Razporeditev kuhinjskih elementov

Kljub spremembam in tehnološkim dosežkom industrije ostaja zaporedje pri pripravljanju hrane enako; zasnovano je na trikotniku: voda, ogenj in obdelava. Z vodo živila čistimo, na delovni površini pripravljamo hrano, na ognju jo kuhamo. Te faze potekajo v treh osnovnih enotah kuhinje, ki so med seboj povezane. Če jih ločimo, si delo kljub najnovejšim gospodinjskim aparatom otežimo. K lažjemu delu v kuhinji pripomorejo tudi drugi dejavniki, na primer višina kuhinjskega pulta, razdalja med kuhinjskimi elementi, preglednost v predalih in omaricah, odpiranje vrat in podobno. Kuhinjske elemente lahko razporedimo ob eni ali dveh stenah, v obliki črke L ali U, s polotokom ali v polkrožnem nizu. Kuhinjam se v novih stanovanjih odmerja več prostora oziroma so vključene v osrednji bivalni del, zato je navadno dovolj površine za delovni otok.Kuhinji, kjer so vsi elementi in aparati razporejeni ob eni steni, pravimo enoredna. Priporočljiv je naslednji vrstni red: hladilnik, shrambna omara, odlagalna površina, pomivalno korito, glavna delovna površina, kuhalna plošča in odlagalna površina. Takšna postavitev je primerna za majhne prostore, kuhinjo lahko umestimo v nišo, na prehod iz enega prostora v drugega ali celo na hodnik. Kadar so kuhinjski elementi razporejeni ob dveh nasprotnih stenah, govorimo o funkcionalnostidvoredni kuhinji. Pomembno je, da je med nizoma dovolj prostora za nemoteno gibanje pri delu. Ob dveh stikajočih se stenah so kuhinjski elementi pogosto razporejeni tudi v obliki črke L, čemur pravimo kotna postavitev. Pri tej zasnovi je lahko sredi prostora še delovni otok, sicer pa je pogosta v bivalnih kuhinjah, kjer je na sredini jedilna miza. Mogoča je tudi različica s polotokom, pri kateri so elementi ob eni steni, na sredini pa jih podaljšuje še en niz, ki je lahko dodatna delovna površina. Obstaja pa še ena možnost, v obliki črke U, pri kateri so elementi razporejeni ob tri stene.

Ne glede na obliko kuhinje in razporeditev kuhinjskih elementov je treba predvsem paziti na razmik med dvema kuhinjskima nizoma, v katerih sta na eni strani kuhališče in pomivalno korito ter na drugi shranjevalne površine. Med njima naj bi bilo 100 do 120 centimetrov razdalje, kar pomeni, da so lahko omare in predali med kuhanjem ali pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja odprti. Prav tako je pri opremljanju kuhinje dobro upoštevati nekatere osnovne napotke glede razporeditve posameznih elementov. Kuhalna plošča ne sme biti tik ob visoki omari ali steni ali na koncu delovnega pulta. Vmes naj bi bilo vsaj 30 centimetrov površine. Podobno velja za pomivalno korito. Pomivalni stroj naj bi bil v bližini pomivalnega korita, predal s koši za smeti pa tudi ne predaleč stran.

Delovne in shranjevalne površine

Zdaj je kuhinja lahko narejena po meri uporabnika, zato so višine pultov in omaric povsem prilagodljive. Delovni pult je največkrat na višini od 90 do 95 centimetrov. Ta višina naj bi bila pri pripravi hrane veliko bolj prijazna do uporabnika kot nižja. Spremenila se je tudi globina delovnih pultov. Z nekoč standardnih 60 centimetrov so se razširili na 80 do 90 centimetrov. Tako je več delovne površine, hkrati pa nastane prostor za odlaganje stvari in malih gospodinjskih aparatov, ki jih uporabljamo pri kuhanju. Zaradi večje globine spodnjih elementov so zgornji nameščeni niže, zlasti zaradi dostopnosti in preglednosti shranjenih stvari. Zgornji se največkrat odpirajo navzgor, spodnji pa so v glavnem sestavljeni iz velikih in globokih predalov za skladiščenje z odpiranjem na potisk. Predali so v sodobni kuhinji dobili funkcijo skladiščenja, saj je v njih vse od posode do hrane. Zgornjih elementov je vedno manj, nadomestile so jih velike stenske omare, ki spominjajo na garderobne in so nastale po vzoru profesionalnih kuhinj v restavracijah. V njih so poleg shranjevalnih površin vgrajeni tudi aparati, na primer pečica, mikrovalovna pečica, hladilnik, aparat za kavo.

