Hiša je bila zgrajena v sedemdesetih letih, po načrtih, kot so bili predpisani za tipsko kmečko hišo. »To so bili še dobri stari časi, ko je urbanizem nekaj veljal. Takrat je bila za ta okoliš predpisana kmečka hiša, sicer ni bilo veliko izbire, a nama z možem je bila všeč, saj živimo v kmečkem okolju. Osnovni pogoj tega pa je hiša, ki mora sovpadati z njim,« pripoveduje gostiteljica. Z možem sta se odločila za tip hiše, ki je v ravnini z vrtom, tako da se poleti kuhinja in jedilnica razširita na zunanje prostore. Kakor pravi, sta še vedno zelo zadovoljna s takšno zasnovo.

V zasnovo kmečke hiše spada majhna kuhinja, takšna, kakor jo je predvideval tipski načrt. Ob njej je še malo večja jedilnica. Zadnji dve leti je kuhinja, ki ima površino le šestih kvadratnih metrov, opremljena z novim pohištvom in novimi gospodinjskimi aparati. Čeprav bi v takem okolju pričakovali masivno rustikalno opremo, se moderna, minimalistična Bulthaupova kuhinja, ki je pravo nasprotje temu, zlije s prostorom. »Prejšnja je bila res rustikalna. Po dvajsetih letih sem se je kar malo naveličala, hkrati pa so me prevzele gladke linije modernega pohištva. Kuhinja je prostor, kjer je že tako veliko stvari, ko začneš kuhati in odpreš omarice, pa je kmalu vsega preveč. Lahko te začne utesnjevati, še zlasti v majhnem prostoru. In prav zaradi tega sem se odločila za spremembo, za minimalistični slog,« pojasni gospa Silva in doda, da je kuhinja tudi zaradi sloga vedno videti zelo pospravljena. Vse je namreč skrito v omaricah, predalih, v prejšnji pa je imela veliko stvari razstavljenih po odprtih policah.

Zasnovo in opremo kuhinje je prepustila arhitektom iz biroja id:doma. »Ko se odločiš za prenovo kuhinje ali katerega koli drugega prostora, je zelo dobro, da snovanje prepustiš strokovnjaku, ki mu zaupaš svoje želje, mu poveš, kaj si želiš in česa ne maraš. Vedno se držim pravila, da naj stvari delajo strokovnjaki, saj le tako lahko nastane izdelek, ki ti je všeč in je hkrati praktičen, tak, kot si želiš. Mislim, da je nam uspelo,« poudarja lastnica. In to kljub dejstvu, da je prostor zelo neugoden za postavitev elementov. Poleg majhne kvadrature, meri le šest kvadratnih metrov, ga omejujejo tri odprtine – vhodna vrata na eni strani, nasproti vrata z izhodom na teraso, sredi druge stene pa obok, skozi katerega je vhod v jedilnico. Poleg tega ga niso hoteli preveč zapolniti, da ne bi bil utesnjen. Vzdolž stene, kjer ni vrat, so kuhinjski elementi nameščeni spodaj in zgoraj, na nasprotni steni pa le spodaj. Ličnice so iz lesa jablane v kombinaciji z belimi površinami. »To je les, ki se lepo poda h klinkerju, ki je položen po tleh kuhinje in jedilnice, in tudi v okolje, v katerem živimo. Če bi bila vsa kuhinja lesena, bi najbrž delovala pretežko, bela barva pa jo malo odpre in poveča,« razmišlja gostiteljica. Stenska obloga med spodnjimi in zgornjimi elementi je iz stekla, za njim pa se skrivajo omarice za začimbe in zelišča. Obloga nad kuhalno ploščo na nasprotni steni je iz zelo drobnega mozaika. Seveda se ob pogledu nanj samo po sebi postavi vprašanje, ki zagotovo zanima vsako gospodinjo, kako se te drobne ploščice, če jim sploh še lahko tako rečemo, čistijo, sploh nad kuhalno ploščo. »Le obrišem jih, tako kot druge dele kuhinje,« odgovarja gostiteljica. A imajo fuge med mozaikom eno skrivnost, izdelane so iz epoksidne fugirne mase, zaradi česar se nanje nič ne prime in ne potemnijo, ampak ostanejo bele. »Zelo mi je žal,« pravi gostiteljica, »da smo pri prenovi kopalnic le v eni naredili epoksidne fuge. V zgornji, kjer imamo običajne keramične ploščice, smo se odločili za klasične, v spodnji, kjer je enak mozaik kot v kuhinji, pa so iz epoksidne mase in so še vedno bele, tudi po tleh.«

Prednost nove kuhinje je po besedah gostiteljice tudi v tem, da je mogoče višino kuhinjskih elementov prilagajati telesni višini uporabnika, prilagodljiva pa je tudi širina pultov. Tako so na eni strani spodnji elementi široki le 47 centimetrov. In prav tu je vgrajena kuhalna plošča nevsakdanje, pravokotne oblike.

Ker so spodnji elementi nekoliko višji, so po vsej dolžini vznožja pridobili dovolj prostora za vgradnjo predalov. Zelo praktično je po besedah sogovornice tudi to, da so viseči elementi obešeni na kovinsko konstrukcijo, in ne neposredno na steno, zato ni nobene nevarnosti, da bi se kakorkoli povesili.

Z razporeditvijo elementov in gospodinjskih aparatov so se ukvarjali arhitekti. »Če po pravici povem, kar nisem mogla verjeti, da mi na teh nekaj kvadratnih metrov lahko razporedijo vse aparate,« v smehu pripoveduje gospa Silva. In brez katerih si ne bi mogla več predstavljati gospodinjskih opravil? Prva je parna pečica, drugi pa večnamenski mešalnik KitchenAid. Poleg teh dveh uporabljajo še pomivalni stroj, klasično pečico, dokaj velik hladilnik, štedilnik. Kakor poudari sogovornica, je njihova kuhinja popolnoma opremljena, ima vse, kar imajo velike.

V parni pečici jed vedno uspe

Po priporočilu znancev je gostiteljica začela razmišljati, da bi poleg klasične pečice vgradili še parno, čeprav je bila sprva zelo skeptična, saj je ni poznala. Potem ko se je pozanimala o njeni uporabi, je padla odločitev o nakupu. »Zdaj pa, če sem povsem iskrena, klasične skoraj ne potrebujem več, saj za večino jedi, ki jih pripravljam v pečici, uporabljam parno. Ta ima veliko prednosti,« je navdušena sogovornica. Najpomembnejše, pravi, je to, da lahko hkrati v več nivojih pečeš in kuhaš hrano. »Jedi, zlasti zelenjava, ostanejo sočne, čvrste, ohranijo se vitamini in minerali. Meso je mehko, pristnega okusa. V bistvu se opazi razlika, če meso spečeš v parni pečici ali v klasični. Pa še nekaj je: gospodinje imamo veliko opravkov v kuhinji, s parno pečico pa je preprosto: meso potisneš v pečico, nastaviš program in to je vse. Skoraj ni možnosti, da jed ne bi uspela. Še zlasti jo priporočam za ribe, saj ostanejo zelo sočne. Pri peki ne potrebuješ maščobe, na dno pekača navadno, in to zgolj zaradi občutka, dodam le malo vode. Maščoba pa se izloči iz mesa,« pojasni gospa Silva. Prav tako po njenih izkušnjah ob tej pečici ne potrebujete mikrovalovne, saj je na izbiro program za odtajanje.

Čiščenje

Kaj pa čiščenje? »Pečica ima program za čiščenje, ki se samodejno vključi po vsaki peki, tako imenovano grobo čiščenje, s katerim se odstrani umazanija oziroma ostanki hrane. Obstaja pa tudi program z imenom piroliza, to je globinsko čiščenje, ki ga vključim dvakrat ali trikrat na leto,« odgovarja gostiteljica.

V njihovi kuhinji je pogosto vključen tudi KitchenAidov mešalnik. »Doma skoraj vsak dan pečemo kruh. In prav peka kruha je s tem pomočnikom zelo preprosta. Pripraviš sestavine, jih vsuješ v posodo in sam zgnete testo,« razlaga sogovornica. Redkeje uporablja nastavek za pripravo testenin, le takrat, ko dobi večjo količino domačih jajc, pa tudi druge nastavke, kot je strgalo za orehe. Obstaja še vrsta nastavkov, ki jih ni kupila, pa niti ni prepričana, da bi jih res potrebovala.

Čiščenje kuhinjskih elementov je preprosto, pripoveduje gospa Silva. Les, iz katerega so izdelani, je prevlečen z zaščito, tako da proizvajalec celo odsvetuje agresivna in abrazivna čistila. Sama jo obriše z vlažno krpo, potem pa še s suho. In to je vse. Kadar je treba odstraniti masten madež, vodi doda malo detergenta za pomivanje posode. Drugače doslej ni bilo potrebe, da bi posegla po kakšnih drugih čistilih.
Pa vendar, pripoveduje gostiteljica, veliko in z veseljem kuhajo in tudi radi jedo. V toplejših mesecih se dogajanje iz kuhinje razširi na teraso in vrt. Pogosto so na obisku prijatelji, tako da je kuhinja središče dogajanja, kakor se na podeželju spodobi.

Delo in dom, 14. april 2010