Odprava posledic vodnih ujm: Ukrepi, ki bodo ob ponovitvi zmanjšali škodo

Odprava posledic vodnih ujm: Ukrepi, ki bodo ob ponovitvi zmanjšali škodo

V zadnjem času so po Sloveniji pustošile katastrofalne vodne ujme – obilne padavine, močna neurja s točo, lokalna plazenja in poplave –, ki so prizadele veliko stavb, infrastrukturnih objektov in povzročile ogromno materialno škodo. Posledice deročih voda, trkov večjih kosov lesa ali kamenja so izpodjedanje temeljev, mehanske poškodbe na konstrukcijah in sprožitev večjih ali manjših plazov. Neurja z močnim vetrom in točo povzročijo škodo predvsem na kmetijskih pridelkih, gozdovih in stavbah – na ostrešjih in kritini – ter nevšečnosti v prometu. V nadaljevanju povzemamo nasvete, kako ravnati po takšnih nesrečah.

Ukrepi v stavbah po poplavah

Prvi ukrep pri poplavah, ko življenje ni več ogroženo, je odklop vseh inštalacij (voda, elektrika, plin itd.), šele nato začnemo črpati vodo in pripravljati fotodokumentacijo. Vodo, kontaminirano z gorivi ali fekalijami, naj izčrpajo za to usposobljene strokovne službe. Pri grobem čiščenju odstranimo naplavine, vse pohištvo in poškodovane elemente (tlaki, ometi, mavčnokartonske plošče, toplotna izolacija) in stanje zaradi zavarovalnice znova dokumentiramo. Nato ocenimo resnost poškodb in nastalo škodo ter sprejmemo odločitev o načinu sušenja in smiselnosti ohranjanja dotrajanih in neustrezno zasnovanih elementov stavbe, ob upoštevanju zmožnosti financiranja celovite sanacije.

Dotrajane in neustrezno zasnovane tlake odstranimo, ravno tako omete ali morebitne lesene obloge. Posebno problematične so montažne stavbe, pri katerih je treba les čim prej osušiti, odstraniti mavčnokartonske plošče in vso toplotno izolacijo (steklena ali kamena volna, celulozna vlakna itd.).

Smiselno je preveriti stanje nosilne konstrukcije, trdnost materialov v nosilnem zidovju in stropnih konstrukcijah ter se prepričati, ali niso kje nastale konstrukcijske razpoke.

Preveriti je treba tudi posode za gorivo, jih po potrebi primerno sidrati in se odločiti o drugih tehničnih ukrepih, povezanih stanjem strojne opreme.

Naravno ali prisilno sušenje

Pri poplavah so prostori za daljše obdobje zaliti z vodo, zato so konstrukcije tlakov in zidov nasičene z vodo. Zaradi kapilarnega vleka so zidovi lahko navlaženi tudi meter nad najvišjo gladino. Količina vode v konstrukcijah je različna. Nasičena vlaga v opečnem zidu znaša od 20 do 25 odstotkov mase zidu, kar lahko pri zidu debeline 30 cm pomeni tudi 100 litrov vode na kubični meter zidu. Betonski elementi vpijejo od 10 do 12 odstotkov vode glede na težo, kar pomeni, da bo v pet centimetrov debelem estrihu od 12 do 15 litrov vode na kvadratni meter. Iz tega lahko izračunamo, da se v prostoru velikosti 20 kvadratnih metrov, z vodo zalitem do višine pol metra, zadržuje kar 3500 litrov dodatne vlage. To pomeni, da moramo iz njega odvesti vsaj 2000 litrov vode, preden se je sploh priporočljivo lotiti sanacije.

Sušiti začnemo takoj, ko očistimo prostore in odstranimo poškodovane elemente. Pri naravnem sušenju, ki je dokaj počasno, notranjost intenzivno ogrevamo in večkrat na dan zračimo s prepihom. Masivni zid debeline 30 do 40 cm se tako suši vsaj štiri do šest mesecev, odvisno od intenzivnosti sušenja in tudi letnega časa.

