Glede na to, da smo sredi zime, imamo pri izbiri sanacijskih ukrepov precej zvezane roke. Prvi in najpomembnejši ukrep je vsekakor zadostno, pravilno in redno prezračevanje, bodisi z odpiranjem oken bodisi z vgradnjo primerne prezračevalne naprave. »Sodobna energijsko varčna okna bistveno bolje tesnijo kot stara; dobra plat tega so minimalne toplotne izgube, pomanjkljivost pa zadrževanje slabega zraka in vlage v prostoru,« pravi Damjan Bahč, energetski svetovalec v podjetju Mik. Previsoka relativna zračna vlaga lahko povzroči kondenzacijo vodne pare na hladnih površinah, kot so stekla na oknih in površine (zunanjih) sten.

Včasih se je torej zaradi slabšega tesnjenja oken samodejno zamenjalo več zraka, zdaj moramo za prezračevanje in s tem dober zrak v prostorih ter odvajanje odvečne vlage skrbeti sami. To lahko storimo z naravnim prezračevanjem, torej z odpiranjem oken, ali umetnim prisilnim prezračevanjem. Glavna razlika med obema načinoma je po sogovornikovih besedah predvsem v kakovosti zraka in izgubi energije oziroma toplote: »Prezračevanje z odpiranjem oken je preverjeno učinkovito, a je lahko po drugi strani energijsko potratno, v notranjost pa poleg svežega hladnega zraka vdirajo hrup, prašni delci in mrčes.«

Z lokalno ali centralno prezračevalno napravo zrak očistimo, predgrejemo (poleti ohladimo) in ga brez prepiha ter toplotnih izgub dovajamo v prostor. Dobre in kakovost­ne naprave za umetno prisilno prezračevanje, pa naj bo lokalno ali centralno, imajo po Bahčevih besedah vgrajeno napravo za rekuperacijo toplote zraka, saj le tako zagotav­ljajo energijsko učinkovito prezračevanje prostorov. Centralne običajno obratujejo neprestano, v vseh prostorih z enako učinkovitostjo. Z lokalnim prezračevalnim sistemom zagotovimo večjo prilagodljivost, saj lahko uravnavamo vlago in vonjave v vsakem prostoru posebej, pravi sogovornik: »Potrebe po svežem zraku so časovno in lokacijsko nedoločljive. Tako so, na primer, zjutraj bolj obremenjeni sanitarni prostori, opoldne kuhinja, zvečer dnevni bivalni prostor. Lokalno prezračevanje je zato tehnično veliko bolj primerno in tudi stroškovno bolj učinkovito.«

Načrtovanje večjih posegov

Že našteti ukrepi so učinkoviti, če govorimo o čezmerni kondezni vlagi, ki je posledica naših bivalnih navad – z dihanjem, kuhanjem, prhanjem, kopanjem, pomivanjem posode v pomivalnem stroju, pranju perila v pralnem stroju in sušenjem tega na stojalu v dnevni sobi lahko štiričlanska družina v 24 urah pridela tudi do 15 litrov tekočine. Še zdaleč pa ti ukrepi ne bodo zadostovali, če se vzrok za čezmerno vlago v prostoru in nastanek plesni na stenah skriva v ovoju stavbe.

Vlažni zidovi so namreč lahko posledica dviga kapilarne vlage, poškodovane ali slabo izvedene hidroizolacije, kondenz na mestih toplotnih mostov pa je pogosto rezultat odsotnosti toplotne izolacije na zunanjih zidovih. V teh primerih prej našteti ukrepi ne bodo kaj veliko zalegli, z njimi bomo le »gasili požar«, lotiti se bo treba večjih gradbenih posegov na ovoju stavbe, ki so povezani tudi z bolj ali manj visokimi stroški. Razlog več, da jih skrbno načrtujemo, predvsem pa, da se pred pomladjo, ko bo primeren čas za njihovo izvedbo, posvetujemo s strokovnjakom.

Rešitev problematike vlage v zidovih je odvisna od vzrokov, ki so pripeljali do njenega nastanka, pravijo v podjetju Mapei: »Težave s kondenzno vlago bo praviloma odpravila toplotna izolacija na ovoju stavbe, vdiranje in pronicanje vlage v notranjost preprečimo s pravilno izvedenimi tesnilnimi sistemi (hidroizolacija), kapilarni dvig vlage pa s kemijskimi ali mehanskimi barierami in izsuševalnimi ometi.« Vsekakor se je pred kakršnimi koli sanacijskimi ukrepi nujno posvetovati s strokovnjakom, ki bo po temeljitem pregledu objekta prepoznal vzroke za nastanek vlage, nato pa predlagal optimalno rešitev za odpravo težave.

