Čeprav prenova do nedavno slabo ohran­jenega kmečkega doma z izvirno in dolgo zgodovino še ni končana, vsa dela, izvedena z večplastno odličnostjo, razkrivajo pomen hotenja in ozaveščenosti lastnikov – družine Kotnik.

Kakovostne ostaline urbanih in arhitekturnih stvaritev naših prednikov so, kot posebna vrednost narodove kulture, zaščitene z zakonom in odloki o razglasitvi, sprejetimi v sozvočju z njim. Zadnje slike mest in drugih naselij pa razločno kažejo, da sodobni razvoj urbano in arhitekturno dediščino neobzirno briše. Kljub pravnemu varstvu. Med iskan­jem vzrokov v ospredje postavljamo lastnike. Zaradi nezadostnega vedenja in znanja večina v svoji dediščinsko vredni grajeni strukturi vidi le oviro, ki jo je treba kar se da hitro podreti. Zakon ob njihovem hotenju ostaja le mrtva črka na papirju, tudi zato, ker je oživljanje bolnih, pogosto tudi močno poškodovanih stavb zahtevno delo, ki ga brez lastnikove volje ni mogoče kakovostno izpel­jati. Prav volja in ozaveščenost lastnikov je odigrala odločilno vlogo tudi pri prenovi za kulturni spomenik razglašene monumentalne in močno poškodovane stanovanjske stavbe – dvorca v sklopu domačije Breg.

Kmečki dvor Breg

Na stiku Ljubljanskega polja s Posavskim hribovjem, širokim pasom hribovitega sveta na obeh straneh reke Save, ki sega vse do sevniške kotlinice, se je na skalni polici v sklopu naselja Imovica pri Lukovici izoblikovala mogočna kmečka domačija. V listinah se posest prvič omenja v 15. stoletju. Iz urbarja samostana Velesovo razberemo, da je v tedaj postavljenem domu – najstarejšem stolpastem delu objekta, imenovanem stara kašča, na katerem se je ohranila tudi strelna lina – predpisane dajatve samostanu v tem okolju zbiral prvi stanovalec graščine na Bregu. Stavba se je nato razraščala, priimki gospodarjev so se zaradi ženskih potomk spremin­jali, razpoznano pa je, da korenine rodu zanesljivo segajo v začetek osemnajstega stoletja, ko je na Bregu gospodaril Jurij Cerar.

Zdaj osupljivo lepa arhitektura, ki je v pomladnih mesecih zaradi neolistanega drevja še bolj vidna, je v svojem stoletnem razvoju doživljala vzpone in padce. Njenemu razvoju in prilagajanju sodobnim zahtevam bivanja je bilo najmanj naklonjeno 20. stoletje. Vojne vihre in politične spremembe so skrhale moč posesti in starši zdajšnjega gospodarja so objekte vzdrževali s skrajnim naporom, v katerega je bilo vtkano veliko ljubezni do doma. S sprotnimi popravili so jih toliko ohranjali, da jih nastajajoče poškodbe niso popolnoma uničile.

Dolga in zahtevna pot prenove

Skozi rodove ukoreninjena ljubezen do doma je močno pripomogla k odločitvi družine Kot­nik, da v potresu, ki je leta 1895 prizadejal Ljubljano, ranjeni in pozneje od zoba časa močno načeti dvorec ozdravi in ga prilagodi sodobnim zahtevam bivanja. Vedeli so, da pot prenove velikega objekta, ki ni podrejen nobeni značilni gradbeni strukturi in je nastajal stoletja (njegov najstarejši stolpni del je iz 15. stoletja), ne bo lahka in ne kratka, zato so se nanjo temeljito pripravili. Na podlagi podrobne analize stanja in konservatorskih smernic, izdelali so jih na zavodu za varstvo kulturne dediščine v Kranju, ter načrtov prenove so leta 1998 začeli utrjevati stavbno konstrukcijo. Zidove so povezali za AB-vezmi, z injektiranjem utrdili zidove in oboke v pritličnem delu ter restavrirali lesene stropne konstrukcije v nadstropju. V stolpu so zaradi porušitve etažnih konstrukcij in strehe med drugo svetovno vojno izdelali nove. Ob 
utrditvi konstrukcije so razpeljali tudi vse potrebne inštalacijske vode. Povečanju trdnosti stavbne konstrukcije sta sledila popravilo ali zamenjava dotrajanega stavbnega pohištva z izdelano repliko ter restavracija notranjih lesenih in kamnitih stopnic ter vseh kamnitih izdelkov, s katerimi so v preteklosti kamnoseški mojstri polepšali okenske in vratne odprtine. Najzahtevnejšo fazo prenove so sklenili z obnovo vseh notranjih in zunanjih ometov, ki so jih izdelali z uporabo apnenega veziva in rekonstrukcijo med obnovitvenimi deli razkritih okrasnih poslikav v barvi.

Lastniki so pri vseh doslej izvedenih delih sodelovali z odgovornimi konservatorji in upoštevali uveljavljena načela varstva nepremične kulturne dediščine. Kar pomeni, da so pri prenovi dvorca upoštevali kakovostne prispevke vseh obdobij, jih strokovno popravili ali nadomestili z izdelanimi replikami. Vse posege, ki so jih izpeljali preverjeni mojstri, so skrbno dokumentirali. Pol tisočletja stara stavba je med popravili razkrila nekaj utrinkov svojega razvoja. Tako so pri odstranjevanju nasutja nad obokanim stropom glavnega bivalnega prostora, »hiše«, odkrili fragmente lesenega renesančnega stropa, v veži so odstrli zazidano okno, pri popravilu ometov pa so razkrili močno poškodovano, a bogato baročno poslikavo notranjosti in zunanjosti. Nekaj sob je bilo polepšanih s stropno figuralno poslikavo, glavni vhod so krasile freske in barvni medaljon, vsi stavbni vogali so bili vidno poudarjeni z izvirno oblikovanimi šivanimi robovi. Med odkritim barvnim okrasjem stavbnega ovoja je bilo mogoče rekonstruirati le šivani rob, vse drugo je bilo premalo ohranjeno.

Pečat človeških rodov in človeških usod

Stavba, čudoviti dokument človeškega živ­ljenja, je s trdim delom sedanjih lastnikov prenovljena in pomlajena. Vse staro in vredno je ohranjeno v izvorni obliki, natančno in strokovno popravljeno in ozdravljeno, vse novo, od dodanih stebričev na povezovalnem hodniku med objektom in stolpom do umetelno izdelanih železnih mrež, ki varujejo in krasijo okenske odprtine, pa odlikuje izvirnost, ki se z vso virtuoznostjo poustvarjanja monumentalnosti in prestižnosti zveže z odstrto baročno zunanjostjo.

Tako kot zunanjost je mogočna tudi notran­jost, ki gradbeno dovršena čaka na razpostavitev premične notranje opreme. Ta je v celoti ohranjena. Zaradi starosti so nekateri elementi v delavnicah restavratorjev, drugi na to še čakajo. Tudi raznolik splet v različnih časovnih obdobjih izdelane opreme, od kmečkega pohištva do meščanskih kosov, s katerimi so bili opremljeni saloni in spalnice, zrcali zveznost bivanja.

Ob občudovanju obsežne prenove objekta in zadovoljstvu, ki ga razberem na obrazih domačih, se potrdi resničnost zapisa francoskega naravoslovca in filozofa Gastona Bachelarda (1884–1962) v delu z naslovom Poetika prostora: »Naš cilj je zdaj jasen: pokazati moramo, da je dom ena največjih povezovalnih sil za človekove misli, spomine in sanje. Preteklost, sedanjost in prihodnost mu dajejo različne dinamike, dinamike, ki se pogosto križajo, si nasprotujejo, včasih druga drugo vznemirjajo. V človekovem življenju dom zmanjšuje spremenljivke in daje nasvete o kontinuiteti. Brez njega bi bil človek raztreseno bitje. Podpira ga v neurjih neba in neurjih življenja. Je telo in duša.«

Preteklost, ki jo odpira arhitektura kmečkega dvorca, so lastniki vgradili v sedanjost za zveznost in trdnost doma v prihodnosti. Spomeniško varstvo stavbe je v njihovem primeru dodana, in ne primarna vrednost.