Hitrejši in učinkovitejši sistem je umetno ali prisilno izsuševanje s kondenzacijskimi razvlaževalniki zraka. Od teh lahko vsak ob ustreznem ogrevanju iz zidov in tlakov odvzame 50 do 70 litrov vode na dan. S prisilnim sušenjem se lahko po izkušnjah nosilno zidovje izsuši v 10 do 30 dneh.

Vodo iz sloja talne toplotne izolacije lahko specializirane ekipe najhitreje izsušijo tako, da skozi vrtine premera 60 mm, izvedene na razdalji približno enega metra, strojno vpihujejo vroč zrak.

Načrtovanje sanacije po poplavah

Na območjih, kjer je zalitje mogoče pričakovati v presledkih od pet do deset let, sanacijo načrtujemo tako, da bo škoda ob naslednjih poplavah čim manjša, ter preučimo mož­nosti drugih preventivnih ukrepov, npr. nasipov, višjih armiranobetonskih ograjnih zidov, črpališč in drugih tehničnih ukrepov. V takem primeru uporabimo za omete in tlake čim manj vodovpojne materiale, v ogroženih prostorih nimamo drage opreme ali jih predvidimo za začasno hranjenje. Tudi zasnova tlakov naj bo čim preprostejša.

Sanacijo tlakov pri novejših stavbah začnemo takoj, ko smo jih izsušili. Ko vgrajujemo leseno talno oblogo, vsebnost vlage ne sme presegati tri utežne odstotke. Pri starejših stavbah, pri katerih je vgrajena kamena volna, je smiselno odstraniti tlake do hidroizolacije, ki jo po potrebi obnovimo. Pri tem ne odstranjujemo obstoječih bitumenskih trakov, čeprav so dotrajani. Nato vgradimo vsaj 10 cm debel sloj izolacije iz ekstrudiranega polistirena, položimo polietilensko folijo in izvedemo armirani estrih iz hitro sušečega se betona ter talno oblogo.

Pred sanacijo zidov odstranimo vse poškodovane omete in izkustveno ocenimo trdnost gradiv v zidovju. Če ugotovimo vidne globinske poškodbe, se posvetujemo s strokovnjakom statikom. Taka območja je včasih treba tudi prezidati, razpoke injektirati ali celo izvesti še druge utrditvene posege.

Omete odstranimo 0,5 metra nad vidno mejo poškodb. Običajno so kontaminirani z vodotopnimi solmi, ki pozneje v času kristalizacije spet povzročajo propadanje ometov in opleskov. Nadomestni ometi naj bodo hidrofobni, ker so manj vodovpojni. Z manj ali le lokalno poškodovanih ometov umazanijo očistimo s krpo ali gobo in sirkovo ščetko, namočeno v gospodinjski detergent. Nato naj se osušijo do vlage, ki ne bo presegala pet odstotkov mase. Poškodovana območja, globine od 3 do 5 mm, izravnamo z ustreznimi izravnalnimi masami. Končni oplesk izvedemo z barvami, ki so primerne za še deloma vlažne površine.

Pri sušenju sten montažnih stavb moramo biti zelo dosledni, drugače tvegamo, da se bodo sčasoma razvile plesni in lesna goba. Mavčnokartonske plošče in toplotna izolacija so običajno ob daljši izpostavljenosti vodi tako poškodovane, da jih je treba zamenjati. Odrezati jih moramo 10 cm nad mejo vlage. Zgornje sloje toplotne izolacije stabiliziramo s fizično oporo in šele nato vgradimo nadomestno spodnjo izolacijo.

Še prej tako odprto steno izsušimo, in preden jo spet zapremo, lesene nosilne dele premažemo s sredstvi proti lesni gobi. Pred vgradnjo mavčnokartonske plošče ne smemo pozabiti polepiti parne zapore. Zunanja obloga sten običajno ni tako poškodovana, da bi jo bilo treba zamenjati, le speremo jo z vodnim curkom in površino osvežimo z ustreznim opleskom.

