Monumentalna palača je današnjo podobo dobila ob koncu osemnajstega stoletja. Tedaj je njen lastnik, premožni baron Žiga Zois, sklenil njen razvoj s korenito prenovo. V palačo, razpeto med Zoisovo cesto in Križevniško ulico, kakor se imenujeta danes, je povezal več starih objektov, ki v obliki podkve obdajajo notranje dvorišče z vodnjakom. Njeno arhitekturno podobo zaznamujejo povsem gladke zunanje stene, ki so poudarjene le s profilirano oblikovanimi obrobami okenskih odprtin, na glavni fasadi urejenih v dvanajst navpičnic, šivan rob na stavbnih vogalih in zanimivo razčlenjen stavbni venec.

Od tedaj je minilo že več kot dvesto let, vendar klasicistično oblikovana palača mecena slovenske umetnosti ni spremenila izvirnega videza in uporabnosti. Palača je spomeniško zavarovana, toda bolj kot odlok imajo zaslugo za varstvo njene kakovosti ozaveščeni prebivalci, lastniki stanovanj. Objekt skrbno vzdržujejo, tako da spremembe, povezane z novimi, sodobnimi zahtevami kakovostnega bivanja, niso degradirale izoblikovane arhitekturne podobe. Vsa stanovanja, opremljena s potrebnimi komunalnimi napeljavami, so centralno ogrevana, imajo sodobno opremljene sanitarije in kuhinje, močno in mogočno zidovje z okni in vrati pa je staro. Posebej velja omeniti stavbno pohištvo. Leta 2001 so med obnovo vseh fasadnih ploskev in notranjih skupnih prostorov sanirali tudi stavbno pohištvo v vseh stanovanjskih enotah. Ozaveščeni prebivalci ga niso samovoljno spreminjali ali celo zamenjali s trenutno modnimi plastičnimi izdelki v različnih barvah, ampak so ga v večini primerov popravili, z izdelanimi lesenimi replikami so zamenjali le res močno poškodovano.

Dom s starodobnim pohištvom

Med stanovanji v Zoisovi palači je tudi dom Mojce Kopač, ki, tako kot vidna podoba hiše, že desetletja ni bistveno spremenil svojega videza. Prostore, ki gledajo na breg Ljubljanice, oblikujejo od hoje že močno izbrušeni tlaki, v patino starosti odeta imenitno oblikovana vrata ter lončene peči in pohištvo, ki mu zaradi domišljenosti in kakovostne izdelave uporabnost in lepota še nista zbledeli. Zaradi starega pohištva so prostori, zlasti velika dnevna soba, videti bleščeče in razkošno. Na vtis vplivajo tudi izjemna višina prostorov, dragoceni leseni tlaki in nenavadno oblikovano medeninasto okovje na velikih dvokrilnih vratih, ki vežejo sobe med seboj.

V domu, ki ga sestavlja pohištvo različnih let­nic in slogov, je povsod čutiti prijetnost in lepoto. Posamezni pohištveni elementi, od omar, predalnikov do sedežne garniture, miz, mizic in stolov, so sestavljeni v skladne in hkrati ločene ambiente. Ti so v harmonično celoto povezani s preprosto oblikovanimi knjižnimi policami in umetnostnimi izdelki. Posebej obiskovalca pritegnejo slike in risbe, vse delo družinskih umetnikov. Umetnost slikanja in risanja ni tuja niti lastnici. Njen ded je bil priznan akademski slikar podobar iz Žirov, iz pokrajine, ki jo je Matjaž Kmecl zaradi številnih imenitnih slikarjev, ki so od tam izšli, poimenoval zibka slovenskega slikarstva. Odličen risar je bil prav tako njen oče, arhitekt Vlasto Kopač, ki je dom v Zoisovi palači opremil.

Poleg tega da je bil Vlasto Kopač risarsko spreten, dom, v katerem je malo ali skoraj nič novodobnega, modnega, kaže tudi, da je cenil obrtne izdelke, ki so z uporabnostjo dokazali svojo vrednost in postali dediščina. V stanovanju namreč ni niti enega rekonstruiranega pohištvenega elementa, ampak zgolj vzdrževani in negovani originali iz masivnega lesa. Prenovljeno je le oblazinjeno pohištvo: zamenjali so obrabljeno tkanino in dvosed in naslanjača so s podobo izpred desetletij še vedno uporabni in aktualni.

Med starodobno opremo – večinoma je bila izdelana v priznanih mizarskih delavnicah v začetku dvajsetega stoletja – izstopa imeniten bleščeč predalnik iz orehovega lesa, z izvirno oblikovanimi ročaji in ščitki. Predalnik je eden od ohranjenih kosov notranje opreme palače iz časa Žige Zoisa, kar pomeni, da je častitljivo star – nekaj čez dvesto let. Poleg predalnika in sedežne garniture prostor sooblikujejo stoli, ki prinašajo slog arhitekta Jožeta Plečnika. Ker je bil Vlasto Kopač njegov učenec, pozneje pa tudi varovanec in sodelavec, veliko drobnih predmetov, na primer lestenec v delovni sobi, ki jih je arhitekt oblikoval po lastnih zamislih, razkriva Plečnikovo šolo. Stole pa je res zasnoval mojster Plečnik sam.

»Etnološki kotiček« v veži

Arhitekt Vlasto Kopač ni cenil samo mojstrskih izdelkov mestnih obrtnih delavnic, ampak se je navduševal tudi nad preprostimi rešitvami in izvirnimi oblikami, delom preprostih podeželskih ljudi. Čeprav so predmeti razpostavljeni po stanovanju, je v veži z omaro in starim kmečkim stolom, pletenimi košarami in glinastim okrasjem oblikovan pravi etnološki kotiček. Kako zelo je Vlasto Kopač poznal in spoštoval pretehtane domislice preprostih prebivalcev, kaže njegova Velika planina – v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so tam po njegovih načrtih postavili eno najlepših in za tujce najbolj privlačno počitniško naselje. Vlasto Kopač sam mi je še pred nekaj leti z navdušenjem razkazal imenitno zbirko »pisav« za sirčke trniče in povedal, da je nekoč profesorju Jožetu Plečniku prinesel nekaj takšnih »pisav«. Na Gojiški planini jih je izrezljala pastirica, nadarjena rezbarka Debevčeva Zefa. Profesor je drobne lesene umetnine odnesel v svoj kabinet, jih odtisnil v plastelin, potem pa vse skupaj razložil v risalnici po mizi in študentom dejal: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica. Ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.«

Ogled palače in obisk stanovanja Mojce Kopač, ki podedovani dom neguje in z občutkom nadgrajuje, kaže, da dediščino res najbolje varujeta nega in vzdrževanje. S tem se ohranja njena izvirnost kot največja dragocenost.