Če je vlaga prodrla v zidove zaradi poškodovane hidroizolacije, se lahko sanacije lotimo na več načinov. Najbolj zanesljivo je, da poškodovano hidroizolacijo popravimo ali nadomestimo, svetujejo v podjetju Mapei, a to pride v poštev le, če je mogoče odkopati teren ob objektu. V nasprotnem primeru preostane rešitev z izvedbo hidroizolacije na notranji strani zidov; klasična rešitev vključuje bitumenske varilne in/ali samolepilne trakove, sodobnejša pa kombinirani sistem bentonitne geotkanine za talne površine in dvokomponentne cementne malte za zidne površine.

Preprečimo dvig kapilarne vlage

Če je plesen na zidovih posledica dviga kapilarne vlage, prav nič ne pomaga hidroizolacija, ne na notranji ne na zunanji strani zidov. Poseči bo treba v notranjost zidov. »Rešitev je izvedba horizontalne kemijske bariere z injektirno maso na osnovi emulzijskega silikonskega koncentrata brez topil, pri čemer moramo najprej preveriti lastnosti, vrsto in sestavo zidu,« pravijo v omenjenem podjet­ju. Če imamo opraviti z »luknjičastimi« stenami in kamnitimi zidovi, je treba vse večje razpoke in votla mesta najprej zapolniti z namensko injektirno maso.

Pri kompaktni sestavi zidu (polni zidaki, lehnjak, običajni beton, plinobetonski bloki) pa je treba najprej z malto, ki jo bomo uporabili tudi za izvedbo sušilnega ometa, ometati oziroma zapolniti vse razpoke v zidu. Sledi vrtanje lukenj na obeh straneh zidu v višini približno 20 centimetrov nad tlakom (terenom); luknje morajo v globino segati do približno dveh tretjin zidu, slediti si morajo na razdalji 10 do 15 centimetrov. »Nato jih zapolnimo z injektirno maso po postopku gravitacijskega vlivanja iz posode ali z uporabo posebnih nastavkov in črpalke pod majhnim pritiskom (največ en bar). Na splošno velja, da je injektiranje pod pritiskom priporočljivo predvsem v primerih, ko imamo opraviti z zidovi z višjo vsebnostjo vlage,« pojasnjujejo v podjetju in dodajajo, da je za dokončno sanacijo zidov, ki jih je poškodovala kapilarna vlaga, potrebna še izvedba izsuševalnega ometa.

-----

Ukrepi za zmanjšanje kondenzne vlage

• Pravilno in zadostno prezračevanje: trikrat ali štirikrat na dan za pet minut odprimo vsa okna in naredimo prepih. Tako se bo topel in vlažen notranji zrak izmenjal s hladnim in suhim zunanjim. Tako preprečimo nastanek kondenza na mestih toplot­nih mostov in s tem nastanek plesni.
• Oken ne odpiramo zgolj na nagib, ampak vedno na stežaj.
• Prezračevanje je najbolj učinkovito, ko je zunanji zrak hladnejši, torej zjutraj in zvečer.
• Odstranimo vse vire vlage, tudi lončnice (ena odda tudi do 25 gramov vode na uro) in akvarij (če je odprt, iz njega v 24 urah izhlapi štiri litre vode).
• Perilo sušimo na prostem ali v sušilnem stroju (v eni uri se iz ene »žehte« izloči tudi do 200 gramov vode).
• Po kuhanju, prhanju in kopanju dobro prezračimo kuhinjo in kopalnico. Med kuhanjem gre po besedah energetskega svetovalca Bojana Žnidaršiča v zrak tudi do liter vode na uro, med kopanjem 1,1 litra, med prhanjem pa celo 1,7 litra na uro.
• Pozimi vse prostore ogrevamo enakomerno in ves dan. Vsaka dodatna stopinja Celzija zniža delež relativne vlage v prostoru za 2,5 odstotka.
• Pohištvo umaknimo od zunanjih sten za najmanj pet centimetrov, za prav toliko ga dvignimo od tal. S tem omogočimo prosto kroženje zraka in odvajanje zraka iz mrtvih kotov.
• Priskrbimo si higrometer, s katerim bomo spremljali delež relativne zračne vlage v prostoru.
• V prostoru namestimo razvlaževalnike zraka. Bolj kot naprave, ki delujejo po načelu higroskopičnosti (vpijajo vlago), so pri težavah s plesnijo po Žnidaršičevih besedah učinkovitejše električne, skozi katere struja vlažen zrak, ki na kondenzacijski enoti oddaja vlago.

-----

Preberite si tudi odgovor dveh strokovnjakov, ki odgovarjata na vprašanje bralke Tatjane, kako se znebiti plesni v stanovanju in kako priti do strokovnjaka, ki bi si zadevo ogledal.