Odprta vrata – vzorčne prenove: Sodobnost v hiši, zgrajeni po tipskem načrtu

Odprta vrata – vzorčne prenove: Sodobnost v hiši, zgrajeni po tipskem načrtu

V četrti vil, ob velikem mariborskem mestnem parku, je leta 1965 zrasla nova, samostojno stoječa stanovanjska stavba. Zgradili so jo po izbranem tipskem načrtu, ki so ga z upoštevanjem novih, naprednih meril tehnike in estetike izdelali arhitekti v enem od projektivnih birojev. Hišo odlikujeta arhitekturna in izvedbena kakovost, zato so jo brez večjih težav že dvakrat prilagodili novim potrebam. Obe posodobitvi pa so zavestno izpeljali tako, da je izvirna arhitektura, kot dokument časa, ohranila svoj likovni izraz. Zadnja prenova je potekala pod vodstvom arhitektke Alenke Hlupič.

V začetku prejšnjega stoletja se je na severozahodu starega jedra Maribora, na robu velikega mestnega parka, pod Kalvarijo, gričem, zasajenim z vinsko trto, začela razvijati nova stanovanjska soseska. Premožni meš­čani so na začrtanih gradbenih zemljiščih, členjenih z drevoredno ozelenjenimi prometnicami, začeli postavljati enodružinske hiše, oblikovane v tedaj modnih historičnih slogih. Lepa soseska se je po drugi svetovni vojni dopolnila in razširila z novimi, sodobnimi enodružinskimi hišami. Nekaj so jih zgradili po zamislih v Mariboru uveljav­ljenih mladih arhitektov, Boruta Pečenka, Ivana in Branka Kocmuta, Vlada Emeršiča in drugih, še več pa so jih postavili po načrtih, kupljenih v projektivnih birojih. Načrte za enodružinske hiše, prilagojene novim merilom lepega in novi kulturi bivanja, so arhitekti izdelali v nekaj arhitekturnih različicah, usklajenih s tedaj razraščajočo se tipizacijo in industrializacijo gradbenih in konstrukcijskih delov. Vsestransko domišljene načrte, ki so hkrati olajšali pridobivanje potrebne dokumentacije, so lahko tudi hitro prilagodili posebnim zahtevam lokacije in željam naročnika.

Načrti, ki jim pravimo »tipski«, so današnjo negativno konotacijo dobili, ker so jih investitorji med gradnjo spreminjali. Ker so bili posegi izpeljani nestrokovno, brez soglasja ali pomoči strokovnjaka – načrtovalca, so tehnično, uporabno in likovno degradirali izvirno arhitekturo. Poleg tega, posledice se jasno vidijo, so po lahko dostopnih načrtih, sicer prilagojenih za gradnjo v mestih in za meščana, gradili enodružinske hiše tudi na podeželju, v grajenih okoljih z lastno in v slovenskem prostoru izjemno raznoliko arhitekturno tradicijo.

Med enodružinskimi hišami, postavljenimi po »tipskem« načrtu v eni najlepših mariborskih stanovanjskih sosesk pod Kalvarijo, je tudi dom družine Hlupič. V letu 1965 zgrajeno hišo, ki bo čez dve leti stara komaj pol stoletja, so medtem že dvakrat prilagodili novim zahtevam bivanja. Brez večjih težav, kar kaže na dobre načrte. Pred kratkim končana zadnja posodobitev je vidna le v svežini ometov in v nekaj novih likovnih podrobnostih. Izvirna arhitektura je namreč v celoti ohranjena. Zavestno, kot kazalec časa in v njem uveljavljenih načel sodobne enodružinske gradnje, poudarja avtorica obeh posodobitev, arhitektka Alenka Hlupič.

Posodobitve, povezane z novimi 
uporabnimi zahtevami

Izvirna tlorisna zasnova, načrtovana za živ­ljenje ene družine, s kuhinjo, dnevno sobo, dnevnimi sanitarijami in garažo v pritličju ter spalnim delom v nadstropju, se je prvič spremenila leta 1980. Hišo so prilagodili bivanju starih staršev in mladi tričlanski družini. Ker je bilo stopnišče, vez med nadstropji, takoj ob vhodu, so stavbo v dve stanovanji razdelili po etažah. Mlada družina si je dom uredila v nadstropju, starši pa v pritličju. Poleg potrebnih novih inštalacij, v nadstrop­ju so namreč na novo uredili kuhinjo in povečali dnevne sanitarije v pritličju, spada med tedaj izpeljane večje gradbene posege, opazne tudi na glavnem licu hiše, preoblikovanje garaže v spalni prostor staršev. Poleg dodane talne izolacije in notranje povezave garaže z dnevno sobo je garažna vrata zamenjalo okno. Njegova velikost je usklajena s staro okensko odprtino nad njim.

Po tridesetih letih se je število članov v družini spet spremenilo in dvodružinsko hišo so preuredili v enodružinsko. Pritličje je znova namenjeno le dnevnemu bivanju, v spalnici staršev je urejena delovna soba s knjižnico, v kuhinji v nadstropju pa sodoben gospodinjski delovni prostor – utiliti. Kljub ne prav velikim spremembam pri namembnosti prostorov pa je bila zadnja prenova zelo temeljita, saj so zamenjali ali ozdravili tudi vse poškodovane stavbne dele in z dodano toplotno izolacijo zmanjšali rabo energije za vzdrževanje prijetne in zdrave klime v prostorih.