Pri sanaciji poplavljenih stavb moramo nameniti posebno pozornost tudi pravilni izbiri ustreznih materialov in postopkov izvedbe, da v prihodnje čim bolj zmanjšamo nastalo škodo. Vsekakor pa naj bodo v poplavno ogroženih delih prostori z manj zahtevno namembnostjo. Kakor vedno tudi tu velja, da se je sanacije treba lotiti načrtno in strokovno, drugače nas utegnejo na koncu navidezni prihranki drago stati.

Poškodbe po orkanskem vetru in toči

Eno hujših neurij s točo je bilo leta 2008 na severovzhodnem koncu Slovenije. Ob tako hudih neurjih z izrazito točo so najmočneje poškodovane stavbe, ki so krite z valovitimi ali ravnimi tankimi azbestnocementnimi ploščami, kovinsko kritino, bitumenskimi skodlami, pa tudi z opečnimi ali betonskimi strešniki. To seveda na večini stavb povzroči še omočitev prostorov v podstrešju.

Iz izkušenj ugotavljamo, da predvsem social­no bolj ogroženi lastniki prenove ne zastavijo na celovit način. Velikokrat se odločijo zgolj za menjavo poškodovanih streš­nikov, posamezniki pa se odločijo tudi za neustrezno izvedeno začasno krpanje prebojev kritine z montažno peno (bolj znano kot PU-pena).

V strokovnem pogledu je treba pri stavbah, kritih z azbestno cementno kritino, to v celoti zamenjati z novo ustreznejšo, staro pa ustrezno deponirati. Zaradi udarcev toče so površinsko poškodovane tako pločevinaste kritine kot strehe, pokrite z bitumenskimi skodlami. Tu se lahko posledice udarcev in deformacij na zaključnem sloju pokažejo šele pozneje, saj se teh dveh kritin zaradi splošnega dokaj dobrega stanja v sklopu prenove praviloma ne obnavlja. Na najmočneje prizadetih območjih pa nastane škoda tudi pri opečnih kritinah, kjer je lahko mestoma poškodovanih tudi od 20 do 30 odstotkov strešnikov.

Orkanski veter lahko povzroča večja ali manjša razkritja streh. To se navadno zgodi na neobdelanih napuščih, kjer ima veter neoviran dostop s spodnje strani. Še večje poškodbe pa nastanejo na odprtih ostrešjih, kjer ima zrak prost vstop v notranjost podstrešja. Tudi v teh primerih bi bila škoda gotovo manjša, če bi bila kritina v strešino pričvrščena po tehničnih navodilih proizvajalcev in v skladu z dobro gradbeno prakso.

Smernice za prenovo ali zamenjavo kritine

S strokovnega in tudi okoljskega vidika je treba lastnike predvsem usmerjati k celoviti menjavi zelo ranljivih tankoslojnih kritin iz azbestnocementnih plošč z novimi ustreznejšimi. Pri tem moramo biti pozorni na težo nadomestne kritine in tudi naklon strešine. Pri vgradnji težje kritine je namreč treba preveriti nosilnost ostrešja in ga po potrebi ustrezno ojačiti. V skladu z navodili proizvajalca kritine je treba v sklopu menjave kritine vgraditi tudi ustrezne nosilne letve in uporabiti predpisana pritrdilna sredstva.

Ker pa so se v neurjih s točo glede na ugotovljeno najbolje obnesle kritine s težjimi, čvrstimi in togimi strešniki, svetujemo prizadetim lastnikom izbiro takšne kritine.

