Pomena zračenja bivališč so se zavedali že davno, zaradi počutja in omejevanja nalezljivih bolezni, katerih povzročitelji se prenašajo po zraku. K vedno večji aktualnosti te teme pa so pripomogli spremenjen način gradnje stanovanjskih stavb, spremenjene lastnosti oken in drugačne bivalne navade kot nekdaj. Danes v stanovanju pogosto peremo in pozimi sušimo perilo, uporabljamo toplo vodo za vzdrževanje higiene, pri čemer se v zrak sprošča para, ob nenehnem hitenju zanemarimo zračenje, poleg tega si prizadevamo, da bi iz ogrevanega stanovan­ja izpustili čim manj drage toplotne energije. Tej težnji se prilagajata tudi sodobna gradnja in obnova hiš, ki naj bi bile čim bolj zrakotesne. Poleg tega iz sintetičnih snovi in premazov, iz katerih je del opreme, in čistil v zrak uhajajo za naš organizem škodljive kemične spojine.

Nove in obnovljene stavbe

K zrakotesnosti novih stavb ne prispevajo samo toplotna izolacija fasade in strehe ter lastnosti sodobnega stavbnega pohištva, temveč tudi vgradnja parnih zapor in preprek v konstrukcijo (v obliki posebnih folij). Zrakotesnost se poveča tudi pri obnovi starejših stavb. Pogosto se kakovost zraka v prostoru poslabša že z vgradnjo novih oken. Zakaj? Pripire med okvirji in okenskimi krili (stik med njimi) so veliko bolj tesne kot pri starih, za zrakotesnost poskrbi tudi sodobna vgradnja. Seveda smo si tega, da bi preprečili izgubo toplote, želeli, vendar to hkrati pomeni manj nenadzorovane izmen­jave zraka. To smo nekdaj pri oknih občutili tako, da je »vleklo«.

Novi način bivanja zato zahteva pogostejše prezračevanje, vendar tako, da dobro kakovost notranjega zraka dosežemo pri minimalni izgubi toplote. Z zadostnim prezračevanjem zmanjšamo koncentracijo ogljikovega dioksida in vlaž­nosti. Povečana koncentracija ogljikovega dioksida povzroča zaspanost in zmanjša naše delovne sposobnosti, večja vlažnost pa poveča nevarnost nastanka zidne plesni v bližini oken ali na hladnejših delih zunanjih sten. Plesen ni le grda in ni le izvor neprijetnega vonja, temveč škodi zdravju. Ne zadržuje se samo tam, kjer jo vidimo, temveč se njene spore širijo po celotnem prostoru.

Sami lahko za izmenjavo zraka skrbimo z rednim odpiranjem oken, lahko pa se odločimo za mehanske sisteme, ki jo avtomatsko uravnavajo ves čas.

Od kod zračna vlaga v stanovanju

Priporočljiva raven zračne vlage v stanovanju je od 40 do 60 odstotkov. Nadzorujemo jo lahko z vlagomerom, ki je razmeroma poceni napravica. Na vlažnost zraka vpliva vlaga, ki jo proizvedemo z vsakodnevnimi aktivnostmi. Ta je odvisna od števila oseb (vodne pare v izdihanem zraku, pa tudi potenja), od tega, koliko kuhamo, se kopamo, peremo, sušimo perilo v stanovanju, imamo lončnice, akvarij in podobno.

PREBERITE ŠE: VLAGA V STANOVANJU: TUDI TO JE LAHKO RAZLOG ZA NJEN POJAV

Posledice prevelike zračne vlažnosti

Preveliko zračno vlažnost poudarjamo zato, ker njene posledice – zidno plesen – najprej opazimo. Če je vlage v notranjem zraku pozimi preveč, nastane površinska kondenzacija na hladnih delih stavbe (najhladnejših delih zunanjih sten, v zunanjih vogalih, ob oknih). Povezana je s temperaturo in relativno vlažnostjo zraka v prostoru. Ta dva dejavnika lahko sami uravnavamo, medtem ko na toplotno zaščito ovoja stavbe ne moremo vplivati brez gradbenega in investicijskega posega.

