremi do štirimi lepo izraženimi očesi.

Po uspešnem spomladanskem cepljenju zrastejo iz spečih očes že do jeseni dolgi poganjki. Ohranimo samo najmočnejšega. Če cepimo prezgodaj, lahko razvijajoče se poganjke uniči poznejša zmrzal.

Angleška kopulacija – Ta način cepljenja daje po izkušnjah iz poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta na Brdu v spomladanskem času najboljše rezultate. Najprimernejši je takrat, ko sta podlaga in cepič enako debela. Če je cepič tanjši, mora imeti vsaj polovičen premer podlage, pri čemer pazimo, da se kambij cepiča dotika kambija podlage. Poševno, pod enakim kotom, prerežemo tako cepič kot podlago. V sredini obeh prerezanih ploskev zarežemo prečno zarezo. Nastaneta jezička, ki se zatakneta drug ob drugega in spojita prerezano mesto. Mesti cepljenja trdno povežemo z izolirnim trakom in vsa odkrita prerezana in ranjena mesta zamažemo s cepilno smolo. Če cepimo podlage za mizo, vrhnji del skupaj z mestom cepljenja pomočimo v stopljen parafin in ga ohladimo v vodi. Rastoči poganjek bo pozneje sam poskrbel, da bo parafin počil.

Navadna kopulacija poteka enako, vendar pri njej poševna reza cepiča in podlage združimo brez jezička.

Precepljenje drevesa na novo sorto – Najpogostejši razlog za precepitev drevesa na novo sorto je, da nam stara ni všeč. Zanj je čas, ko drevje cveti. Vejice, primerne za cepljenje, pripravimo pozimi, takrat tudi odrežemo drevo pet centimetrov nad želenim mestom cepljenja. S tem poskrbimo, da se bodo sokovi, ki tečejo iz rane, do cepljenja že umirili. V nasprotnem primeru bi premočan pritisk sokov skozi rano velikega premera cepiče celo izrinil. Pritisk sokov ošibimo tudi tako, da pod mestom cepljenja ohranimo dve veji stare sorte. Izrežemo ju lahko naslednje leto.

Pred cepljenjem rez obnovimo na nižjem mestu. Okrog oboda prerezanega debla ali veje vstavimo več cepičev, jih dobro povežemo s trakom ali vrvico in vse rane zamažemo s smolo. Smolnati premaz čez kak dan preverimo, če skozenj pronicajo sokovi, ga obnovimo. Precepljeno mesto zaščitimo z obokom iz ukrivljene šibe ali žice, na katerega lahko sedejo ptice. Tako ne poškodujejo novega poganjka. Ko iz očes na cepičih zrastejo poganjki, najmočnejšega usmerjamo v vrh, vse preostale pa upogibamo v vodoravno lego za ogrodne veje. Do konca jeseni lahko poganjki zrastejo tudi do dva metra.

Glede na debelino lubja – čim starejše je drevo, debelejše je – izberemo način cepljenja oz. obliko cepiča. Po priporočilih Romana Mavca prideta v poštev dva načina cepljenja za lub in žlebičkanje, vstavljanje cepiča v razkol v sredini debla pa pomeni preveliko rano in ga odsvetuje.

Pri cepljenju za lub se cepič s poševno rezjo vstavi za lubje drevesa, ki ga obojestransko odmaknemo od lesa vzdolž prerezanega lubja. Če je lubje debelo, se odlično obnese enostransko cepljenje za lub, razširjeno pri Srbih, pri katerem gre vzdolžna rez cepiča pod odmaknjeno lubje le na eni strani vzdolžne zareze v skorji, s tkivom lubja pa se stika druga vzdolžno odrezana ploskev cepiča, v prerezu pravokotna na tisto, ki se stika s plastjo pod lubjem. Pri tretji možnosti, žlebičkanju, se v lubje v klin odreže žlebiček v obliki črke V oz. pravega kota. Prilegajoče se oblike je cepič, vzdolžno odrezan z dveh strani. Za neizkušene se zdi ta način najpreprostejši, vendar je po zagotovilu strokovnjaka cepič zelo težko prirezati v prilegajočo se obliko.

Cepljenje pozno poleti

Sadna drevesa so spet v soku, kar pomeni, da gre lubje od lesa, avgusta. Če je pred cepljenjem suša, rastoče podlage kak teden prej zalijemo, da sokovi oživijo. Poganjke z očesi, vidnimi za pazduhami listnih pecljev, ki jih bomo uporabili za cepiče, odrežemo z drevesa neposredno pred cepljenjem. Poletno cepljenje pride v poštev predvsem za vzgojo novih sadik, in sicer za podlage s premerom do 12 milimetrov. Najbolje se obneseta ploščičasta okulacija (v prvi polovici avgusta) in navadna okulacija ali T-okulacija (v drugi polovici avgusta). Priporočljivo je, da na eno podlago za vsak primer vstavimo več cepičev. Če se primejo vsi, ohranimo le najmočnejšega in podlago nad njim odrežemo. Oko bo mirovalo do pomladi, šele takrat bo iz njega začel rasti poganjek.

Ploščičasta okulacija – S cepiča izrežemo čim tanjšo ploščico lesa s spečim očesom, dolgo od dva do tri centimetre, katere okroglina je na enem koncu prirezana naravnost. Zmočimo jo in jo vstavimo na podlago, iz katere smo prej izrezali popolnoma enako ploščico. Dela čezinčez prevežemo s prozornim PVC-trakom, ki ga čez mesec in pol odstranimo.

T-okulacija – S cepilnim nožem v podlago zarežemo v obliki črke T, vzdolžna zareza naj bo dolga približno tri centimetre. S cepiča odrežemo čim tanjšo ploščico lesa, ki ima v sredini eno oko in pod njim del listnega peclja (lista nikoli ne puščamo). Vzdolžno zarezo v podlagi razpremo z nožem in vanjo vstavimo ploščico, držeč za konec peclja. Del cepiča, ki sega nad prečni del črke T, odrežemo. Vstavljeni del trdno prevežemo z elastiko, oko pustimo prosto. Ali je cepljenje uspelo, po štirinajstih dneh preverimo tako, da frcnemo pecelj. Če odleti, pomeni, da sta se cepič in podlaga uspešno zarasla. Elastika bo na soncu sama preperela.

Delo in dom, 21. marec 2007

Komentarji