Delovni otok sredi prostora

Ker je postalo priljubljeno ali moderno druženje ob kuhanju, pri katerem lahko sodelujejo tudi prijatelji na obisku, je logična posledica delovni otok na sredini prostora. Na različnih sejmih, kjer predstavljajo nove kuhinje, je ta skoraj pravilo. Na njem je vse z lahkoto dosegljivo in tudi prehodnost se izboljša, toda prostor mora biti precej velik, od 30 do 40 kvadratnih metrov. Kuhinja s takšno razporeditvijo ima poleg delovnega otoka tudi elemente ob eni ali več stenah. Na otočnem delu so lahko le delovna površina in predali ter omarice, lahko pa tudi kuhališče z napo, pomivalno korito. Kot vse druge elemente ga je treba vnaprej načrtovati, saj morajo biti do njega speljane električne in vodovodne inštalacije.

Osvetlitev

Osvetlitev v kuhinji je prilagojena postavitvi kuhinjskih elementov in usmerjena na delovne površine: delovni pult, pomivalno korito, štedilnik, osvetljene so lahko tudi omare, da je pregled nad shranjenimi stvarmi boljši. Najprimernejša so svetila, ki oddajajo neposredno razpršeno svetlobo, običajno nameščena pod, v ali nad viseče kuhinjske elemente. Vse večji poudarek je na osvetlitvi notranjosti omaric in predalov, ki ni le funkcionalna, ampak tudi ambientalna. Te luči so skrite oziroma vgrajene. Še vedno je lahko osvetljeno stekleno dno visečih elementov, prav tako steklene stene med spodnjimi in zgornjimi elementi, vse bolj razširjena je uporaba LEDtehnologije. Sveteče diode se vgrajujejo na različna mesta, prižiga in ugaša jih lahko tudi senzor gibanja.

Nad jedilno mizo potrebujemo enakomerno in razmeroma močno svetlobo, ki dobro osvetli površino mize, hkrati pa ne sveti v oči. To je lahko le ena luč, za mizo večjih mer pa več zaporedno nanizanih visečih svetil v vrsti. Dobrodošla je možnost regulacije jakosti svetlobe. Če je jedilnica v ločenem prostoru, potrebujemo še dodaten vir svetlobe, ki lahko prihaja s sten in je manj intenziven. Posebej pa so lahko osvetljeni dekorativni predmeti in slike, ta osvetlitev hkrati pripomore pri ustvarjanju prijetnega ozračja, na primer pri večerji.

Na potisk, dotik ali daljinsko upravljanje

Kuhinje so si na zunaj zelo podobne, znotraj pa se skriva različno bogata oprema. Še pred dvema desetletjema si ni bilo mogoče predstavljati, da bi bili v vseh spodnjih omaricah predali, zdaj je to vsakdanja rešitev. Podoben razvoj se dogaja pri avtomatizaciji odpiranja in zapiranja predalov in vratc. Sistemi zapiranja na potisk so postali povsem običajni, nekoliko dražje kuhinje imajo vgrajene sisteme na dotik oziroma samodejno odpiranje in zapiranje. Za zdaj je ta možnost še precej draga, a bo v prihodnjih letih zagotovo postala dostopnejša. Na mednarodnih sejmih so poleg tega že predstavljali modele kuhinj z daljinskim upravljalnikom oziroma odpiranjem in zapiranjem določenih omaric na senzor.