Kakšna je sodobna kuhinja?

Kuhinje se vedno prilagajajo življenju, obdobju, v katerem živimo. V teh časih se vidi, da je to obdobje varčevanja. Današnje kuhinje so zelo minimalistične. To pomeni, da so se znebile vseh okraskov, ročajev. Slednji so ostali ponekod le še kot zareze, ki potekajo po vsej dolžini vrat in so namenjene zgolj za odpiranje. Veliko je tudi sistemov odpiranja na potisk. Prevladujejo bele kuhinje.

Zakaj?

Po eni strani so ti materiali cenejši, po drugi pa kuhinje niso več same sebi namen. Postale so del ambienta in arhitekture prostora. Bele omarice se zlijejo s stenami. Pohištvo naj bi bilo čim bolj neopazno, opravljalo naj bi svojo funkcijo. Se pa sodobne kuhinje, tako kot so se vedno, prilagajajo tehnološkim izboljšavam, okovju in novi beli tehniki. Novo okovje narekuje, da je vse v omaricah. Ni več toliko odprtih polic, torej ni več navlake, ki je bila na policah, ampak je vse pospravljeno. Zunanje police so večinoma steklene, opremljene s tanko žarnico, namenjene so odlaganju med pripravo hrane in dodatni osvetlitvi delovnega pulta. Predali so do potankosti izdelani, vi morate le vedeti, kje je kaj. Kuhinje tudi ni treba več toliko pospravljati in čistiti, ker je vse za vratci. Prav tako se je spremenila zunanjost, skoraj ni več kuhinjskih dodatkov, ki so bili med spodnjimi in visečimi omaricami. Viseče omarice so nizke ali jih sploh ni. Prav tako ni več nadstreškov, ki so bili včasih nad omaricami z vgrajenimi halogenkami. Poleg obvezne osvetlitve pulta je tukaj tudi notranja osvetlitev. Ko se omarica odpre, se osvetli. Nape so strogo geometrijske, tiste, ki niso povezane z zračnikom, pa so v zadnjem času oblikovane sproščeno, lahkotno. Še najbolj so podobne visečim stropnim lučem. Vse je zelo prilagojeno hitremu, sodobnemu načinu življenja. Sodobna kuhinja je pospravljena in to je njeno bistvo.

Ali je vsa ta sodobna tehnologija ne podraži? Kaj pa recesija in varčevanje?

Na zunaj so si kuhinje podobne, v notranjosti pa si vsak izbere tisto, kar želi. Na zunaj so vse enostavne, tako da se ne vidi, kaj je za vratci. Tako kot pri avtomobilih, na zunaj so videti enaki, lahko pa so zelo izpopolnjeni z bogato opremo.

Koliko tradicije se je ohranilo v sodobni kuhinji?

Pri nas ne vem, ali se je sploh ohranila. Opažam, da ljudje prenavljajo stare podeželske hiše, a si ne želijo ruralnega oblikovanja oziroma provansalskega sloga, kot so si ga prej. Tudi v tak ambient se poda sodobna kuhinja, ostrih linij, s sodobnimi materiali, kot sta inoks in kerrock. Ljudje so že spoznali, da ni treba posnemati starih kuhinj. Naša tradicija pa se ohranja toliko, kolikor jo vsak oblikovalec poskuša ohraniti. Jaz jo ohranjam z materiali.

Katerimi?

Recimo, z naravnim peskanim ali krtačenim lesom. To je grob les. Pa tudi z inoksom in nepoliranim, grobo obdelanim kamnom in z majhnimi detajli na omaricah, kjer so steklena vratca, recimo s starimi peskanimi motivi. Drugače pa je lahko kuhinja tudi v takšnem ambientu izrazito sodobna.

Ali sploh še delate klasične kuhinje?

Skoraj ne. V novogradnjah je kuhinja del dnevnega prostora. Mnogokrat velikega, zato so tudi kuhinje velike. V takšnih je običajna otočna postavitev, tako da dostop do delovnih in kuhalnih površin vsaj treh, če ne celo vseh štirih strani. Na otoku je ponavadi korito, kuhalna plošča, pomivalni stroj in velika delovna površina, kjer lahko dela več članov družine. Hkrati pa je skoraj vedno prostor vsaj za dva stola, ki omogočata sedeče delo ali hiter obed. Shranjevalni prostor za živila, pečica, hladilnik in mikrovalovna pečica so v posebnem delu v visokih omarah, so postale skoraj obvezne in segajo od tal do stropa, da se čim bolj zlijejo s stenami.

Za kaj so ljudje pripravljeni odšteti več denarja?

Za dobre gospodinjske aparate, kakovostno napo, velik hladilnik, za preprosto vzdrževanje kuhinje, na primer delovnega pulta, ki je izdelan iz kerrocka. Ta je zelo priljubljen, saj je kakovosten in odporen material, ki se da lepo oblikovati.

Na koliko časa nadomestijo staro kuhinjo z novo?

Ne prav pogosto. Zdaj razmišljajo tako: ko se vselijo, se jim zdi, da bi morala vzdržati vsaj deset let.

Kakšna je funkcionalna razporeditev elementov in gospodinjskih aparatov kuhinji?

To je otočna kuhinja. Del, kjer se kuha, drugi, kjer se pomiva, tretji, kjer se pripravlja hrana, in četrti, kjer se odlaga. Posebej so shranjevalne omare, pečica in mikrovalovna pečica pa so na višini oči.

Ali je pomembno, kako si ti deli sledijo v kuhinji?

Je pomembno. V bližini hladilnika naj bi bilo na dosegu rok pomivalno korito, v katerem opremo zelenjavo, ko jo vzamemo iz hladilnika, nato jo odložimo, za kar potrebujemo delovno površino, nato kuhamo, zato sledi kuhalna plošča, in potem spet odložimo na delovni pult. Tako naj bi potekalo delo v kuhinji, a kljub temu zaporedje ni tako zelo pomembno, kot je pomembno, da je kuhinja čista in rešena navlake.

Kaj upoštevate pri snovanju?

Navade bodočih uporabnikov, število družinskih članov, kje stoji kuhinja glede na stran neba, koliko je naravne svetlobe. Velik poudarek dajem sami obliki prostora in upoštevam odprtine. Bolje je izdelati zelo preprosto kuhinjo, potem pa oblikovati stene na primer z barvami, s prozornim ali barvanim steklom ali s tapetami, ki jih lahko pogosteje nadomestimo z novimi. Kadar je kuhinja zelo minimalistična in enobarvna, svetujem, da je določen del v lesu. Ta les mora biti naraven, izbran in res lep, tako da se vidi njegova struktura.

Kam pa umestite leseni del?

Na del spodnjih omaric ali za jedilno mizo. Tako dobi prostor lepoto in toplino lesa.

Ali dajete obliki prednost pred funkcijo?

Vedno gre drugo z drugim. Če je dobro oblikovana, je tudi funkcionalna. Zdaj je poudarek na celotnem ambientu oziroma na notranji arhitekturi, ki ustvarja lahkost, odprtost.

Kako vidite razvoj kuhinjskega pohištva v prihodnosti?

V ekološki smeri, saj vse teži k ekologiji. Mislim, da bodo tudi tukaj poiskali nove materiale, ki bodo prijazni do okolja in ljudi ali pa reciklirani.

S kakšnimi materiali najraje delate?

Najraje delam s sodobnimi, tako da nastane barvna kuhinja z dodatkom inoksa, stekla in lesa. Les imam zelo rada, a ga ne sme biti preveč, tako da se določen del le poudari z njim.

Delo in dom, 29. april 2009