Prostor, v katerega nameravamo umestiti savno, mora izpolnjevati več pogojev, ki so odvisni od tega, za katero vrsto savne smo se odločili. Infrardeče so glede tega najmanj zahtevne, potrebujemo le ravno podlago, na katero bomo postavili kabino, ki mora biti od stene in stropa odmaknjena približno deset centimetrov, priključimo jo na standardno vtičnico (220 V). Priporočljivo je sicer, da je prostor, v katerem stoji, zaprt in ogrevan.

Za finsko savno je po besedah Mateja Čret­nika iz podjetja MS bazeni, savne in biljardi priporočljivo predvideti prostor že ob grad­nji, s čimer se izognemo poznejšim večjim posegom: »Finske savne v nasprotju z IR-kabinami nimajo dna – takšno z dnom izdelamo le izjemoma, na željo stranke. Na tleh mora biti zato vodoodporna in temperaturno obstojna talna obloga, najpogostejša in najbolj praktična izbira so keramične ploščice.« Finske savne tudi ne moremo priključiti na standardno vtičnico, potreben je trifazni tok. »Če bo stala v prostoru brez oken, je treba poskrbeti za odvod zraka, kar je še zlasti pomembno, če smo se odločili za kombinacijo finske in biosavne,« dodaja Rok Gregor iz podjetja Savne Gregor. V nizkoenergijskih in pasivnih hišah s prezračevalnim sistemom poseben odvod zraka ni potreben. Priporoč­ljivo je, da je finska savna od stene odmak­njena približno pet centimetrov, biosavna s pečjo z uparjalnikom deset centimetrov, v obeh primerih je priporočljiv desetcentimetr­ski odmik od stropa.

Tehnično najbolj zahtevna je ureditev prostora za turško savno, za katero se sicer po besedah sogovornikov odloči manj ljudi. Zanjo veljajo podobne zahteve kot za finsko savno, poleg tega je treba prostor dodatno toplotno izolirati in poskrbeti tako za dovod kot odtok vode.

Tudi pod poševnino v mansardi

Obliko savne je mogoče prilagoditi skoraj vsakemu prostoru. Tipske so načrtovane in oblikovane tako, da ustrezajo večini prostorov. »Pogosto pa se zgodi, da zaradi omejitev v prostoru vgrad­nja tipske savne ni mogoča ali pa imajo stranke unikatne zamisli glede njene oblike in umestitve. V tem primeru pride v poštev le izdelava po meri, z različnimi premišljenimi detajli,« pravi Blaž Izlakar iz podjetja Savne Štrus. Končni izdelek se tako popolnoma prilega prostoru, pa naj bo ta še tako nestandardne oblike.

Infrardečo in finsko savno brez težav umestimo tudi pod poševnino v mansardi. Za prvo velja, da mora stati v zaprtem in ogrevanem prostoru, finsko pa lahko postavimo tudi na balkon ali teraso, vendar moramo izbrati debelejšo konstrukcijo in dodatno izolirati strop, saj se topel zrak v njej dviga. »Za zunanjo postavitev morajo biti bruna, ki sestavljajo konstrukcijo savne, debela 60 milimetrov, medtem ko v notranjosti zadostuje 40 milimetrov. Če smo izbrali savno s tako imenovano sendvič konstrukcijo z vgrajeno toplotno izolacijo iz kamene volne in parno zaporo, je za notranjo postavitev običajna debelina 77, za zunanjo pa približno 100 milimetrov,« pojasnjuje Rok Gregor.

Finska približno 8 kW, IR do 2 kW na uro

Savne lahko ogrevamo na dva načina – s pečjo na drva ali z električno pečjo. Peči na drva se večinoma uporabljajo v savnah na prostem, medtem ko tiste v notranjosti, za katere se ljudje najpogosteje odločajo, običajno grejejo peči na električno energijo. Kakor pravi Rok Gregor, je na sto strank morda ena, ki želi savno v hiši ogrevati na drva: »Pri novogradnji ni večjih zapletov, pri obstoječih hišah pa so s tem povezani večji posegi, denimo izvedba dimnika, če ga še ni, zato so večji tudi stroški.«

Za ogrevanje finske savne so tako na voljo različno zmogljive električne peči, za IR-savne pa keramični oziroma v zadnjem času vedno bolj razširjeni karbonski grelniki. Elektrika sicer velja za najdražji energent, a sogovorniki poudarjajo, da savne kljub temu niso preveliki porabniki. Finska porabi za uro delovanja približno 8 kW elektrike, infrardeča kabina pa od 1 do 2 kW. »Dve uri savnanja v dva krat dva metra veliki finski savni z osemkilovatno pečjo nas bosta stali približno evro. Približno pol ure savnanja v infrardeči kabini pa stane 0,15 evra za dva,« pojasnjuje Gregor.

Infrardeče savne so torej precej manjši porabnik energije. Včasih so vanje večinoma vgrajevali keramične grelnike, ki so sestavljeni iz žarilne nitke, keramičnega peska in sevala. Zdaj jih vedno bolj nadomeščajo karbonski grelniki, sestavljeni iz tanke karbonske plošče, ki je bolj prilagod­ljiva, manj lomljiva, ima večjo infrardečo grelno površino kot keramični grelniki in deluje na večji površini. »Raziskave so pokazale, da grelnik z večjo površino delovanja ustvari večjo terapevtsko toploto in omogoči globlje potenje uporabnika. Poleg tega se hitreje ogreje na delovno temperaturo kot keramični grelniki. Občutek ugodja med savnanjem je večji, saj se temperatura skoraj ne spreminja – telo namreč vpije več kot 90 odstotkov energije, ki jo oddajajo grelne plošče,« zagotavlja Izlakar.

Finska ali infrardeča?

Za domačo rabo so najbolj razširjene infra­rdeče in finske savne. Za katero se bomo določili, ni odvisno samo od tehničnih možnosti za njeno postavitev, ampak tudi od tega, kakšna oblika savnanja nam najbolj prija oziroma kako visoke temperature prenaša naš organizem. Temperatura v infrardeči savni je nižja kot v finski, kar nekaterim bolj ustreza tudi z zdravstvenega vidika. Pravi ljubitelji savn še vedno prisegajo na finsko ali na biosavno, ki je kombinacija finske in zeliščne. Izlakar pravi, da gre to pripisati ritualu, povezanemu z uporabo finske savne, vse od polivanja vročih kamnov, 15-minut­nega savnanja do knajpanja s hladno vodo.

Klasično finsko savno brez težav nadgradimo v biosavno. To naredimo z nerjavnim snemljivim valjem, ki ga vstavimo med kam­ne v peči in napolnimo s približno litrom vode. Ko se peč segreva, nastaja para in skozi luknjičasto dno posode vstopa v posodo s solnimi kamni. Para, obogatena z drobnimi delci soli, se nato enakomerno razširi po savni.

Prav tako lahko finsko savno spremenimo v infrardečo – na voljo so namreč površinski infrardeči grelniki, ki jih je mogoče zelo preprosto vgraditi v steno finske savne. »Tako imenovana polovična izvedba, pri kateri daljšo zgornjo klop v finski savni obložimo z infrardečimi grelniki, stane od 1000 do 1500 evrov, odvisno od velikosti klopi. Grelni elementi so vdelani v les in popolnoma zaprti,« pravi Rok Gregor in doda, da lahko IR-grelniki delujejo bodisi samostojno bodisi hkrati z vklopljeno pečjo v finski savni, kar pomeni, da lahko med savnanjem izkoriščamo prednosti infrardeče in finske savne.