Če vzamemo za primer enaka stanovanja z enako lego v stanovanjskem bloku, ni nujno, da se bo v vseh pojavila površinska kondenzacija vlage na hladnih delih. Kot rečeno, je ta odvisna od števila stanovalcev, bivalnih navad, pa tudi od razporeditve opreme in tega, koliko stanovanje ogrevamo. Prekinitve v ogrevanju in zniževanje temperature v prostoru nam­reč povzročijo tudi zniževanje površinske temperature, še posebno na kritičnih mestih, kar privede do izdatnejše kondenzacije vodne pare na teh površinah. Poleg tega je pomembno, da omogočimo kroženje toplega zraka ob zunanjih stenah, zato obnje ne postavljamo omar in drugih velikih kosov pohištva.

!!galerija!!

Prezračevanje z odpiranjem oken

Učinkovito prezračevanje prostorov z odpiranjem oken naj bo kratkotrajno (od tri do štiri minute) in intenzivno (s prepihom), večkrat na dan. Ob zadostnem prezračevanju bo pozimi v prostoru relativna vlažnost zraka nizka, v konici zime pogosto celo pod 40 odstotkov.

Prezračevalni sistemi

Večina prezračevalnih sistemov ima izmen­jevalnik toplote (rekuperator), sestavni del naprave, ki omogoči, da se ob izmenjavi zraka iz prostora izgubi čim manj toplote. Rekuperator zagotovi prenos dela toplote z odpadnega (izstopnega) zraka na svež (vstop­ni) zrak. Grajen je tako, da sta zračna tokova pri prenosu toplote med seboj ločena, prenaša se le toplota, ne pa recimo von­jave, vstopni in izstopni zrak se ne mešata. Poleg tega je opremljen z različnimi zračnimi filtri.

Centralni prezračevalni sistem s cevno napeljavo in izmenjevalnikom toplote je primeren za novogradnje ali rekonstrukcije stanovanjskih hiš, pri katerih prostor dopušča cevno napeljavo, namestitev rekuperatorja ter odprtine za dovod in odvod zraka na stavb­nem ovoju. Cevi so napeljane tako, da zrak iz bolj obremenjenih prostorov (sanitarij in kuhinj) odvajamo, svež pa vstopa v glavne bivalne prostore. Ti sistemi imajo osrednjo regulacijo in so opremljeni z entalpijsko enoto, ki omogoča vračanje vlage v prostor, če je to potrebno. Lokalni prezračevalni sistemi nimajo tega modula.

Za etažna stanovanja, pa tudi nove ali obstoječe hiše so uporabni lokalni in decentralni sistemi brez cevne napeljave. Pri lokalnih je pretok zraka omejen na posamične prostore, pri decentralnih pa se ustvari njegova pot skozi več prostorov, takšni imajo tudi centralno regulacijo.

Za lokalne in decentralne sisteme se uporabljajo bodisi kompaktne naprave, vgrajene v valjasto odprtino v zunanji steni, z izmeničnim tokom zraka (en ventilator), ki v kratkih časovnih intervalih z zamenjavo smeri vrtenja po isti poti dovaja enkrat svež zrak noter, potem pa izrabljenega iz prostora, ali naprave s hkratnim pretokom zraka skozi rekuperator v obe smeri, vendar po ločenih poteh, za kar sta potrebna dva ventilatorja.

Obstaja tudi lokalno prezračevanje, pri katerem je naprava za izmenjavo zraka z rekuperatorjem toplote vgrajena v okenski okvir. Primerno je za prostore, v katerih ni izrazitih težav s čezmerno vlago, saj lahko zagotovi le omejeno izmenjavo zraka.

Cenovno najbolj ugodni, vendar zaradi odsotnosti rekuperacije energijsko manj učinkoviti so higrosenzibilni sistemi, ki se uporabljajo zlasti za večstanovanjske stavbe. Zrak prihaja v bivalne prostore skozi zunanje rozete s higrosenzibilnim trakom. Te se odprejo takrat, ko relativna vlažnost v prostoru preseže določeno vrednost, porab­ljeni zrak pa se odvaja skozi kopalnico ali kuhinjo, kjer ga v vertikalne jaške stavbe sesajo posebni ventilatorji.