Poškodbe konstrukcije ostrešja

Večje ali manjše poškodbe ali deformacije nosilne konstrukcije ostrešja ravno tako nastajajo zaradi odprtin, ki omogočajo vetru prost vstop v podstrešje. Obseg in resnost poškodb sta odvisna od jakosti vetra in predvsem ustreznosti zavetrovanja, medsebojne povezanosti nosilnih elementov in sidranja ostrešja ter seveda od ohranjenosti oziroma dotrajanosti nosilnega sistema. Na stavbah, na katerih so nastale poškodbe, smo ugotavljali ravno navedene pomanjkljivosti. Orkanski veter pa je na nekaterih lokacijah na Kozjanskem znaten del ostrešja odnesel tudi na novejših hišah, pri katerih so bile kapne lege sidrane v zgornje zaključne armiranobetonske vezi. Pri tem se kot manjše poškodbe obravnavajo lokalna rušenja v območju napušča ali manjša rušenja lahkih čelnih sten. V skrajnih primerih je, kot smo že omenili, veter odnesel celotno ostrešje s kapnimi legami vred. Z ene od hiš je celotno ostrešje odneslo sto metrov stran.

Smernice za sanacijo poškodb in deformacij

Vse močneje deformirana, poddimenzionirana ali pretežno porušena ostrešja morajo lastniki tako ali tako načrtovati v skladu z veljavno tehnično zakonodajo, torej potrebujejo izdelano projektno dokumentacijo. V sklopu pripravljene dokumentacije so odpravljene prvotne pomanjkljivosti v zvezi z zasnovo ostrešja, predvsem pa je načrtovana izvedba armiranobetonskih zaključnih vezi tako na čelnih kot zatrepnih zidovih, v katere se nato ostrešje sidra.

V sklopu tehniškega svetovanja pa smo pri vseh manj prizadetih stavbah svetovali izvedbo sidranja kapnih leg v osnovni že obstoječi zatrepni zid. Če je bila pri novejših stavbah pod kapnimi legami že izvedena horizontalna armirana betonska vez, smo pred­lagali vgradnjo pokončnih kovinskih sider GA 16 mm/1,5 m, ki se v armiranobetonsko zidno vez sidrajo z epoksidnimi lepili.

Pri starejših stavbah, pri katerih so kolenčni zidovi na obravnavanem območju velikokrat grajeni brez zaključnih armiranobetonskih vezi in izdelani v glavnem iz opečnega gradiva, pa priporočamo vgradnjo daljših oziroma globljih približno meter dolgih jeklenih sider GA 16 mm, ki se sidrajo v osnovni zid z nabrekajočimi polimernimi cementnimi lepili.

Poleg tega smo po potrebi svetovali izvedbo dodatnega zavetrovanja, zamenjavo vseh dotrajanih nosilnih elementov ostrešja z dopolnitvijo veznih elementov, izdelavo varnejših čelnih zidov, obnovo dimnikov in podobno. Posebno pa smo dosledno opozarjali na dobro medsebojno povezavo nosilnih elementov ostrešja in tudi sidranja tega v nosilni sistem stavbe.

Preventiva in zaščita pred naravnimi nesrečami

Zaradi čedalje pogostejših obilnih padavin in z njimi povezanih katastrofalnih poplav moramo biti pri načrtovanju novih stavb bolj pozorni tudi na zaščito pred poplavami in drugimi naravnimi nesrečami. Najbolje bi bilo seveda že pri prostorskem načrtovanju upoštevati, da poplavna območja niso primerna za novogradnjo, oziroma pravočasno izvesti čim bolj celovite protipoplavne ukrepe. Vsekakor naj se na teh območjih investitorji izogibajo gradnji kleti. Stavba naj se postavi na nasipni plato, parcelna meja pa naj se po možnosti ogradi s steno v obliki diafragme, to je zvezno grajenega zida z eno odprtino za vrata, ki jo je mogoče tesniti z ustreznimi zaporami. Podobno naj se zaščitijo tudi obstoječe stavbe, ki so postale ogrožene zaradi spremenjenih podnebnih razmer, že po prvem zalitju pa predlagamo še preventivno postavitev regularnih črpališč.

Prav tako lastnikom stavb, posebno tistih, ki ležijo na izpostavljenih legah, svetujemo izvedbo preventivnega strokovnega pregleda ostrešja, po katerem bi lahko za razmeroma majhne stroške odpravili pomanjkljivosti pri njegovi zasnovi in stanju. Še posebno bi bilo to nujno ob načrtovanju menjave kritine, ki naj bo odporna na točo in veter.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE