Ergonomija že vrsto let sodi med vodilne smernice pri oblikovanju izdelkov, saj se neposredno navezuje na človeka, njegovo delo in okolje. Zlasti je povezana z delovnim okoljem, nekatera pravila pa se upoštevajo tudi doma, zlasti v kuhinji. Na primer pri višini spodnjih in zgornjih elementov, dostopnosti, odpiranju vrat, oddaljenosti med kuhinjskimi elementi in podobno. V kuhinji še vedno kuhamo, a se je kar nekaj stvari spremenilo. Poleg tega, da ji zdaj odmerimo večji prostor in smo jo povezali z dnevno sobo, so se zgodile spremembe tudi pri posameznih kuhinjskih elementih. Spremenila se je na primer višina delovnega pulta. Zdaj je nekaj centimetrov večja kot nekoč, in sicer od 90 do 95 centimetrov. Ta višina naj bi bila pri pripravi hrane veliko bolj prijazna do uporabnika kot pa nižja. Spremenila se je tudi globina delovnih pultov. Od standardnih 60 centimetrov so se razširili na 80 in celo 90 centimetrov. Kar je praktično, saj ta površina ni namenjena zgolj pripravljanju hrane, ampak tudi odlaganju stvari in malih gospodinjskih aparatov, ki jih uporabljamo pri kuhanju. Zaradi večje globine so zgornji elementi nameščeni niže, zlasti zaradi dostopnosti in pregleda nad shranjenimi stvarmi. Zgornji elementi se največkrat odpirajo navzgor, in ne s krilnimi vrati, spodnji pa so sestavljeni iz velikih in globokih predalov za skladiščenje, pogosto z odpiranjem na potisk. Standardne mere lahko večina proizvajalcev posebej prilagodi uporabniku, zlasti višino kuhinjskega pulta in namestitve zgornjih elementov.

Spodnji niz elementov (v glavnem predalov) je dobil v sodobni kuhinji funkcijo shranjevanja, saj je v njih vse od posode do hrane. Zgornjih elementov je vedno manj, nadomeščajo jih velike stenske omare, ki spominjajo na garderobne omare in so nastale po vzoru profesionalne kuhinje v restavracijah, kjer je poudarek zlasti na organizaciji dela in higieni. V njih so vgrajeni tudi pečica, mikrovalovna pečica, hladilnik, aparat za kavo in še kaj.

Delovni otok sredi prostora

Ob vseh spremembah, ki jih kuhinja doživlja v zadnjih desetletjih, pa ostaja vrstni red pripravljanja hrane podoben. Še vedno potrebujemo pomivalno korito, delovno površino in štedilnik. To so tri osnovne enote, ki so med seboj povezane, in če so postavljene funkcionalno, nam precej olajšajo delo. Poudarek je zlasti na delovni površini, ki je hkrati namenjena odlaganju. Delovne površine v kuhinji (posebno v novogradnjah) so vse pogosteje na sredini prostora, na tako imenovanem delovnem otoku, kjer je vse z lahkoto dosegljivo in tudi bolj prehodno. Za takšno postavitev potrebujemo od 30 do 40 kvadratnih metrov prostora, poleg delovnega otoka pa ima elemente še ob eni ali več stenah. Na otočnem delu so lahko le delovna površina in predali ter omarice, lahko pa tudi kuhališče z napo, pomivalno korito. Kot vse druge elemente ga je treba vnaprej načrtovati, saj potrebuje električne in vodovodne inštalacije. Delovni otok je običajno dostopen z vseh strani, tako da lahko kuha več članov družine hkrati. Ob njem je tudi prostor za hitre prigrizke in zajtrke z barskimi stoli.

Klasične razporeditve kuhinjskih elementov

V novogradnjah se običajno predvidi večji prostor za kuhinjo oziroma osrednji bivalni prostor, katerega del je kuhinja. V teh primerih površina večinoma zadošča za otočno postavitev. Ko pa gre za prenovo ali opremo starih ali manjših stanovanj, je kuhinja postavljena po bolj klasičnih vzorcih. Razporeditev je odvisna od oblike prostora. Elementi so lahko ob eni steni, dveh, v obliki črke L ali U, s polotokom ali v polkrožnem nizu.

V tako imenovani enoredni kuhinji so vsi elementi in aparati ob eni steni. Sledijo si hladilnik, shrambna omara, odlagalna površina, pomivalno korito, glavna delovna površina kuhalna plošča in še nekaj odlagalne površine. Takšna postavitev je primerna za majhne prostore, kuhinjo lahko postavimo v nišo, na prehod med dvema prostoroma ali celo na hodnik.

Če so kuhinjski elementi razporejeni ob dveh stenah, ki sta druga nasproti druge, govorimo o dvoredni kuhinji. Pri tej je treba paziti, da je med nizoma dovolj prostora za nemoteno gibanje pri delu. Pogosta postavitev elementov v kuhinji je tudi v obliki črke L oziroma kotna. V tem primeru so elementi ob dveh stikajočih se stenah. Pri tej zasnovi je lahko sredi prostora še delovni otok. Pogosta pa je v bivalnih kuhinjah, kjer je na sredino umeščena jedilna miza. Obstaja tudi možnost postavitve s polotokom, pri kateri so elementi ob eni steni, na sredini pa jih podaljšuje še en niz, uporaben kot dodatna delovna površina. Pri zasnovi v obliki črke U, pri kateri so elementi nanizani ob tri ali dve steni.

Ne glede na razporeditev kuhinjskih elementov je treba paziti na razdaljo med dvema kuhinjskima nizoma, v katerih je na eni strani kuhališče, pomivalno korito, na drugi pa shranjevalne površine. Ta naj bi bila od 100 do 120 centimetrov, da so lahko omare in predali med kuhanjem ali pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja odprte. Prav tako je dobro upoštevati nekatere osnovne napotke glede razporeditve posameznih elementov. Na primer, kuhalna plošča ne sme biti tik ob visoki omari ali steni ali na koncu delovnega pulta. Vmes naj bi bilo vsaj 30 centimetrov. Podobno velja za pomivalno korito. Pomivalni stroj naj bi bil v bližini pomivalnega korita, prav tako predal s koši za smeti.

Za prijetno delo in druženje je pomembna še osvetlitev. Čeprav imajo najnovejši modeli kuhinj osvetlitev v notranjosti omaric, je treba poskrbeti še za dobro osvetlitev zlasti nad delovno površino. Možnosti je več. Namestiti se da vgradna svetila pod zgornje kuhinjske omarice, to so lahko tudi steklena dna visečih elementov z vgrajenimi svetili. Če pa ni zgornjih elementov, se lahko odločimo za police z vgrajenimi lučmi, ki prav tako dobro osvetlijo delovno površino. Površino kuhališča osvetlijo luči v kuhinjski napi.

Delo in dom, 29. april 2009