Tehnična in energijska sanacija

V letu, ko je bila hiša načrtovana, je bil v Sloveniji sprejet zakon o potresnovarni gradnji, zato so 40 centimetrov debeli nosilni opečni zidovi in železobetonske stropne konstrukcije z rebri iz votle opeke z armiranobetonskimi vezmi med seboj povezani v potresno varno konstrukcijo. Upoštevanje načrta in kakovost izvedbe se kažeta v nepoškodovani, stabilni in trdni konstrukciji, zato dodat­na utrditev stavbe ni bila potrebna. Statično stabilno ostenje je suho, ni obremenjeno s preveč talne vlage, zato tudi sanacija in dodat­na zaščita pred talno vlago ni bila potrebna.

Čeprav klasično zasnovana hiša z ravno prav velikimi fasadnimi odprtinami, širokimi napušči in močno ozelenjenim vrtom ni bila nikoli energijsko potratna, so se last­niki odločili, da v sozvočju z usmeritvami varčne in trajnostne gradnje zmanjšajo že tako racionalno rabo energije za ogrevanje in v hiši poleti vzpostavijo še bolj prijetne bivalne razmere. Celoten stavbni ovoj so dodatno ovili s 15 centimetrov debelim slojem ekološke toplotne izolacije, stara okna so zamenjali z novimi lesenimi s termoizolacijsko zasteklitvijo. K boljši zaščiti notranjih prostorov pred vdori mrzlega zraka pozimi in vročega poleti pa pripomore tudi dodana toplotna izolacija popravljene in na novo prekrite strešne konstrukcije.

V sklop zadnjih prenovitvenih delo spada še razpeljana nova infrastruktura, nova vodovodna, centralna in električna napeljava. Poseg je bil nujen zaradi dotrajanosti obstoječega in nove uporabnosti prostorov. Kuhinjo in majhno kopalnico v nadstropju so denimo preoblikovali v utiliti in prostoren sanitarni prostor.

V notranjosti belo, črno in lesketajoče

Kuhinja z jedilnico, velika dnevna soba s kaminom, ki se odpira na zunanjo teraso in vrt, in nekaj stopnic nižje ležeča delovna soba, izvorno garaža, so prostori dnevnega bivanja. Vsi so med seboj povezani, tako kot nekoč, le odprtine so malo večje in vratna krila odstranjena. Vse stene in stropi so gladko ometani in beljeni, tudi po meri izdelano pohištvo je belo. Bela je oblazinjena sedežna garnitura, dominanten element premične opreme v dnevni sobi. Svetel je tudi delno rekonstruiran lesen tlak, izdelan iz deščic. Arhitektka je leseni tlak in stari način polaganja v ribjo kost ohranila tudi zato, ker se pri tako položenih deščicah napake, ki nastanejo zaradi delovanja lesa, med seboj izničujejo, smeri polaganja pa se vizualno nevtralizirajo.

V vseh prostorih bivanja prevladujoča bela, pravzaprav nebarva, in medena barva rahlo svetlikajočega lesenega tlaka ustvarjata svojevrstno nevtralno okolje izbranim dodatkom – uporabnim in likovnim poudarkom, med katerimi prevladuje sestavljanje bele in črne. V belo-črn vzorec je preoblečen star naslanjač iz masivnega lesa, ki je v hiši od zmeraj, v belo-črnem vzorcu so zavese in druga tekstilna dekorativna oprema. Z domišljeno sestavo bele in črne se navidezno poglabljajo vse sanitarije v hiši, tudi črna kovinska ograja se v kontrastnem rastru odlikuje na beli steni. Enak učinek ima s črnim kamnom zaključen prenovljen kamnin. Vpet je v belo predelno steno med kuhinjo in dnevno sobo.

Zato nas, čeprav so prenovljeni, že kar kult­ni Thonetovi stoli v jedilnici obarvani pisano, prevladujoči vtis opremljenega doma poveže z op artom. Z umetnostnim slogom oblikovanja iz 60. let prejšnjega stoletja, ki je z urejanjem materialov glede na barvne kontraste, posebej priljubljen je bil kontrast bele in črne, želel izzvati občutljivost za optične dražljaje. V grafično urejenost ravnih linij in kontrastno barvno kombinacijo, prevladujoče bele z dodatkom črne, se igrivo vključujejo veliki in bogato oblikovani lesketajoči lestenci, izdelani iz med seboj spetih steklenih ploščic. Zdi se, da je arhitektka, ki je s subtilnim odnosom do dediščine, do našega arhitekturnega razvoja, ohranila staro arhitekturo stavbnega ovoja, prenovo v smislu umetniške svobode, nove estetike in inovativnosti, z razpostavljenimi lestenci pa tudi oživitve rokodelstva in obrti, obrnila navznoter. Seštevek kaže na uspelo prizadevanje za celostno umetnino in humanizacijo okolja z umetnostjo.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE