Prostor, v katerem nameravamo urediti savno, naj bo dovolj velik, da se bomo v njem počutili prijetno, ne utesnjeno. Kolikšno površino ji bomo namenili, je odvisno od tega, koliko ljudi jo bo uporabljalo (dejstvo je, da domačo savno redko uporabljata več kot dva člana družine hkrati), predvsem pa, koliko udobja želimo, ali se bomo torej zadovoljili s sediščem ali bi v savni raje ležali.

Za finsko savno in večino suhih lesenih savn za dva uporabnika potrebujemo vsaj dva kvadratna metra. Minimalne mere so po besedah Luke Remica iz podjetja Bazeni in wellness Remax 160 krat 200 krat 200 centimetrov, v tako veliki savni lahko leže uživata dva. Za infrardečo (IR) pa zadostuje že dober kvadratni meter – 100 krat 90 centimetrov za enega in 100 krat 150 centimetrov za dva. Veliko ljudi se prav zaradi čim bolj racionalne izrabe prostora odloči za kombinirano različico obeh vrst savn, ki sta sicer najpogostejši izbiri za domače potrebe. Če smo si zamislili parno savno, pa moramo po sogovornikovih besedah upoštevati še, da potrebujemo dodatnega pol kvadratnega metra za parni generator. Vsekakor je priporočljivo, da si mojstri, ki nam jo bodo vgradili, najprej ogledajo prostor, ki smo ji ga odmerili, če smo se zaradi njegovih posebnosti odločili za izdelavo po meri, pa je ogled sploh nujen, poudarja Rok Gregor iz podjetja Savne Gregor.

Finska je najbolj vroča, infrardeča deluje globinsko

Finska savna je najbolj vroča izmed vseh savn. Temperatura v njej se povzpne do približno 110 stopinj Celzija, vlažnost je približno 10-odstotna. Vlažnost povečujemo tako, da razgrete kamne na peči polivamo z vodo, ki ji lahko dodamo tudi aromatična olja. »V tako ogretem prostoru se temperatura kože dvigne na 40 stopinj Celzija, temperatura telesa pa na 38 stopinj Celzija, kar v organizmu povzroči podoben odziv kot pri vročinskem stanju. Z vročino pa se, kakor vemo, telo brani pred različnimi okužbami. Redno savnan­je blagodejno vpliva na krvni obtok, odstranjuje strupe iz telesa, pospešuje srčni utrip in prebavo, krepi odpornost proti prehladnim obolenjem, lajša težave zaradi astmatskih in bronhialnih obolenj,« našteje nekaj prednosti finske savne Mitja Kos iz podjetja Kossko.

Infrardeče so na prvi pogled podobne finskim, drugačni so grelniki, ki oddajajo toploto, zaradi katerih je temperatura precej nižja. IR-savna je zato primerna za širši krog ljudi. Medtem ko finska deluje na telo posredno, prek segrevanja zraka, se pri infrardeči za ogrevanje zraka porabi le približno 20 odstotkov energije, preostanek prodre v telo. To pomeni, da lahko stopimo tudi v hladno savno in telo postopoma segrevamo, pri finski pa je treba najprej na zelo visoko temperaturo ogreti prostor, šele potem se segreva telo.

Kombinirane za vso družino, parne le za nekatere

Za družine, v katerih imajo nekateri člani raje finsko savno, drugi pa vročine ne prenašajo najbolje, je dobra rešitev kombinirana savna, ki združuje več različnih načinov savnanja. Osnova je finska savna, v katero so lahko poleg klasične peči zanjo vgrajeni še IR-grelniki (karbonske plošče) ali kombinirana peč s parnim agregatom, ki ogreva prostor in izloča obilico pare. Takšna omogoča po Kosovih besedah doseganje do 70-odstotne vlažnosti in potenje zaradi povečane vlažnosti že pri približno 60 stopinjah Celzija, kar je primerno predvsem za ljudi, ki ne prenašajo visokih temperatur.

Parne savne so v domačem okolju redkejše, največkrat jih nadomeščajo tako imenovane parne prhe z vgrajenim generatorjem vodne pare. Ta je nameščen pod dno kadi, zato je ta globlja od običajne. Para, ki jo ustvarja generator, je segreta na 40 do 60 stopinj Celzija, podobno kot v parnih savnah v centrih za dobro počutje, le da je treba tu vzeti v zakup občutek utesnjenosti, saj so parne prhe precej manjše.

Primeren prostor in ustrezna napeljava

Ko se odločamo za umestitev savne v ta ali oni kotiček svojega doma, moramo vedeti, kakšen prostor potrebujemo za določen tip savne. Nemalokrat se zgodi, pravi Rok Gregor, da stranka za tako imenovano vgradno savno izbere prostor neustreznih mer: »Zaradi postavitve notranje opreme je vedno nujno, da je vhod na širši stranici. Zelo težko je, na primer, umestiti savno v dolg in ozek prostor. V tem primeru gotovo odpade dvovišinska klop.« Tudi mansarda ni najbolj primerna, saj je zaradi poševnin težko primerno razporediti grelna telesa in klopi. Parapetni zid mora biti visok približno 120 centimetrov, poudarja Gregor. Težav z umeščanjem savne v mansardo pa ne bomo imeli, če smo se odločili za izdelavo po meri, pravi Luka Remic: »Skoraj vedno se najde rešitev, ki je primerna za uporabnika. Tudi sama oblika prostorov navadno ne povzroča preglavic, seveda če se je izvajalec pripravljen posvetiti stranki in poiskati ustrezno rešitev.«

Zaradi načina savnanja v finski savni, na primer, je skoraj nujno, da je v njeni bližini prha, kar je prav tako treba upoštevati.

Druga pogosta napaka je neprimerna talna podlaga. Finska savna zaradi občasne pare in višjih temperatur ne sme biti postavljena na parketu. Na tleh, kjer bo stala, mora biti talna obloga, ki jo je preprosto čistiti, denimo keramična ali kamnita, v prostoru brez oken pa je treba po besedah Mitje Kosa poskrbeti še za dodatno prezračevanje oziroma odzračevanje z ventilatorji, da preprečimo nastajanje plesni zaradi vlage.

Zelo pomembno je, da se kupec pravočasno, ko še ima možnost prilagoditi prostor in napeljave v njem, pozanima o zahtevah za postavitev savne, opozarja Luka Remic. Ne smemo namreč pozabiti, da potrebujemo za finsko savno trifazni električni dovod (380 V), za manjše izjemoma zadošča običajni 220-volt­ni, priklop pa je opravilo, ki ga mora opraviti strokovnjak. Za postavitev IR-savne zadostuje enofazni električni dovod, zaradi razmeroma majhne porabe električne energije, ki je primerljiva s porabo hišnega sesalnika, pa jo lahko priključimo na navadno vtičnico.

Dodatki za večje užitke

Pomembno je, da imamo kakovostno peč, če gre za finsko savno, kakovostne IR-grelnike v IR-savni in kakovosten parni generator v parni savni, pravi Luka Remic. Seveda ne smemo pozabiti na kakovostno regulacijo in izvedbo drugih elektronapeljav, poudarja Mitja Kos, ki priporoča, da je notranjost iz mehkega lesa. Prava savna je iz masivnega lesa, ki je trajnejši in ima boljše toplotnoizolativne lastnosti. Prednost tako imenovanih sendvič savn, pri katerih je prostor med lesenimi ploščami zapolnjen z izolacijskim materialom, pa je, da imamo več možnosti, kar zadeva zunanji videz.

Med obvezno opremo finske savne spadajo vedro in zajemalka za polivanje vročih kamnov na peči, peščena ura, higrometer in termometer. Z nekaj dodatne opreme, kot je na primer solni uparjalnik s himalajsko soljo, bomo občutili še blagodejne učinke solne terapije, z vgradnjo svetlobnih teles, na primer z LED-elementi, dobimo barvno terapijo, pri čemer si lahko omislimo daljinsko upravljanje, enako velja za avdiosistem, če se radi sproščamo ob prijetnih zvokih. Na voljo je še tehnologija optičnih vlaken v različnih aplikacijah, ki omogoča ambientalno osvet­litev, zvezdno nebo in podobno.

Na trgu je veliko različnih vrst savn z različno dodatno opremo, ki je marsikateri kupec sploh ne pozna. Ena takih je peč za biosavno, s katero spremenimo finsko savno v biosavno, pravi Remic: »Savno lahko segrejemo kot finsko, do 110 stopinj Celzija pri nizki vlaž­nosti, ali kot biosavno do 65 stopinj Celzija pri 70-odstotni vlažnosti.«

Troje v enem

Izbrati med številnimi ponudniki in še večjim številom izdelkov je vse prej kot preprosto, pa pritrdi Jernej Vehovec iz okolice Ljubljane, ki je savno vgradil pred kratkim: »Ko prebrskaš ponudbo, ugotoviš, da se za isto stvar uporab­ljajo različna imena. Sam sem se za izdelek in ponudnika odločil na podlagi priporočil.« Izbral je tipski model infrardeče savne, ki združuje troje v enem: kombinacijo površinskih grelnikov, terapevtskega grelnika, ki omogoča intenzivno točkovno ogrevanje posameznih delov telesa, in solnega uparjalnika, katerega uporaba zelo dobro vpliva na dihala in kožo, v kombinaciji z zelišči, suhim sadjem ali rožnimi listki pa je tudi najbolj naravna aromaterapija. Meter in pol krat meter velika savna je dovolj udobna za dva, ki se lahko sproščata v polležečem položaju. Všeč mu je tudi finska savna, a se po njegovih besedah za dva uporabnika ne splača.

Za domačo savno se je odločil iz zdravstvenih razlogov, pa tudi sicer je velik ljubitelj savnanja. Za obisk savne v termah in centrih dobrega počutja si je treba vzeti čas, precej več, kakor če jo imaš pri roki in lahko vanjo stopiš kadar koli, pravi. Poleg tega imajo v družini težave z dihali, ki jih savnanje preverjeno blaži, zlasti v kombinaciji s solnim uparjalnikom, nad katerim je Vehovec navdušen. Zaradi sproščanja pare skozi kristale soli je v zraku veliko drobnih solnih delcev, ki lajšajo težave pri kroničnih obolenjih kože, razkužujejo dihalne poti in preprečujejo vnetja ter tako lajšajo različne bolezni dihal, kot sta astma in kronični bronhitis.

Infrardeče porabijo manj energije

IR-savne porabijo približno tri- do štirikrat manj energije kot finske, pravi Rok Gregor: »Povprečna poraba IR-savn je približno 2000 W oziroma 2 kW, medtem ko so peči za finsko savno precej močnejše. Za dva krat dva metra veliko finsko savno, na primer, je priporočljivo izbrati peč z močjo približno 8 kW. Temu primerni so tudi stroški.« Eno savnanje v finski savni nas tako stane od 0,50 do 0,80 evra, v IR-savni pa od 0,10 do 0,15 evra. Seveda je to le približna ocena stroš­kov, poudarja Gregor.

Na porabo električne energije namreč vpliva več stvari, predvsem temperatura okolice (savna v ogrevanem prostoru porabi manj energije kot v neogrevani kleti, na primer), način uporabe (večkratno odpiranje vrat pomeni večjo porabo energije) in nastavljena želena temperatura (višja ko je, večja je poraba energije). Veliko pa je odvisno tudi od kakovosti izdelave. Predvsem pri finski savni je tako pomembno, da je dobro izolirana, s čimer zmanjšamo toplotne izgube, še pravi Rok Gregor in doda, da lahko finsko savno namesto z običajno električno ogrevamo tudi s pečjo na drva.