Urejate veliko področij in imate še dodatne odgovornosti s preganjanjem dela na črno. Ne pomeni to zgolj površinskega poznavanja stvari in nobene zares v globino?

V praksi to pomeni, da se kot minister osredotočam le na nekaj posameznih področij, kar je tudi prav in je vidno iz programa. Celoten resor pokrivata državni sekretarki, ena za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in druga za okolje. Vso operativo pa morajo poznati in pokrivati generalni direktorji direktoratov. K meni pridejo z vprašanji, pri katerih se iz kakršnega koli vzroka ne morejo uskladiti. Če zmorejo brez mene, dokumente pogledam in podpišem.

Na katerih področjih ste bili uspešni oziroma katere projekte leta 2013 bi označili za uspeh?

Uspelo nam je rešiti okoljsko kohezijo. To je 545 milijonov evropskega denarja, ko damo zraven še 100 milijonov iz državnega proračuna in denar občin, pa pridemo do skoraj milijarde evrov. Kohezija se je zatikala že od začetka. Bile so odločbe za porabo sredstev, ni pa bilo projektov. Prejšnja vlada je naredila nekaj, da ne bi izgubili kar nekaj let, izdala je pravico dodatne porabe, saj je bolje imeti projekte na zalogi kot biti brez njih. Lani pa smo porabo evropskega denarja pospeševali. Avgusta smo z ministrstva sofinancirali za 3,6, oktobra za 6,6, novembra pa že za več kot 25 milijonov evrov projektov. Podobno je bilo tudi decembra. Lanska november in december bosta tako večja kot vse leto 2012. S tem tempom, med 20 in 25 milijoni evrov na mesec, moramo nadaljevati tudi letos.

V katere projekte gre ta denar?

Od 545 milijonov evrov evropskega denarja ga je 350 milijonov namenjenega za projekte pitne vode in čiščenja vode. V novi koheziji bo imela voda še večji poudarek, za te projekte bo šlo 90 odstotkov denarja.

Še kakšen uspeh?

Med uspehe bi uvrstil reševanje nemogočih razmer, uskladili smo Naturo 2000. Bili smo tik pred tem, da bi nam izrekli kazen. Natura je sicer zgodba, ki bi jo morala slovenska administracija znova pogledati in se naučiti pomembne lekcije. Ko daš EU zavezo, koraka nazaj ni, pri obljubah je zato treba biti previden. Neformalno tudi v Bruslju večkrat slišimo vprašanje, zakaj smo bili leta 2003 tako strokovno pošteni. Aprila smo sprejeli pet dokumentov in zdaj nam ne more nihče več ničesar očitati. Zato Naturo razumem kot uspeh, čeprav malce grenak.

Tretji uspeh je to, da smo postopke vodili tako, da nam ni bilo treba plačati še nobene kazni Evropske unije. Ves čas sicer hodimo po robu. Imamo pa dogovor s komisijo, da bomo v dveh, treh letih število prispelih postopkov proti Sloveniji zmanjšali precej pod število postopkov, ki jih uspešno rešujemo.

Po dolgih pripravah in neuspešnem prelaganju naloge na ramena občin ste sprejeli tudi odloke o kakovosti zraka za sedem območij.

To bo pomemben uspeh šele v prihodnje. Sicer je bolj tipična slovenska zgodba. Leta 2002 smo vzpostavili sistem meritev kakovosti zraka. Tisti, ki so ga postavili, mogoče niso bili dovolj pozorni ali je bilo kaj drugega, a evropska pravila so jasna. V trenutku, ko postaviš sistem nadzora in ugotoviš, da imaš preveč onesnažena območja, ki škodujejo zdravju ljudi, moraš v dveh letih pripraviti akcijske načrte in začeti ukrepati. Mi smo ugotovili, da imamo sedem območij, kjer onesnaženje z delci PM10 ogroža zdravje ljudi, od tod naprej pa nismo naredili nič. Končno smo zdaj tako daleč, da smo v pogovorih med državnimi in občinskimi organi – tu je spet slovenska posebnost, saj bi se, če bi imeli regije, odločili kar na tej ravni – določili ciljane ukrepe, ki bodo tudi predmet razpisov.

Če se malce vrnem na uspehe, je peta stvar mogoče še najbolj pomembna. Ustanovili smo svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja, ki bo v prihodnje glavno strateško telo tega ministrstva in celotne države.

Celoten intervju z ministrom si lahko preberete v petkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.